Slepo koleno

Zbudi me besno kljuvanje v sencih, pomešano z občutkom, da me je nekdo pravkar usekal po glavi z macolo. Večkrat. Usta imam čisto suha, za nameček čutim zoprno slabost. Voda in Nalgesin forte, pomoč dobre sorte, pomislim in se zahihitam svoji domislici. Zgrešila sem poklic. Tako ali drugače se moram čim prej prebiti do pipe. In še prej do torbice in telefona v njej, da si osvetlim pot. Ležim v popolni temi, slišim le oddaljeno brnenje, ki verjetno prihaja z ulice. Nisem doma, prav gotovo ne, moj jogi je veliko mehkejši in prijetneje diši. Prekobalim se do roba postelje in na slepo zatipam po nočni omarici. Ničesar ni na njej, ne digitalne ure, ne knjig, ne kozarca. Nalahno se prevalim na drugo stran, zanima me, kdo leži zraven. Nikogar ni. Hm, to je pa čudno. Še sploh ker imam na sebi samo negliže. Za povrh me malce zebe. Postajam nejevoljna. Bolečina v glavi napreduje, če ne bom ukrepala, bo kmalu postala neznosna. Skušam se zbrati in na silo obnavljam slike preteklega večera. Premiera. Klik. Kdo se boji Virginie Woolf. Klik. Reflektorji, prikloni, aplavz, šopki za nastopajoče. Klik. Šampanjec v ličnih kozarcih in nezmernih količinah. Klik. Cigarete na požarnih stopnicah, morda ne samo nikotinske. Klik.

Zdaj pa imaš, koza zagamana, si rečem. Če bi bilo obžalovanje valuta, bi bila že zdavnaj bogata. Čeprav napenjam možgane, naprej ne pridem. Zavesa je padla, tako ali drugače. Niti sanja se mi ne, s kom in kam sem odšla po zabavi, kaj šele kaj sem počela. En velikanski meglen nič. Mogoče je pa čas za odvajanje? Bežna misel zareže vame kot igla. Takoj jo odženem. Taka sem, kot je večina v našem ansamblu. Skušam se usesti, vendar imam noge, pa tudi preostale dele telesa, nekako mlahave, ne ubogajo me. Z nepopisnim naporom zgrabim za naslonjalo postelje in se zvlečem v napol sedeč položaj. Prekleto, pa kaj je zdaj to?! rečem v jezi zaradi nemoči, nekoliko pa tudi v jezi nase. V trenutku, ko vprašanje izrečem na glas, se zavesa razpre. Ena tistih mehaničnih je, ki se odpirajo na daljinca. Svetloba butne vame, da se mi v glavi boleče zabliska.

Razgledam se naokoli in sklenem, da mora biti velika, razkošno opremljena soba hotelska. Pravzaprav bi v njej z veseljem živela. Blago rumeno opleskane stene, na eni lepa interpretacija Van Goghove Večerne terase kavarne na trgu Place du Forum, na pultu stacionarni telefon in plastificiran list s telefonskimi številkami ter cenikom. Spodaj mini hladilnik, grelec za vodo in miniaturni paketki s kavo in čajem ter vrečke sladkorja. Ob drugi steni masivna omara, na tleh na videz mehak tapison z ličnim vzorcem. Na klubski mizici opazim droben kovinski del, ki ne sodi v prostor. Ukrivljen je v črko L. S strokovnimi izrazi za tovrstne stvarce si nisem ravno domača, se mi pa zdi, da sem nekaj takega že kdaj videla v povezavi z radiatorji ali mogoče z vodovodno pipo. Voda! Ubijala bi zanjo. Poskusim vstati, vendar se mi zamegli. Gravitacija naredi svoje in zvrnem se na posteljo. Ob tem me neprijetno spreleti. Saj, zgodilo se je že, da je bil moj spomin po veseljačenju meglen, toda vedno sem lahko poustvarila pretekli scenarij. Tokrat je drugače, ne spomnim se, da bi sploh vstopila v ta prostor. Stisne me v želodcu, valovi bolečine se mi še vedno zaganjajo v senca in v prostore za očmi. Čutim prisotnost, čeprav ni nikjer nikogar. S pogledom iščem svojo torbico ali vsaj oblačila, vendar jih v mojem vidnem polju ni. Rada bi preprosto vstala in šla.

Pa kaj za en hudič je to? ponovim na glas. Od nekod pride odgovor, ne vem, od kod, ker nikogar ne vidim. Znan moški glas reče: slepo koleno.

Res ne vem, zakaj ob tem pomislim na Pavleta, našega scenskega delavca. Mogoče zato, ker ima opravka z rekviziti. Pomislim tudi, da je slepo koleno v simbolnem smislu slab znak. Ha, na tem področju pa sem domača! Ob tem začutim kar malce ponosa. Občutek ne traja prav dolgo, zamenja ga presenečenje. Ne rečem, da prijetno. Ravno obratno. Iz kopalnice se prikaže čokata moška postava z rahlo plešo na glavi. Moški je lepo oblečen, očitno je bil na premieri, le kravato ima malce razrahljano in nekoliko je prepoten od vznemirjenja. Res je Pavle. Pa ne, da sem z njim prišla sem? In zakaj? Vprašanja v moji razboleli glavi se vžigajo kot za stavo. Videti je nenavadno resen. Popravim se: videti je resnoben, pa tudi malce ponosen, čeprav ne vem, na kaj. Pa ne, da sva kaj imela (?!) … Obide me slabost. Nikoli mi ni bil všeč, se je pa res dolgo trudil okoli mene. Prepričana sem, da sem mu dala jasno vedeti, da iz te moke ne bo kruha.

Zdaj razkoračen stoji pred mano kot kakšen šerif in se mi nasmiha. Oči se mu čudno svetijo, ko reče: Dobro jutro, draga. Skuhal ti bom kavico in dodal malo viskija. Vem, da ga obožuješ. Mogoče bom dodal še kaj, da se boš počutila bolje. Z roko podrsi po klubski mizici in zagrabi tisti vodovodarski predmet. Narahlo potrkava z njim po drugi roki, kot da bi hotel podkrepiti svoje besede. Kot že veš, je tole slepo koleno, reče in se začne demonsko krohotati. Uporablja se v različne namene, ampak to niti ni tako pomembno. Dajva reči, da bo tokrat moj podpis. V glavi mi zabrni, za hip me zagrabi neznosna panika, potem pa jo zamenja en sam stavčič, ki popolnoma spremeni perspektivo. Odločim se. Iz tega se bom izvlekla!