Rebeka

Rebeka ni vedela, kaj jo je zadelo tistega dne. Ob zajtrku, nekje med tretjo in četrto žlico koruznih kosmičev, je možu naznanila, da namerava zaprositi za ločitev. Skledo je zatem nemudoma odložila na pult in odvihrala skozi vrata, še vedno v pižami in copatih. Ni ji uspelo videti izraza na Gorazdovem obrazu ‒ je bil presenečen, jezen, mu je šlo ob bizarni ideji mogoče na smeh? Jokal gotovo ni, samo o tem je bila prepričana. Hodila je po poti, ki jo je bila navajena prehoditi vsak dan, od hiše do avtobusne postaje. Zgolj bežno se je zavedala presenečenih pogledov, ki so ji jih namenjali njeni sosedi. Nekaj tekačev, nekaj mamic z vozički ali pa pasjih mamic, ki so svoje puhaste štirinožce stisnile v zimske plašče. Vsi ostali pa, tako kot ona, ljudje, ki jih je budilka še v temi vrgla pokonci in naznanila, da je napočil nov dan in da služba ne čaka na nikogar. Ostali ljudje na postaji so bili oblečeni zimsko, primerno ‒ tako kot je bila navadno oblečena tudi ona sama. Debeli škornji ali bulerji z visokimi podplati, nekateri kvalitetni, nekateri ceneni; dolgi črni plašči ali pa bunde, ki so bile vsako leto bolj očitno znak slabega okusa. Nahrbtniki, torbe, platnene vreče, torbice za kosilo. Šali, kape, rokavice. Slušalke. Nihče ni bil brez njih, razen nje in starejšega gospoda, ki si je uspel zagotoviti sedišče. »Ja vam se je pa res mudilo danes zjutraj,« je navrgel, kot bi obupano poskušal navezati stik z edino osebo, ki ima ušesa dostopna za človeški glas. Rebeka je strmela vanj, razmišljala, ali naj kaj odgovori, ko je opazila, da so se vsi čakajoči začeli premikati proti vrhu avtobusne postaje. Čisto instinktivno je želela poseči po svoji torbici, ko je ugotovila, da je dom zapustila tudi brez nje. Ni torbice, ni denarnice. Ni vozovnice. Ni prevoza. Hodila je naprej po ulici. Njeni puhasti copati z mehkimi podplati so bili že kmalu popolnoma premočeni, vsak njen korak je naznanjal glasen cmok. Najbrž bom zamudila v službo, je bila njena misel, ob kateri pa za spremembo ni čutila tesnobe, panike, strahu. Bila je pač dejstvo, v službo ji ne bo uspelo priti točno, saj hoja traja dlje kot vožnja. Tako pač je. Nasmehnila se je ob misli na to, da se je očitno vsak dan tako zavzeto borila proti preprostim dejstvom v življenju. Da je planirala, skrbela, opravičevala in izvajala vse možne kolobocije samo zato, da bi skušala spremeniti realnost, ki je pravzaprav tako preprosta.

Že skoraj je bila pred vhodom, ko jo je premamil vonj sveže kave iz bližnje kavarne. S sabo ni imela denarja, vendar pa bi jo natakarica gotovo prepoznala, saj je kavarno neštetokrat obiskala med službeno malico. Odločila se je, da zasede svoje klasično mesto na terasi in počaka, da do nje pride znani obraz. Mlada študentka s slabo pobarvanimi rdečimi lasmi in aknastim obrazom. S predolgimi nohti in vonjem po cigaretah. »Dober dan, kaj vam lahko ‒« Ob pogledu na Rebeko je utihnila.

»Gospa, a ste v redu? A želite, da koga pokličem?«

Rebeki se je zdelo simpatično, takšna skrb in takšna drama. »Vse je v redu, seveda. Kapučino prosim, s sladkorjem.«

Natakarica je nekaj trenutkov še postala ob mizi, nato pa odšla izpolnit naročilo. Vrnila se je z veliko skodelico kave z mlečno smetano, s celo skledo sladkorja, preko komolca pa sta ji viseli dve odeji. »Da vas ne bo zeblo,« je bila njena edina razlaga.

Rebeka je premlevala, ali naj sprejme to prijaznost ali naj vztraja pri svoji pojavi, prezebla in premočena. In neprimerno oblečena. Zaznala je nekaj bežnih pogledov in šepet, ki se je porajal pri mizah okoli njene. Pa kaj, to pa res ne vpliva name, je pomislila. Počutila se je, kot da je danes že zopet posegla po globlji resnici, ki ji je bila do tedaj prikrita. Njej, ki je vsak mesec hodila na masažo, podaljševanje nohtov, k frizerju, na nego kože. Ki je majice, puloverje in hlače vsak dan brez izjeme vrgla v koš za umazano perilo, četudi se tisti dan ni nikjer umazala ali spotila. Njej, ki je bila ves čas na preži za sabo. Ki se je v vsakem trenutku zavedala, kako raven je njen hrbet, kako ploščat njen trebuh, kako pravilni njeni koraki v visokih petah. Najbrž je bilo vsem ves ta čas popolnoma vseeno, jo je prešinilo ob prvem požirku sladke kave. Lahko bi se vsak dan prikazala z mastnimi lasmi in v trenirki, lahko bi nadaljevala z navado grizenja nohtov. Lahko bi nosila superge. Lahko bi si dala malo miru. Srkala je kavo, ko jo je nenadoma prešinila misel, da je pravzaprav ne bi smela. Ni dobro za dojenčka.

Dojenček.

Nosečnost.

Mogoče bodo njeno opravo pripisali hormonom. Gotovo je Gorazd že poklical v pisarno in prosil Majo, ali pa Majdo, naj ga obvestijo, če prispe. In potem – kaj? Najbrž bi jo posadili v sejno sobo, prinesli čaj in nekdo bi ostal z njo. Najbrž Maja, da bi preprečila njen pobeg, gotovo pa bi se pridružil še kdo, ki bi si zaželel situacijo videti v živo. Nato bi prišel Gorazd, ki bi jo sprejel z objemom in nerodnim nasmeškom, med vožnjo v avtu pa bi ji zabičal, da se o dogodkih današnjega dne ne bosta več pogovarjala. Z mano bi ravnal kot s pacientom, in ko bi v prihodnje želela izraziti kakšno nestrinjanje v zvezi z nosečnostjo, bi navrgel, da otroka nič ne ogroža bolj kot nestabilna mama, ki se sredi zime naokoli potika v svileni pižami in volnenih copatih, je pomislila.

Ni vredno, je sklenila, preprosto ni vredno. Pomahala je študentki in prosila, ali lahko kavo plača ob naslednji malici. Študentka jo je nezaupljivo gledala, nato pa odvrnila: »Ni treba, hiša časti.« Očitno je prijaznost najlaže najti tam, kjer jo najmanj pričakujemo, je pomislila Rebeka, nato pa se podala naprej.

Ko je sklenila, da se ne bo ustavila v pisarni, je izgubila edini cilj, ki si ga je tisti dan zastavila. Hodila je naprej in premišljevala, kaj bi lahko obiskala. Na njeni levi se je razprostiral ogromen nakupovalni center, okrašen z božičnimi lučmi in utripajočimi obvestili o prihajajočih popustih. Množica ljudi se je gnetla pred vhodom, čeprav je bil delovni dan. Vhodna vrata so se ves čas odpirala in pozdravljala nove obiskovalce. V želji, da se malo pogreje, se je nakupovalcem priključila tudi ona. Ob vstopu sta jo preplavila močen umeten vonj po vanilji in glasna božična glasba. Naenkrat je vanjo butnil odmev neštetih pogovorov ljudi v kavarnah, v trgovinah, na stojnicah.

»… če kupite zraven še tele hlačke, lahko modrček kombinirate na dva načina …«

»Belo kavo zame, ti pa, kaj boš, no? A ne vidiš, da punca čaka?«

»Dober dan, gospod, bi želeli nameniti svoj 1 % dohodnine dobrodelnosti?«

»… jebi se, kreten jedan …«

»… če ne znaš hodit v lepih čevljih, ti bomo pa pač kupili grde, nehaj jokat …«

Toliko svetov, zaprtih v en velik makrokozmos. Ogledovala si je izložbe – seksi spodnje perilo, parfumi, ki stanejo več kot pižama, ki jo je nosila; knjige o depresiji; torbice, tako velike, da vanje z lahkoto zapakiraš tudi računalnik; premikajoče se igrače za otroke, ki ob gibanju tudi spreminjajo barvo; torbice, tako majhne, da ne zdržijo niti telefona; še več knjig o tem, kako premagati depresijo.

Za vstop je izbrala knjigarno, ne zato, ker bi jo karkoli o depresiji posebno zanimalo ali privlačilo. Vseeno je bila svetloba v tej trgovini manj intenzivna kot drugod, v zraku pa je bilo namesto vanilje mogoče vonjati papir in sveže črnilo. Na eni izmed miz je zagledala razstavo knjig o materinstvu. Knjige o dojenju, o vzgoji, permisivni in avtoritarni, družinski dnevnik. Je to res moja nova realnost? je pomislila. Dude in plenice in neskončno ponavljanje neumnih otroških pesmic. Ko je izvedela, da je noseča, je bila njena prva misel panika. Premlada sem, starši bodo jezni name. Počutila se je, kot da je spet najstnica, visoka in nerodna, zaprta v šolsko stranišče z nosečniškim testom v rokah. Spolnost jo je začela zanimati že zgodaj, njene posledice pa je niso zanimale niti zdaj. Najbrž je otrok res nekaj, česar bi si ženska na mojem položaju – z zaposlitvijo za nedoločen čas, stalnim partnerjem in z odpihnjeno sedemintrideseto svečko na torti – lahko želela. Najbrž. A ne ona. Zakaj je ravno danes dan, ko mi vse postaja jasno, je pomislila, obdana z otroškimi knjigami. Prijazne gozdne živali in veseli otroci. Nič od tega nočem, čisto nič. Želela si je vzeti še nekaj trenutkov, ostati še nekaj časa s svojimi mislimi. Tako prijetne so bile, tako iskrene. Nič niso več zahtevale od nje, nobenega pogajanja niso terjale. Omehčale so svoje robove, in namesto da bi svoje ostre zobe zasajale v njeno glavo, kot je bila vajena, so mehke kot oblak drsele mimo njene zavesti, ki je postajala iz trenutka v trenutek bolj vseobsegajoča.

»Gospa, ne morete biti tukaj. Prosim, da odidete,« je v njene misli naenkrat posegel neznan glas.

Rebeka se je obrnila, svoje zelene oči uperila v prodajalko in na njenih prsih poiskala kartico z njenim imenom. »Tamara, ne skrbi, ne boš me več videla tu.«

Zapustila je knjigarno in nakupovalni center. Hodila je naprej, dokler na svoji koži ni začutila mokrote. Sprva se je zbala, da je začelo deževati, a kaplje pred njo so bile vidne, otipljive. Sneg. Prvič tistega dne si je zaželela, da bi dom zapustila odeta v jopo ali plašč. Vsekakor nekaj toplega, širokega, nekaj, kar bi se prilagodilo njenemu telesu in ga ne bi sililo v novo obliko. Takšnih oblek imam na žalost še največ, je ugotovila, vse bom podarila. Nikoli več ne želim nositi ničesar, kar bi bilo manj udobno od te pižame. Sneg je padal brez prestanka in kmalu je na pločniku lahko opazila, da njeni koraki za sabo puščajo odtis na beli podlagi. Prstov na nogi ni več čutila, tako premočeni so bili. Neodgovorna, zanemarjena, nora – s takšnimi besedami bi samo sebe opisala še dan prej, če bi se zagledala. Ko si je prejšnji večer na kožo mazala debelo nočno kremo in na naoljeno telo nadela drago svileno pižamo, ni imela niti najmanjšega namena, da bi v njej preživela cel naslednji dan. Kaj sem sanjala? se je poskušala spomniti v upanju, da bi njena situacija lahko dobila kaj smisla vsaj na simbolni ravni.

Začelo je zvoniti. Opoldan je, že več ur hodim, postanek potrebujem. Brez boljše ideje je Rebeka zavila naravnost v smer zvonjenja, proti cerkvi. Že leta se ni pokrižala in ni se ji zdelo prav, da bi to naredila sedaj. Usedla se je na zadnjo klop. Skoraj vse klopi so bile prazne, z izjemo prve, kjer je majhna, sključena ženica v rokah držala rožni venec in drdrala molitve. Samo ljudje, ki so nezmožni pomagati sami sebi, se zatekajo k Bogu, je Rebeka nekoč izjavila na večerni zabavi, Gorazd in njuni prijatelji pa so se zasmejali in se strinjali z njo.

Gorazd. Jutranja naznanitev ločitve se ji je zopet prikazala pred očmi. Ni vedela, od kod je prišla njena zahteva, vendar je čutila, da je govorila iz svojega drobovja. Ni se zdelo smiselno, da bi se spraševala o pravilnosti takšne odločitve. V cerkvi je vladal mir in končno se je lahko prepustila svojim mislim. Vzela si je nekaj trenutkov, da je napravila seznam. Na neki točki se bo morala vrniti domov in spakirati. Se nekje naseliti, morda pri mami. Ali pa očetu, ki v njuni in Gorazdovi ločitvi ne bo prepoznal odseva svoje lastne. Poklicati mora ginekologinjo. Službo mora nekako pripraviti do tega, da jo odpustijo, saj je, finančno gledano, to veliko bolj ugodno kot odpoved. Še vedno znam razmišljati ostro, je presenečena ugotovila. Nisem tako otopela in omehčana, kot se mi je zdelo. Opustila je planiranje in se osredotočila na svoje dihanje.

Njene misli so se od denarja obrnile k njej sami, k maščobi njenih stegen, ki se je lahko prosto razprostrla po klopi, prvič osvobojena zapora tesnih kavbojk. K njenim prsim, težkim in otečenim, ki so brez podpore spodnjega perila izgubile svojo privlačnost in zgolj čakale na otroka, da bi ga podojile. Na njen obraz, ki so ga začele naseljevati gube, ne glede na maske, valjčke in serume. Čutila je, kako se njena notranjost mehča, kako se njeni organi razporejajo. Bom že nekako, samo pretrgati moram vezi. Z Gorazdom, z otrokom, kasneje tudi s starši. Pomislila je na prihodnost, na to veliko neznanko, ki jo je vse življenje skušala ukrotiti. S seznami, plani, iskanjem gotovosti, kjerkoli je bilo mogoče. Z dnevi, razdeljenimi na ure. Z urami, razdeljenimi na minute. S sestanki. Z družinskimi srečanji. S telovadbo. S tretmaji. Z dietami. Z branjem resne literature, karkoli naj bi to bilo. S političnim udejstvovanjem. Z nasmeški, s puhlimi pogovori, z razbijanjem ledu s sosedi in sodelavci v dvigalu. Z rdečim kulijem, s katerim je črtala stvari s seznama. Prečrtan seznam je enačila z uspešnim dnem.

In zakaj ‒ da sem tisti seznam nato zmečkan vrgla v smeti?

Vonj cerkve jo je pomirjal. Obljubljal je drugačno prihodnost. Kjer bo počela to, kar hoče. Bila resna, če bo hotela biti resna. In vesela samo takrat, ko bo res vesela. Ne bom se več nasmihala, ne bom govorila neumnosti. Jedla bom sladkarije, lizike in bonbone in čips in pomfrit in hamburgerje. Ne bom hodila na depilacijo in ne bom brala knjig, ki me spravljajo v obup. Samo po stvari moram, pa bom tam.

Vstala je in se ustavila ob posvečeni vodi. S kazalcem in sredincem je segla vanjo in se dotaknila svojega čela, ust, prsnega koša.
Obrnila se je v smer doma. Kaj zaboga me bo pričakalo tam, je prvič tistega dne pomislila. Gorazd, obupan ali razjarjen, mogoče moja družina. Policija. Reševalci. Gasilci. Ali pa nihče, mogoče bom vkorakala v prazno stanovanje.

Ob rdeči luči na semaforju se je ustavila, nato pa pogledala na levo, desno, levo. Ničesar ni videla, razen oddaljenih obrisov, ki so bolj kot na vozila spominjali na točke, zabrisane pike na obzorju. Stopila je naprej, naprej proti prihodnosti. Naenkrat je začutila pritisk, stik svojega telesa z nečim neznanim. V daljavi je slišala krik, ki je zarezal v zimski zrak. Nato ni čutila ničesar več. Rebeka ni vedela, kaj jo je zadelo tistega dne.