Prepozno srečanje pameti

Ne spomnim se, kako se je vse začelo, vendar sem skoraj prepričan, da je bilo nekje v tretjem letniku gimnazije. Vem samo, da so po televiziji prikazali nadaljevanko o Nikoli Tesli. Bila mi je izredno všeč. Takrat sicer TV sporeda ni bilo mogoče gledati za nazaj, zato sem se pred televizor vsakič postavil vsaj deset minut prej.

»To bo moja življenjska pot,« sem si rekel, ne da bi pred tem sploh premišljeval o možnostih, ki mi jih je dala gimnazija družbeno-jezikovne smeri. Niti pomislil nisem, da je to misija nemogoče. Nasprotno. V teh letih je mlademu človeku vse dosegljivo, vse možno, čeprav ni tako. Vem samo, da sem med Zagrebom in Ljubljano izbral, da bom študiral v Ljubljani, čeprav nisem poznal ne enega ne drugega mesta. O Sloveniji in Slovencih sem vedel bore malo. Tisto, kar smo se učili iz zemljepisa, malo zgodovine in, jasno, književnosti. V tem času smo imeli v učnem načrtu iz albanskega (maternega) in srbsko-hrvaškega (državnega) jezika kar nekaj jugoslovanskih avtorjev, med njimi tudi slovenske. Cankarja in Prešerna vsekakor. Razume se, da ne v izvirniku, čeprav o tem takrat sploh nisem premišljeval.

V četrtem letniku nas je profesor matematike vse po vrsti spraševal o načrtih za študij. Čudil se je, ko sem rekel, za kaj sem se odločil. Poskušal me je odvrniti od moje zamisli, ker študij v Ljubljani ne bi bil vreden truda. Posebej če bi se po fakulteti hotel vrniti v rojstni kraj.

»A se zavedaš, da v celi republiki ni nobenega podjetja, ki bi se ukvarjalo s tem, za zasebno podjetje pa boš rabil preveč sredstev na samem začetku, ko je denar najbolj potreben. Vpiši se na pravo, ekonomijo, zgodovino … karkoli. Imel boš dosti več prostega časa, užival boš. Na koncu boš videl, da boš še bolj cenjen.«

Videl je, da trmasto vztrajam pri svoji izbiri in da ne more vplivati name. Končno se je vdal, odločil pa se je, da vsako uro zadnjih deset minut nameni meni.

»Ostali delajte, kar hočete, samo mirni bodite, ti, Agron, pa bodi pozoren, ker ti bo prišlo prav!«

Tako je celotno drugo polletje četrtega letnika posebej zame predaval stvari, ki jih ni bilo v učnem načrtu naše gimnazije. Predaval je izredno zanimivo – videlo se je, da je po duši profesor. Sicer pa so se v našem malem mestecu o njem širile govorice, da je svojčas predaval na fakulteti ter da so ga vrgli zaradi afere z eno od študentk. Čeprav je bila gimnazija nominalno v albanščini, on ni znal jezika, a so ga zaradi pomanjkanja profesorjev vseeno vzeli v službo. To, da je predaval samo zame, mi je zelo pomagalo.

 

***

 

Po šestnajsturni vožnji z vlakom, Titograd–Beograd–Ljubljana, sem že z okna vlaka videl svojo sestro z nekim najinim sorodnikom, ki sta me čakala na postaji. Oba sta bila študenta. Sorodnik je živel zelo blizu postaje, pri Kora-baru, in je insistiral, da gremo k njemu. Takoj mi je postregel s tem, kar je imel. Na mizo je postavil kos kruha, neko salamo in neki tetrapak ter v smehu rekel:

»Bruc! To je KRUH, to pa je SMETANA.«

In to je bila prva slovenska beseda, ki sem se je naučil. Besedi kruh in salama sem poznal iz hrvaščine.

Februarja naslednjega leta (v istem šolskem letu) sem imel pisni izpit iz matematike. Svoje ime sem našel med tistimi, ki so opravili izpit, je pa bil zraven mojega imena vprašaj. Bal sem se, da ni morda profesor pomislil, da sem od koga prepisoval, čeprav tega v življenju še nisem naredil. Na drugi strani pa nas je morda le kakšnih deset odstotkov dobilo pozitivno oceno na pisnem delu. Ustnega zagovora se spomnim po dveh rečeh. Ko sem se mu predstavil, sem slišal le:

»Aha! Ste videli rezultate?«

»Da, druže profesore.« (Takrat smo bili še vedno vsi tovariši!)

»Od kod vam ta metoda?«

»Profesore, znam i metodu, koju ste nam vi pokazali, ali mi je ta lakša.«

»In od kod poznate to metodo?«

»Profesor iz srednje škole mi je pokazao,« sem rekel prestrašen.

»Očitno ste imeli dobrega profesorja,« je odgovoril in na rezultat dodal še pike s te naloge. »Po priimku ste Albanec, a ne?« je vprašal.

»Da, druže profesore.«

»Zakaj pa govorite v sebi in meni tujem jeziku?«

»Druže profesore, na žalost još ne znam toliko slovenački, da bih mogao odgovoriti na ispitu.«

»Pa probajte! Nekaj ste se že naučili.«

»V redu. Samo za slabo slovenščino, ki jo boste slišali, boste sami krivi,« sem rekel po slovensko.

Ko mi je po izpitu vpisal oceno in mi vrnil indeks, se je blago nasmehnil, mi podal roko in rekel: »Če bi jaz vedel toliko v vašem jeziku, bi bil zelo srečen človek. Le tako naprej!«

Počutil sem se izredno lepo. Hvaležen do neba, da sem opravil izpit, in nič manj zaradi njegovih vzpodbudnih besed v zvezi z mojo slovenščino, čeprav sem globoko v sebi čutil, da je moje znanje zelo površno. Sreča, da se v matematiki izražamo predvsem s številkami.

Bilo je to le štiri mesece po tem, ko sem slišal besedo smetana.

 

***

 

V Veliki predavalnici se nas je septembra zbralo petsto brucev. Imel sem občutek, da se vsi poznajo med seboj, samo sem jaz bil sam. Edini iz svoje republike in povrhu še edini Albanec.

Prvo predavanje. V predavalnico vstopi slok možakar, profesor, in na samem začetku pove nekaj smešnega. Predavalnico preplavi smeh. Vsi so se smejali razen mene. Jaz sem debelo gledal. Nič nisem razumel. Bilo je grozno. Imel sem občutek, da me vsi začudeno gledajo, češ, »zakaj se ne smeješ?«. Smeh je v mojih ušesih odmeval tako močno, da sem mislil, da se bo vse zrušilo.

Podobno je bilo pri drugi uri. Profesor matematike nas je pozdravil z »Dober dan, pravniki!«. To sem razumel, zdelo se mi je čudno, a sem ostal tiho. In jasno, našel se je nekdo pameten, ki mu je odgovoril:

»Tovariš profesor, mi smo bodoči inženirji, in ne pravniki.«

»Vem, kaj mislite, da boste! Počakajmo kakšen mesec, pa bomo videli, koliko vas bo vztrajalo!« je odgovoril profesor in nemudoma začel s predavanji.

Počasi sem začel zapisovati vse, kar sem slišal na predavanjih. Vseeno, tudi če nisem razumel. Najhuje je bilo, da na začetku nisem znal ločevati besed. Pisal sem tudi po tri besede skupaj, tako, kot se mi je zdelo, da je prav. Breda, sošolka, ki je tisti dan sedala zraven mene, je to opazila in v pavzi med predavanji pristopila k meni.

»Kolega, ti ne razumeš slovensko?«

»Ne, na žalost.«

»Sedela bom zraven … pored tebe … Lahko me vprašaš, karkoli ti ni jasno. Možeš da me pitaš.«

Kakšno olajšanje.

Ni minil mesec od začetka predavanj, ko je TV Ljubljana v osrednjem Dnevniku poročala o študentskih demonstracijah v središču mesta. Skupina študentov je zasedla predvojno stavbo študentskega doma, ki jo je zapustila ena od bank, in zahtevala, naj stavbo vrnejo lastnikom – študentom. Prvič v življenju sem bil tako blizu kakšnim demonstracijam. Obsedalo me je na tisoče misli. Kako si upajo javno nastopati proti državi? Kako to, da je tako malo miličnikov? Najbrž jih bodo čez noč zaprli. Naslednjega dne je bila na naslovnici Dela fotografija mojega sošolca s transparentom: »Pridite pogledat prvi korak samoupravljanja v Jugoslaviji!« Nisem verjel svojim očem. Marko je bil izredno miren študent, večkrat mi je ponudil kakšno zanj majhno, zame pa izredno veliko pomoč, če česa nisem razumel na predavanjih, recimo. Kadar je videl, da med odmorom sedim sam, me je vedno poklical, naj se pridružim »njegovi« skupini. Bilo mi ga je žal. Študij se je šele začel, pa ga bo moral zapustiti. Zaprli ga bodo, in bog ve, na koliko let ga bodo obsodili, sem pomislil. A sem bil tiho. Z nikomer se nisem pogovarjal, čeprav se je na fakulteti veliko govorilo o tem. Če me je kdo kaj vprašal, sem odgovoril, da v stanovanju nimam TV sprejemnika, kar je bilo res, in da ne berem slovenskih časopisov, ker jezika še ne razumem dovolj … Bal sem se, da bi me kdo povezal z »njegovo« skupino in bi imel težave.

Kako sem bil vesel, ko sem Marka v ponedeljek zagledal na predavanjih. Nisem vzdržal. Počasi, kot da se ga bojim, sem pristopil in ga boječe vprašal:

»Kaj je bilo, prijatelj? Te niso zaprli?«

Zasmejal se je tako na glas, da mi je bilo nerodno. Nekateri sošolci so naju pogledali in jim ni bilo jasno, zakaj se Marko tako smeji.

»Joj, Agron. Zakaj bi me pa zaprli? Kaj smo takšnega naredili? Tej kurčevi državi moraš včasih pokazati, da je na napačni poti. Za vse bedarije imajo denarja, le za nas študente vedno zmanjka. Le poglej: v študentskih domovih ni dovolj sob za slovenske študente, ki bi se radi vselili. Za vas iz drugih republik pa itak! Zakaj bi recimo ti plačal privatno stanovanje, pa še ne vem kako drago, namesto da ti dajo možnost za posteljo na toplem, malico, delovno mizo … Tako malo hočemo.«

»Sinoči je minister rekel, da bodo zgradili nov študentski dom … da ta stavba ni primerna za bivanje,« sem odgovoril.

»Saj vemo, kakšna je stavba, da ni primerna za študente, je pa bila naša. Želeli smo jim dopovedati, da mora biti lastnina sveta, kot povsod po svetu. Da se z nami ne bodo igrali. Tolikokrat so obljubili študentom, da bodo zgradili, pa nič. Tem lažnivcem ne moreš verjeti.«

To so kapitalistične ideje, protidržavne, sem pomislil, pa si nisem upal reči.

Toliko tega mi je natrosil, da sem se znašel v čudnem položaju. Ali je moj prijatelj Marko res protidržavni element, kakor so običajno označili moje prijatelje, bivše sošolce, ki so zaradi jezika množično študirali na Kosovu, v isti državi, ali pa je bil že čas, da to gnilo Jugoslavijo, kakor je javno govoril Marko, spravimo v red ali jo kar razgradimo.

Rotil sem ga, kot prijatelja, naj teh stališč ne razglaša javno, vendar nisem bil prepričan, da me je poslušal.

Zvečer nisem mogel zaspati. Premleval sem pogovor z Markom in se ujel pri misli, da ima v marsičem prav. Sam sebi nisem hotel priznati, da razmišljam na ta način. Kako je to mogoče, saj smo v isti državi, veljajo isti zakoni, vseeno pa nič ni bilo isto. Spomnil sem se dne, ko sem oddal dokumente za vpis na fakulteto.

Starejša gospa je pregledovala vse moje papirje, od rojstnega lista do srednješolskega spričevala … Naenkrat je zastala. Začela je brati neki na stroju napisan papir v srbohrvaščini s pečatom in podpisom in me vprašala:

»Kaj pa je to?«

»To je Karakteristika od Saveza socijalističke omladine, nešto kao moralno-politička podobnost.«

»Aha! Moralno-politična neoporečnost! In … Vi ste prišli sem študirat?«

»Svaki maturant za upis na fakultetu mora to imati,« sem odgovoril. »Tako su nam rekli.«

Vzela je papir, ga raztrgala in vrgla v smeti.

»To ni potrebno. Bedarija …« Nekaj je godrnjala bolj zase, udarila pečat fakultete na indeks in mi zaželela uspešen študij.

Vem, da mi je ta njen postopek zasenčil slovesnost vpisa na faks, ki bi moral biti po mojem najbolj svečan trenutek v mojem življenju. Spomnim se tudi, da sva se s prijateljico, s katero sva skupaj vodila gimnazijsko mladinsko organizacijo, celo poletje trudila, da bi napisala karseda dobre mladinske karakteristike, ker se brez tega papirja, posebej v Prištini, ni bilo mogoče vpisati na fakulteto. To je bil moj prvi zlom v moji obljubljeni deželi, Sloveniji. Kasneje so se kar vrstili.

 

***

 

Začetek aprila. Lep, sončen dan. Z dvema sošolkama in sošolcem pijemo kavo in komentiramo vaje na terasi lokala pri Kinu Vič. Naenkrat se zasliši zvok policijskega avta. Cesta je iz meni neznanega razloga prazna. Minuto kasneje se po cesti počasi pelje drugi policijski avto, za njim dva motorista, miličnika, trije mladi, svečano oblečeni, tečejo, za njimi zopet dva motorista in na koncu policijski avto. Nič mi ni bilo jasno. Nekaj se je dogajalo, česar nisem razumel. Vprašam sošolca, za kaj gre.

»Pusti budale,« je bil njegov kratki odgovor, »in se vrni k vajam.«

A bil sem radoveden. Nekaj se že dogaja.

»Že dobro, budale, kaj pa se dogaja? Zakaj tečejo?« sem ponovil vprašanje.

»Raje poglej, kako zanimiva je ta naloga, ali pa kar uživaj ob kavi in tako lepem vremenu,« je odgovoril.

Res, v Ljubljani je bil v teh letih praznik imeti v začetku aprila tako lep, sončen dan. Vendar mi vrag ni dal miru. Na vsak način sem hotel izvedeti, kaj se dogaja. Zakaj so ulice prazne in zakaj ti ljudje tečejo. Odrešila me je Breda, ki je bila po navadi bolj popustljiva:

»Agron, to je štafeta mladosti.«

Štafeta mladosti? Kako da ni ljudi na obeh straneh ulice, ki bi jo pozdravljali? Kje so množice? Sem skoraj zavpil, pa sem se zadržal in pogoltnil svoj gnev, ki se je počasi spremenil skoraj v gnus.

Spomnil sem se prihodov štafete mladosti v vseh letih, odkar vem zase, v mojem malem mestu. Prisostvovali so vsi. Tudi kmetje. Tudi če so imeli pokošeno seno in je grozilo, da bo deževalo. Morali so pustiti vse in pokazati, da s svojo prisotnostjo častijo Titovo štafeto. Prednosti so prednosti! Nobenega opravičila ni bilo. Organizirala se je slavnostna dobrodošlica s kulturno-umetniškim programom. Da bi pokazali svojo naklonjenost velikemu vodji, so mladi leta in leta organizirali tudi lokalne štafete, ki so se združile v glavnem mestu republike ob prihodu prave, centralne štafete. Še več, da bi bila proslava še bolj veličastna, so tisti moji someščani, za katere se je vedelo, da so bolj privrženi oblasti, streljali v zrak iz svojih pištol. Pokvarjenci so govorili, da so oni vrinjeni špijoni in da streljajo, da bi sprovocirali druge, da bi storili enako, kar bi v naslednjih dneh k njim pripeljalo miličnike, ki bi jim odvzeli orožje brez dovoljenja.

Nekaj let predtem se je dve leti zapovrstjo zgodilo, da je isti človek s pištolo zadel električni prevodnik. Na srečo je obakrat kratek stik nastal že v zraku, preden se je prevodnik dotaknil tal, in izključil varovalko na postaji, tako da ni bilo poškodovanih. Predstava pa je propadla, ker ni bilo več ozvočenja. Partijska organizacija je imela dolgotrajne sestanke, da bi ugotovili, ali je šlo za naključje ali ne. Na zadnji sestanek je prišel tudi partijski sekretar glavnega mesta, ki je končno pomiril duhove. Sreča za krivca je bila, da je bil eden najstarejših partijskih članov in dober prijatelj sekretarja, tako da ni partijsko odgovarjal. Če bi partija ugotovila, da ni šlo za naključje, bi najbrž po partijski prišla tudi kazenska odgovornost.

Od takrat, tako vsaj pravijo, ga nihče več ni videl streljati.

 

***

 

Moje prvo potovanje čez mejo je bilo zanimivo in polno vtisov. Bilo je v prvem letniku fakultete, nekoč maja. Bila je sobota. Dobili smo se na jutranji kavi, Anja, Breda, Marko in jaz. Marko je imel že takrat lasten avtomobil. Zame je bilo v tem času to nedosegljivo, nepojmljivo. Niti sanjalo se mi ni o avtu.

Breda me je dan prej prosila, naj prinesem potni list, da bi tudi drugi videli, kakšna je razlika med mojim in njihovimi potnimi listi iste države. In bila je! Moje ime ni bilo napisano v izvirniku, torej tako, kot so ga bili vajeni videti oni. Razlagal sem jim, da imamo mi pravico le do tega, da izberemo med latiničnim in ciriličnim zapisom lastnega imena v dokumentih, v nobenem primeru pa zapis ni vključeval črk, kot sta ë ali ç, ki jih poznamo samo v mojem maternem jeziku. Za moje prijatelje je bila to, milo rečeno, diskriminacija.

Breda je bila vedno polna idej. Povedala nam je, da ima rojstni dan, in nas vse povabila na pico. Marko je takoj pristal in dodal, da bo nas peljal, v za nas ostale »neznano« smer. Po več kot dveh urah vožnje smo prišli v Novo Gorico. Šele takrat nam je povedal, da gremo v Gorico, v Italijo. Češ, pica je italijanska, oni jo pripravljajo najbolje. Že v Ljubljani je zvedel, da imamo vsi s seboj potne liste.

In zakaj je bilo to potovanje zame impresivno?

Čakajoč na mejnem prehodu, sem opazil, da nekaterih potnikov, z avti, s kolesi ali pa kar peš, sploh ne kontrolirajo. Od prijateljev sem zvedel, da gre za maloobmejni prehod, torej za pravico lokalnega prebivalstva, da prestopijo mejo z osebno izkaznico. Veliko je bilo tudi takšnih, ki so delali čez mejo. Obmejni miličniki so poznali praktično vse. Bili so tudi takšni, ki so šli čez mejo nakupovat stvari, ker so bile bolj poceni.

»Žalostno, kje jaz živim,« sem rekel bolj zase. »Moje mesto je kakšnih deset kilometrov od jugoslovansko-albanske. Meja je praktično blindirana! Le redki imajo to možnost, skoraj bi rekel srečo, da jo prestopijo. Moja mati ima recimo sestro v neki vasi tik ob meji, le da na drugi strani. Če bi šla torej tja peš, bi lahko zajtrkovala doma, kosilo pojedla pri sestri, večerjo pa spet doma. A svoje sestre ni videla že več kot trideset let. Še pisma komaj dobivata druga od druge. In jasno je, da jih odpirajo, najbrž obe strani, da bi videli, kaj pišeta druga drugi. To je gotovo najbolj zaprta meja Evrope.«

Niti pomislil nisem, da bo ta moja zgodbica tako zanimiva. Praktično od tega trenutka pa vse do vrnitve v Ljubljano so me samo spraševali, jaz pa sem odgovarjal. Zanimalo jih je vse živo v zvezi z Albanijo, Albanci, albanskim jezikom.

Skoraj nemogoče mi jim je bilo razložiti številne slovnične razlike med albanskim in njihovim jezikom. Anja, ki se je najbolj zanimala za jezik, je med vožnjo dodala:

»Neki moji sosedje, Albanci, sicer v naši soseski izredno priljubljeni, imajo v lasti slaščičarno. Imajo najboljšo limonado in najboljši burek, kar sem jih kjerkoli in kdajkoli poskusila. Druga družina ima svojo zlatarno. Starša sta izredno vljudna. Imata hčerko in sina. Sin je nadvse srčkan, komaj kaj govori slovensko. Nikola mu je ime, domači pa ga vedno kličejo Nikól. Za Angleže je to žensko ime, tudi meni zveni bolj kot žensko ime. Zakaj ga kličejo, kot da je ženska?«

»Ne, to ime je slovnično ženskega spola, naravno pa moškega. V tem primeru gre za različne sklone, za imenovalnik in vokativ.« Nisem vedel, kako se reče vokativu v slovenščini. Kasneje sem izvedel, da slovenščina ne pozna vokativa – zvalnika! »Pa vendar gre za nekaj čisto drugega. Samostalniki v mojem jeziku imajo določno in nedoločno obliko. Recimo dorë – dora pomeni roka. Dorë je nedoločna oblika (katerakoli roka) in dora je točno določena roka. Tako tudi osebna imena: Marie – Maria, Mustafë – Mustafa, Agron – Agroni.«

»Kako je to mogoča, saj so lastna imena točno določena in ne bi smela imeti nedoločne oblike? Nikola je samo eden. Agron si ti, točno določen,« mi je odgovorila.

Ne vem, ali jaz nisem znal razlagati ali ona ni in ni hotela razumeti.

Govoril sem jim tudi o treh verah pri Albancih. Da smo Albanci in muslimani in katoliki in pravoslavci, ter o stoletnem verskem sožitju med sabo. V glavnem niso vedeli, da smo lahko mi Albanci tudi katoliki, za pravoslavce pa so imeli do tega trenutka v Jugoslaviji le Srbe.

Kakorkoli že, potovanje je postalo zanimivo za celotno družbo, in vsi so me od tega dne dalje najpogosteje pozdravili ne z dober dan, temveč z MIRDITA.

 

***

 

NUK je bil zame veliko odkritje iz več razlogov. Za začetek je bilo zelo pomembno, da sem v njem našel mir, tišino, da sem lahko študiral na toplem ter da sem imel možnost dobiti marsikatero knjigo, ki sem jo potreboval. To, da sem študiral na toplem, je bilo na začetku najpomembnejše, saj v stanovanju nismo imeli gretja. Zjutraj se mi je roka lepila na zaledenelo kovinsko ročko na vratih. Kasneje, ko sem se naučil uporabljati imenski in stvarni katalog, mi je bila knjižnica še bolj všeč, saj sem v njej odkril tudi veliko knjig v svojem jeziku. Ko sem se naveličal dela s številkami in formulami, sem vzel kakšno od teh knjig, bolj za razvedrilo, pa tudi ker sem prek njih čutil pripadnost sebi in svoji kulturi.

Tako sem doživel še en kulturni šok. V katalogu sem naletel na dve knjigi, ki sta bili za moje tedanje razumevanje čisto bogokletstvo. Knjigi sta bili v moji republiki prepovedani, zaradi njiju si lahko tudi kazensko odgovarjal. Poznal sem ljudi, ki so zaradi takšnih knjig dobili tudi zaporne kazni. Eno od teh dveh sem prebral že kot maturant, med branjem sem se moral zakleniti v sobo. Drugo sem brezuspešno iskal, odkar sem začel brati resnejšo literaturo. Šlo je za knjigo Kače krvi kosovskega revolucionarja A. Demačija. Bal sem se jo naročiti, pa je bila radovednost vseeno močnejša. Po branju sem čutil pravo razočaranje. Nisem mogel razumeti, zakaj je bila knjiga prepovedana. Danes se je spomnim le zaradi mota: »Ne tistim, ki so pripravljeni zločin storiti, ampak tistim, ki znajo roko sprave ponuditi.«

Počasi sem se začel zavedati, da se moram kot posameznik boriti za svojo identiteto. Posebej intenzivno sem o tem razmišljal v letih, ko je bivša skupna država pokazala vse svoje pomanjkljivosti. Neozaveščenost slovenske družbe o zločinih, storjenih nad mojim narodom v naši skupni državi v imenu te iste »države«, je v meni prebudila občutek izgube strahu, s katerim sem podzavestno živel od samega otroštva.

Ko sem se nekaj let pozneje dokončno vrnil v svoj rojstni kraj, me je pričakalo vojno vzdušje, ki je bilo na vrhuncu. Glavno mesto »moje« republike je imelo drugo ime, ne več Titograd, temveč Podgorica. Propaganda je bila neverjetna! Le ena stran, »naša«, je imela prav. V moji republiki so v našem imenu (tudi v mojem!) vodili »vojno za mir«. Osvobajali so srbski Dubrovnik! Sovražili so šah zaradi šahovnice. Vojaška letala so vzletala z vojaškega letališča, manj kot deset kilometrov oddaljenega od moje hiše. Moj dvoletni sin me je v strahu prijel za nogo in prasnil v jok: Oče, letala!

V domačem kraju sem bil tujec. In to je najteže. Biti tujec v tujini – to je še nekako razumljivo. A biti tujec med svojimi – to je neznosno.

Leta kasneje, po enem mojih uspehov, me je novinarka vprašala: »Kako to, da si zapustil Ljubljano?« Odgovoril sem ji: »Če bi danes srečal to pamet, bi jo najbrž dal čez koleno.« Tako je naslovila intervju z menoj.