Morje nas je pogoltnilo
Zgodba iz zbirke Dežela izgubljenih ali Male strašljive pravljice
Katerina Kalitko
Lepljiva talina sonca, zlita po gladki površini morja, se ni premikala; vladalo je globoko zatišje, ki naj bi sredi dneva otrdelo v debelo, neprebojno steklo brezupa. Bonaca je tuga,1 so vedno pravili dalmatinski ribiči. Niti sapice, ki bi kaj premaknila. A to ni motilo utopljenca, ki je ležal z obrazom navzdol na liniji stika morja in kopnega, da se ne bi zibal naprej in nazaj z razširjenimi rokami ter občasno z glavo butnil v oster kamen. Morje je komaj opazno dihalo, v nasprotju z moškim, čigar koža je bila nagrbančena, bleda in je že razpadala.
Poleg je stala policijska patrulja, ki je odkrila truplo, in sodnomedicinski izvedenec, ki so ga že poklicali. Mladi policisti so si živčno popravljali preznojene ovratnike svetlih uniform in zmajevali z glavami. Izvedenec si je hitro zapisoval v beležnico, kleče na enem kolenu, povsem zavedajoč se filmske drže. Moški so se tiho prepirali, ali bo mogoče ustrezno določiti stopnjo alkohola v krvi po tem, ko je bilo telo tako dolgo v slani vodi. Druge teorije o utopitvi so bile neprepričljive in verjetno ni šlo za rop, saj je črni pokojnikov zodiac nasedel poleg njega na obali, z motorjem še vedno na svojem mestu. Ko so utihnili, so se zaslišali tihi udarci – truplo se je znova in znova z glavo zaletavalo v kamen. Policisti so ga poskusili dvakrat izvleči na obalo, tako da so ga prijeli pod pazduhe in vlekli po spolzkih, mokrih kamenčkih, a je vsakič počasi zdrsnilo nazaj v trmoglavo nepremično morje, se obrnilo z obrazom navzdol in začelo svoje grozljivo gibanje, kot da bi izvajalo ritualni ples, kot da bi poskušalo z glavo prebiti prehod na oni svet, da bi vsi prisotni lahko pokukali vanj.
Majhna linijska ladja je nežno in neslišno zdrsnila do lesenega pomola, ki je bil z obeh strani obložen s starimi avtomobilskimi gumami. Izrabljena guma je ublažila udarec trupa ob pomol, val je pljusknil, čoln pa je pristal mehko kot mačka – tako ljudje vstopamo v hišo, v kateri leži mrlič. Potnikov ni bilo, mladenič, ki je krmaril plovilo, je skočil na pomol in večkrat melodično zavpil ime pristajališča. Nihče se ni pojavil, nihče mu ni plačal vozovnice za pot stran od tod, zato je sam pohitel dalje. Lesketajoča se daljava je hitro pogoltnila ropot motorja.
Kakih sto metrov stran so se lenobno kopali ljudje, nihče ni posvečal pozornosti skupini zaskrbljenih moških v uniformah, nič ni skalilo tempa dneva. Bonaca je tuga po definiciji, le kaj bi lahko k temu pristavila še smrt? Z dvorišča ob morju je prišla mlada nosečnica, ki je v rokah držala skledo s sardelami. Presenečeno je z iztegnjenim vratom na hitro ošinila »izredno situacijo«, nato pa se je usedla na obalo med mrtvecem z njegovim žalostnim spremstvom in ravnodušnimi kopalci. Najprej je s široko razširjenimi nogami in rokami, ki jih je naslonila za seboj, sedla sama, nato pa previdno namestila svoj veliki trebuh, ovit v preprosto črno obleko z drobnim cvetličnim vzorcem, prav na točki, kjer je voda s komaj zaznavnim šumenjem oblivala kamenčke. Še bolj je razprla noge – obleka se ji je dvignila do stegen –, potopila otečena stopala v morje in z zaprtimi očmi uživala v občutku olajšanja. Med noge si je postavila skledo, iz nje vzela nož in se z naglimi gibi lotila čiščenja rib, pri čemer jih je spirala v morski vodi. Ta življenja polni prizor je bil v neverjetni harmoniji tako s tragedijo kot z nezmotljivim mirom na različnih polih obale; kot da je uravnotežil preostala dva dela triptiha. Še en val je pljusknil in poškropil trebuh nosečnice; tiho se je zasmejala.
»Zoja!« je za njenim hrbtom zaklical moški glas. »Nekam zgodaj učiš svojega malega plavati!«
Zoja se je še vedno nasmejana obrnila in prikimala. Na stopnicah, ki jih je pokrivala senčnata mreža stare oljke, so nad obalo sedeli trije moški, nekoliko postarani, suhljati in zagoreli, oblečeni le v kratke hlače. Temno modre kratke hlače, svetlo modre in rdeče. Prva dva lastnika teh hlač do večernega zalivanja vrtov po sončnem zahodu nista imela nobenega opravka – razen če bi se zbralo dovolj igralcev za popoldansko partijo balinanja, lastnik rdečih hlač pa bo stopil za svojo izmeno za pultom na ribji tržnici šele naslednje jutro. Zdaj so lenobno opazovali dogajanje na obali in čakali novic.
»Nov mrtvak,« je z mirnim glasom dejal moški v temno modrih hlačah. »Poglej, Ivo, kakšna lepotica prihaja iz morja! Glej, glej, tisto v rdečih kopalkah! Poglej na levo, da je ne zamudiš! Eh, kar pojedel bi jo!«
»Če bi bilo kaj za pojest,« je prezirljivo prhnil Ivo, oblečen v svetlo modre hlače in slep na eno oko. »Čuden okus imaš, Adi. Jaz imam raje kaj bolj polnega. In ja, novo truplo, seveda. Morda je šla ona po venec. In tudi v vili je nekdo.«
Ne da bi se zmenili, so vsi trije moški hkrati obrnili glave in pogledali proti veliki hiši na hribu, obdani z gostim, temnim in hladnim vrtom. To je bil eden izmed tistih sredozemskih vrtov, na katerem dež prenoči, zvit kot kača v krošnjah, medtem ko ga obupno in zaman iščejo po celem svetu. Že od tu, iz daljave, je bilo videti, da so vhodna vrata hiše priprta. Zdelo se je, da je za njimi švignila senca.
Trojica moških – to bi bilo jasno vsakomur, ki bi jih v tistem trenutku opazoval – si je delila neko skrivnostno vedenje, ki je zahtevalo obelodanjenje, ritualno ponavljanje, s čimer bi napolnilo s smislom iniciatorje tega vedenja; v njihovih očeh so že zasvetile oljnate iskrice transa. A ker je šlo za zgodbo, ki so jo vsi že dolgo poznali, je moral nekdo zavestno odigrati vlogo bedaka, se pretvarjati, da ne razume, za kaj gre. Tokrat so to vlogo logično in tiho dodelili najmlajšemu izmed trojice, najbolj zagorelemu, v rdečih hlačah, z ostrim profilom in nazaj počesanimi črnimi lasmi, ki so mu zaradi njegovega videza rekli Čeroki, na obali pa je bil znan preprosto kot Čera.
»Kako pa veste, da je to ona?« je začel Čera, ki se je povsem zavedal svoje naloge. »In da je venec sploh bil? Vse to so izmišljotine.«
»Kakšne izmišljotine! A ne poznaš Koštane?« se je vročekrvno odzval Adi, najstarejši v skupini.
Enooki Ivo je prikimal. Koštano so tu poznali vsi. Bolje rečeno, spominjali so se je vsi odrasli v mestecu, otroci pa so o njej izvedeli iz pripovedi starejših, a nihče je ni zares poznal. Koštana, ki jo je sem pripeljal ljubimec, je na njihovem obrežju živela tako dolgo, da ji je uspelo zavzeti sanje skoraj vseh okoliških mladeničev, danes že moških, in se je po svoji smrti zadržala dovolj dolgo, da je vzela več kot eno moško življenje.
Koštanin ljubimec je karierno hitro plezal po socialističnem upravnem aparatu. Bogve kje jo je našel tako, s tistimi dolgimi črnimi lasmi, z olivno, skoraj kačje sijočo kožo in črnimi očmi, ki so zavzemale pol obraza. Kupil je staro kapitanovo vilo s stoletnim negovanim vrtom, pripeljal je dekle in jo tu poselil, ko je bil še mlad, vitek in kodrast partijski sekretar; še naprej jo je mesečno obiskoval kot že obilnejši, osiveli minister; kasneje – vse redkeje – pa že kot groteskno debel, plešast, razdražljiv diktator.
Spreminjal se je, Koštana pa je ostajala enaka kot tistega dne, ko je prispela. Njuno ljubezensko gnezdece so strogo varovali, celo mesto se je za nekaj let spremenilo v posebno zaprto območje, a so se na koncu že požvižgali, utrujeni od nenehnega preverjanja premikov neukrotljivih ribičev. Dobrodušni domačini so se hitro navadili na stalno prisotnost oboroženih stražarjev – prijetno je vedeti, da si vedno pod budnim očesom. Tudi voditeljevi incognito obiski jih niso vznemirjali – navsezadnje je predvsem moški, so si prišepetavale gospodinje po kuhinjah med pripravljanjem večerje za družino, ne da bi pozabile obljubiti svojim soprogom, da jim bodo v kali zatrle vsako željo, če bi poskusili posnemati podvige slavnega ljubimca. Dobri ljudje, samo dobre misli in nobenih zahtev. Ljudje so se čudili le Koštani. Ali bolje rečeno, bali so se je.
Koštana ni govorila. Nihče ni vedel, ali je sploh znala govoriti, ali je sploh imela jezik. Nikomur ni dovolila, da bi se ji dovolj približal in to preveril. Razen enemu, a ta je izginil, kot da ga nikoli ni bilo, in zato ni mogel pričati. Koštana skoraj nikdar ni prestopila meja svojega sveta, omejenega z domom in vrtom, ki je postajal vsako leto višji in gostejši. A vsakdo, ki je hodil po obali mimo te vile, po edini poti, ki je niso zaprli za ljudi, jo je vedno znova opazil, kako stoji tam med skorajda črnim zelenjem, med grmi oleandra, z rokami, prekrižanimi na prsih, in prodorno zre v mimoidoče. Ženske so pospešile korak in se pokrižale. Moški so prezrli hlad, ki jih je spreletel po hrbtu, in so se poskušali še enkrat sprehoditi mimo odprte ograje – pretvarjali so se, kakor da po tleh iščejo nekaj izgubljenega, z očmi pa so skrivoma begali naokrog. Stražarji so flegmatično in pomenljivo zibali pištole.
Hrano, oblačila in druge potrebščine je Koštani vedno pripeljal eden izmed dveh zvestih voznikov njenega ljubimca Vladana. Celo na tržnico ni hodila. Ob njeni nenadni pojavitvi na cerkvenem prazniku, da bi skupaj s preostalimi meščani počastila Devico Marijo, so ljudje obnemeli še bolj kot ona sama. Bilo je pozno popoldne jasnega dne ob oseki, moški so ravno odnesli iz cerkve okrašen kip Marije in ga postavili na ploščat kamen, ki je štrlel iz vode kot miza sredi morja. Zdaj je morala ena izmed žensk stopiti v vodo do pasu, vzeti najlepši cvetlični venec iz župnikovih rok, ga odnesti k Brezmadežni in ji ga nadeti okrog vratu ter nato spet prepustiti pot moškim, ki so morali kip odnesti nazaj, preden bi se začela plima. Takrat je Koštana tiho in skoraj nevidno vstopila med množico in ljudje so se razmaknili, kot da bi s hrbti začutili njeno prisotnost. Bosa, v dolgi preprosti obleki in z razpuščenimi lasmi je molče stopila prav do vode, se ozrla proti Mariji v morju, priprla oči in nato s priprtimi očmi ošinila zbrane. Brez besed. Župnik, prežet z nepojmljivim ganotjem, ji je s tresočimi rokami podal cvetlični venec in prav njej ponudil čast, da okrasi kip Brezmadežne Device. Stara (tedaj pa še mladostna) Ela, ki se je tistega dne pripravljala na to veliko čast, se danes pripetljaja že skoraj ne spominja več, a ko se česa vendarle spomni, še danes prekolne župnika zaradi tistega dogodka. Koštana je sprejela venec iz duhovnikovih rok, se le rahlo nasmehnila s kotički ustnic in stopila v vodo. Njena obleka se je zmočila, ona pa je gladko in odločno nadaljevala pot, držeč venec nad vodo. Deset korakov pred kipom Device Marije se je ustavila in jo vprašujoče pogledala.
Ljudje na obali so otrpnili – od daleč je bilo videti, kot da je odsev kipa na morski gladini oživel, postal tridimenzionalen in zdaj z zanimanjem opazuje svoj izvirnik. Po trenutku mirovanja se je Koštana nenadoma potopila in izginila pod vodo, le cvetlični venec se je zazibal na valovih. Množica na obali je dahnila »Ah! in nato vzdih ponovila, ko se je mokra, z razpuščenimi lasmi, nenadoma pojavila poleg kipa, segla po vencu, ki ga je val naplavil naravnost v njene roke, ga nadela okrog priklonjenega vratu Device Marije, nato pa z lahkoto dvignila kip in ga odnesla nazaj na obalo. Brez besed je postavila kip na tla pred osuplega župnika, se obrnila in odšla prav tako hitro, kot se je pojavila. V prizoru je bilo nekaj tako temačnega in poganskega, nekaj tako osupljivo lepega, da ni nihče več dvomil – v prihodnje bo praznik v cerkvi potekal samo še tako. In resnično so v naslednjem desetletju ustalili to navado: vsako leto se je pojavila Koštana, ponovila svoj nenavadni ritual in znova izginila. To je bil njen edini izhod med ljudi v celem letu in niti enkrat ni spregovorila besede. Pobožne vernice, ki so bile oropane časti, da okrasijo Devico Marijo, so doma za zaprtimi vrati godrnjale, preklinjale Koštano in učile svoje hčere, naj jo sovražijo, a so molčale, če so na ulici srečale duhovnika. Fantje so odraščali v moške, sanjarili so o Koštani, se poročali in še naprej hrepeneli po njej, ležali so s svojimi ženami in si medtem predstavljali, da so s Koštano.
Andrej jo je prvič videl, ko je bil star osem let. Tega šolarja so poznali vsi v mestu. Njegova starša, oba inženirja, sta delala v vojaški industriji in sta izkoristila vsako priložnost, da se znebita otroka in si zagotovita več časa za nadure. Sin jima ni, to je treba priznati, povzročal težav; dobro se je učil v šoli, kot mladinec je nizal športne uspehe in bil za nagrado pogosto prav on tisti, ki je nosil tablo z imenom države pred reprezentanco na paradi mednarodnih tekmovanj. Poletje, od začetka do konca preživeto ob morju pri dedku, je bilo za Andreja pravi raj. V kovčku, s katerim je vsakič stopil z vlaka na najbližji postaji naravnost v dedkovo naročje, so bile skoraj samo knjige. V mestu ni bilo človeka, ki ga fantič ne bi nadlegoval z razkazovanjem svojih herbarijev, posušenih kačjih kož, najdenih v predgorju, mu pripovedoval o bojevanju z močeradi in svojih metodah v zvezi s tem, kako preteči sto metrov pol hitreje kot prej, ter spraševal, kdaj bodo v mestu odprli pristanišče, zakaj kip Device Marije potiskajo v morje in ali je mogoče, da bi ženska lahko rodila več kot osemnajst otrok. Edina, ki se je tem pogovorom izognila, je bila Koštana.
Videl jo je prav na tisti prvi cerkveni procesiji. Mokra visoka ženska, ovita v obleko kakor antična skulptura, ki jih je občudoval na slikah v knjigah, je fantiča neizmerno presunila. Ravno je klečal in z lupo opazoval urejeno premikanje mravljišča po dišečih rdečih iglicah. Koštana je stopila mimo njega, hiteč proti svojemu skritemu vrtu. Andrej je odprl usta, skočil na noge, si obrisal umazane roke ob nekoč snežno bel mornarski komplet in stekel za njo. Vrata so se z železnim klikom zaprla tik pred njegovim nosom. Stražarji so bili ogromni in neizprosni, Andrej pa je bil v primerjavi z njimi majhen in skoraj mu je šlo nekoliko na jok. Toda prevladala je radovednost: potuhnil se je za grmičevje in se dolgo plazil vzdolž ograje, dokler ni bil nagrajen – v najtemnejšem kotičku, med grmički belega in rožnatega oleandra, je kot privid stala Koštana. Njeni težki lasje so bili še vedno mokri, a oblečena je bila že v drugo obleko; pomahala je z roko in ga povabila, naj se ji približa. Ni se ustrašil in približal se ji je. Mama ga je pozabila opozoriti, naj nikoli ne govori s Cigankami. Andrej jo je vprašal, kako ji je ime, zakaj se je kopala v morju oblečena in kam je tako hitela, zakaj se nista srečala prej, zakaj nikoli ne stopi izza ograje in se normalno ne pogovori z njim, ter še veliko drugega. Na vsako vprašanje je Koštana le žalostno odkimala z glavo, ne da bi kaj odgovorila. Deček ni skrival razočaranja nad njenim molkom, da je nazadnje skozi elegantno ukrivljene rešetke ograje nežno pobožala njegov obraz. Nato je segla z roko v žep in jo potem iztegnila skozi rešetke – na dlani ji je ležal čokoladni kovanec v zlatem ovoju. Mali Andrej je mehanično sprejel sladkarijo in zmedeno zamomljal: »Hvala …« Nato je Koštana bliskovito izginila v globine svojega vrta.
Andrej se je brez spanca v postelji premetaval celo noč, celo temperaturo je dobil. Naslednji dan se je spet odpravil k tisti vrtni ograji in tam znova našel Koštano. Prinesel je beležnico in svinčnik ter jo vprašal, ali bi želela odgovarjati pisno, če ne more govoriti. Vendar je bil odgovor enak kot včeraj – rahlo in otožno odkimavanje. Nato jo je vprašal, ali želi, naj govori on, pripoveduje o vsem, kar ve, ona pa bi ga le poslušala. Tiho je prikimala in se rahlo nasmehnila. In to je bilo dovolj. Od takrat naprej – deset let zapored vsako poletje, dan za dnem – je Andrej stal ob ograji starega vrta in Koštani razkrival vse, kar mu je tlelo v glavi. Z neizbežnim odraščanjem se je v njegovih pripovedih pojavljalo vse več zunanjega sveta. Koštana je vedno poslušala enako – z nežno radovednostjo in blagim nasmehom, bodisi stoje, naslonjena na ograjo, bodisi sede na travi, objemajoč kolena; na koncu pripovedi je vedno stegnila roko skozi rešetke, ga nežno pobožala po licu in mu podarila kaj malega: čokoladico, stekleno frnikulo, zložljivi nožek, ulito kovinsko sponko za pas. Deček v belem kompletu ob ograji starega sredozemskega vrta, ki je že skoraj podivjal, je postal tradicionalna tema mestnih govoric. Ena najbolj nesmiselnih je bila, da je Andrej v resnici sin Koštane in Vladana, zdaj že vplivnega politika, ki ga zaradi kariere ni mogel priznati in ga je dal v rejo posvojiteljem. In zdaj je deček našel način, da se lahko pogovarja s svojo pravo materjo … Kakorkoli že, njuna povezanost je postala očitna. Ko se je Koštana vsako leto podala na svoje morsko romanje k Devici Mariji, ga je v množici vedno iskala. On pa je vselej stal nekje na visokem, da ga je lahko dobro videla, in se ji nasmehnil. Tudi domov se ni vrnila, dokler ga ni poiskala z očmi.
Tisto poletje, ko je prišel na morje kot najstnik z novimi težavami in zanimanji, je bilo le za mesec in pol namesto za običajne tri, in je ni obiskoval vsak dan, ampak vsak drugi, tedaj se je na cerkvenem prazniku pojavila tako bleda in izčrpana, da je komaj odnesla kip na obalo in skupaj z njim skoraj padla. Koštana je trpela v samoti. Vladan, njen dolgoletni ljubimec, jo je obiskoval vse redkeje. Poleg Koštane in taborišč za politične zapornike, ki jih je organiziral z zagnanostjo pravega umetnika, je imel zdaj novo strast – plemenite lovske hrte. Kupoval je najdražje, najbolj čistokrvne mladiče, ni mu bilo žal časa za njihovo šolanje in lov. Vse težje je postajalo usklajevati življenje med psi in Koštano; pse se je bal pripeljati v to sredozemsko podnebje, Koštane pa ni hotel seliti v hladnejše kraje, kjer je imel pse. Rezidenca je vse bolj propadala, le vrt je bujno rastel, kot da bi ponorel. Stražarji so lenarili in dremali na svojih mestih, in tudi ko niso dremali, niso videli pravega smisla v tem, da bi kaj zares varovali. Vendar Koštana kljub temu ni zapustila doma in ni spregovorila.
To je trajalo skoraj deset let, dokler ni nekega lepega poletja Andrej, zdaj že zmagovalec republiških atletskih tekmovanj in študent medicine, prišel nekoliko bolj odločen, celo jezen, in z lahkoto preskočil ograjo v skrivnostni vrt. Tako naravno. Presenetljivo je bilo, da tega ni storil že prej.
»Videl sem, kako sta se ljubila,« pravi enooki Ivo, njegov glas pa zveni drugače kot običajno in njegovo edino rjavo oko so kakor da napolnile solze. »Tam na vrtu je takšna zelena, zelo zelena tema, veste. In velika stara ribiška barkača je ležala tam, prevrnjena kot truplo modrega kita. Sedela sta na njej. Bil sem še smrkavec, a se še spomnim vsega. Ravno takrat sem šel mimo in opazil, kako je Andrej skočil noter, in nisem si mogel kaj, da ne bi pogledal, kaj se bo zgodilo naprej. Skozi odprtino sem videl, kako ji počasi odpenja obleko na hrbtu in ji po goli koži vodi vejico belega oleandra. Ona pa se zvija, zvija … Takrat sem skoraj na glas zavpil: kaj počnete, ljudje, kaj počnete, to je strup! Ko se je obrnila, sem videl njen obraz. Ona pa je poljubljala Andreja, nato pa je spet pristopil k njej od zadaj in ji slekel obleko … Njene prsi so zasijale, kot da so dragulji! Takrat sem oslepel na eno oko.«
»Nakladaš,« se je flegmatično oglasil Čera z vrhnje stopnice. »Oslepel si, ko te je lastna žena pretepla, zamahnila je, da bi te močno klofnila, a te je s prstanom zadela v oko. Od takrat povsod vidiš dragulje.«
»Lažeš,« tišje odvrne samemu sebi Ivo in se skrči vase kot polž, ki so mu odstranili hišico.
»Dajte mir, fantje, zdaj se pogovarjamo o resnih stvareh,« se vmeša doslej molčeči Adi, ki je bil že pripravljen uživati ob poslušanju svoje najljubše zgodbe. »Kaj se je zgodilo potem, Ivo?«
»Torej, kot da sami ne veste …« še tiše odgovori Ivo. »Takrat sem videl, kako je najprej pokleknila, nato pa se je spustila še na komolce, prav na tisti vrtni stezi. In takrat sem prvič in zadnjič slišal, da je imela ta ženska glas.
»In kako je zvenela?«
»Kot piščalka, na katero igra nevešči otrok. Toda v tistem vrtu je bilo vse kot da hipnotizirano, celo ptice so utihnile! Nihče ni slišal, ko je prišel Vladan s svojimi hrti …«
Moški prikimavajo. Vsi poznajo nadaljevanje te zgodbe.
Prišli so varnostniki in ločili ljubimca ter ju zaprli v različni sobi. In Vladan je najprej odšel k Andreju … Nekateri si raje predstavljajo, da so fanta vrgli psom, toda bilo je veliko huje. Ni znano, ali bi bili plemeniti hrti pripravljeni raztrgati človeški vrat, toda ljudje so za kaj takega vedno pripravljeni. Vladan je Andreju ponudil bleščečo kariero in vse mogoče socialne ugodnosti, če bi se odpovedal njegovi ženski, če bi jo pozabil in izginil tisto isto noč. Saj si je že vzel, kar je hotel, kaj še išče tu. In Andrej je izginil. Tiste iste noči. Bliskovito, brez prerekanja. In s to novico je Vladan odšel h Koštani. Naslajal se je nad spremembami na njenem obrazu. Nato pa jo je predal svojemu najljubšemu hrtu. Ne, tudi ne zato, da bi jo raztrgal. Pravijo, da so tam v koncentracijskih taboriščih radi delali takšne poskuse, ženske so parili z različnimi živalmi.
Naslednjega jutra je Koštana preprosto odšla skozi glavna vrtna vrata, bosa, v dolgi obleki, z razpletenimi kitami, kot na cerkveni praznik, in nato naravnost v morje. Tako trdijo ribiči, ki naj bi jo videli iz čolna. Samo hodila je, hodila, dokler ni izginila pod vodo, in ni se več vrnila. Izginil je tudi Vladan s svojimi hrti. Ko so ljudje, prestrašeni zaradi pripovedi ribičev, vstopili skozi razprta vrata, niso našli nikogar, niti varnostnikov. Samo na beli vrtni stezi je bil s pisanimi kamenčki izpisan stavek: »Morje nas je pogoltnilo. Koštana« Takrat so izvedeli, da se je imenovala Koštana. Do tedaj je bila za vse samo ona.
Še dolgo potem so ljudje v mestecu razmišljali in ugibali, kdo je bil mišljen s tem »nas« oziroma »mi, ki naj bi jih pogoltnilo morje«. Nekatere ženske so bile prepričane, da je bila noseča in se je utopila skupaj z otrokom, v zapisu pa je pozabila na dvojino. Nekateri, ki so bili posebej občutljivi, so jokali. Nekateri so predpostavljali, da je imela Koštana psihične težave in je o sebi govorila v množini. Vilo in vrt so razglasili za ukleta, ostala sta prazna, nihče ni hotel živeti tam, niti neizbirčni turisti. Andrej se na tej obali ni več pojavil, čeprav so dobri ljudje občasno prinašali novice o tem, kako živi, da ne žaluje, vendar je postal strašansko podoben ostarelemu Vladanu. Ta podobnost in njegova čudežna rešitev iz precej spolzke situacije bi lahko potrdili teorijo o Andreju kot Vladanovem sinu, vendar ni nihče ničesar vedel zagotovo. Cerkvenega praznika niso nikoli več praznovali tako glasno. In nenadoma je na dan Koštanine smrti nekdo začel v morje metati venec enake velikosti, kot ga je sicer okrog vratu nosila njihova Devica Marija. V oknih vile sta se, kot so pripovedovali radovedni sosedje, ponoči zasvetili šibki lučki, vendar na dvorišču ni bilo videti nikogar. In potem se je pripetilo, da je morje pojasnilo zaimek »nas« iz Koštaninega predsmrtnega zapisa, izpisanega s kamni – v odgovor na spominski venec je začelo vračati mrtvece. Vsako leto je ob tem času na obalo naplavilo truplo. Nato pa je od nikoder, kot da jih je veter prignal iz daljnih prelivov, naplavilo še nekaj utopljencev. V sezoni se jih je nabralo deset, če krajani niso imeli preveč sreče. Vsi so bili moški. Nekatere jim je uspelo prepoznati – ribiče z bližnjih otokov ali neprevidne turiste –, njihova trupla so vrnili sorodnikom, druge, brez imena, pa so morali pokopati kar tam, na vrtu, poleg vnaprej pripravljenega napisa iz drobnih kamenčkov.
Sami moški.
»Čista resnica,« resnobno pristavi Adi. »Ženske se še poskušajo utopiti, pa jim nikakor ne gre. Ko je zanosila Zoja, je hotela skočiti s skale s kamnom v torbi. Zlomila si je roke, rebra, od bolečine je izgubila zavest, pa so jo reševalci vseeno potegnili ven. Tako pač je.«
Moški ponovno prikimavajo. Visoko noseča Zoja je očistila cel pisker sardel in že zdavnaj odšla. Nenadoma se je od nikoder pritepel veter, sunkovit in besen, zaradi katerega je treba mižati, razbil je nepremično steklo morja. Policisti držijo utopljenca pod pazduhami in ga vlečejo iz vode, a se jim izmuzne iz rok. Še en top udarec glave ob skalo se zlije s prvim udarcem cerkvenega zvona. Poldne je. Po ulici se spušča zajetna ženska, vsa v črnem, z eno roko si pridržuje robove lahkega črnega klobuka.
»K maši grem,« brez pomisleka nagovori enookega Iva za njegovim hrbtom. »Kaj pa ti tu posedaš, samo jezik obračaš? Se zaganjaš v ženske? Vem, kakšen si, pijavka!«
Ivo se ne odzove, za žensko pa se zdi, kot da bi ga hotela udariti, nato pa obupano zamahne z roko, se obrne in odide. Enooki Ivo jo opazuje, kako odhaja, in hitro in pogosto mežika.
»Hodi, hodi, mala moja …«
Cerkveni zvon doni in niha sem ter tja, kot da tudi njega premika veter. Policistom je končno uspelo iz morja izvleči truplo, zdaj ga polagajo na nosila pravkar prispelih reševalcev. Ogromno upognjeno tamarišo stresa veter, da je videti kot pes, ki je pravkar prilezel iz vode. Moški se tiho dvignejo, čas je, da se razidejo. Zaimek »nas« se polni z življenji, kot se komar napolni s krvjo. Vsak izmed njih, stopajoč proti svojemu domu, razmišlja, da bi si želel postati nekaj, kar bi imelo vsaj kaj skupnega s Koštano. Tukaj jih nič ne zadržuje. Njihove sanje, polne fosforja kot kresnice, drsijo po morski gladini. A jih ni videti, ker je svetlo.
1 Bonaca (iz ital. bonaccia) pomeni popolnoma mirno morje, vroče brezvetrno vreme. Obmorski prebivalci bonace ne marajo, kar potrjuje tudi ta misel: zelo otežuje premikanje po morju, saj onemogoča jadranje in niti sapica ne razbremeni razgrete barke pred opoldansko vročino. (Op. a.)
Prevedna Andreja Kalc
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.