Jodhpurski hotel

S strešne ploščadi se ponuja sijajen razgled. Hiške z ravnimi strehami, kjer se na vrveh zibajo rjuhe, so pobarvane modro. Vmes je kakšna bela ali rumena, a le za vzorec, ki še poglablja ocean modrine. Nekaj strešic rabi kot otroško igrišče, spet na drugih so si ženice uredile vrtičke. Na sosednji strehi čepi nekaj moških. Zvijajo tobak. Iz bližnjega templja odzvanja ritmično mrmranje. Sonce se počasi združuje z obrisom oddaljenih hiš, peklensko vroč dan se začne ohlajati.

Na strehi uradno še zaprtega »hotela« je zraven mene nekaj domačinov, po večini delavcev, vsi so moški. Sedijo na pisani preprogi, zakajajo se z vodno pipo in igrajo poker. V meni nerazumljivem jeziku tu in tam kdo vzklikne, kakor da bi povišal stavo. »Šukrija,« se zareži eden izmed njih. Ostali ga pospremijo z negodovanjem, ko frcnejo karte na sredo. Med njimi je tudi lastnik te luknje, ki običajno sedi napol zleknjen in z razkrečenimi nogami – vztrajno gleda mimo mene.

Nategnem rokav, da bi prekrila rdeče sledi na podlahti. Iz moje sobe je tedne uhajal jok. Jok, ki ga je moj ljubi dušil tako, da me je potiskal ob steno. Ko ni več pomagalo, je iz denarnice nabral kup rupij in jih vrgel na nočno omarico. Pobrala sem denar in ga tiščala nazaj v njegovo torbo, ko se me je otresel, kakor da sem umazan kos perila. Oklenila sem se ga, kot se trileten otrok oklepa matere. Nohte zarila globoko v njegova gola bedra in tiho zaječala Matias, please, don’t leave me alone!. Zmeraj mi je ustregel, a nisem mogla pregnati občutka, da je vsakič potlačil del sebe.

Kdaj pa kdaj sem ga našla v kateri izmed praznih sob na koncu hodnika. Ležal je na svilenem posteljnem pregrinjalu in komaj slišno hlipal. Vsakič ko se spreva, se me ure in ure ne dotakne, kakor da bi bližina oskrunila njegovo gotovost. Zlezem na posteljo in se od zadaj privijem k njemu. Hipoma vstane in začne korakati sem ter tja, njegove oči so rdeče.

Let me breathe! je znova in znova ponavljal, odpiral omare in treskal z vrati. Moje solze mu že dolgo ne pridejo do živega. Jaz sem kriva, da izgublja nadzor nad sabo. Kradem mu svobodo in trgam njegovo ljubezen.

»Ma’m, chai?« vpraša vajenec, ki je tukaj deklica za vse.

Poba vsako jutro pometa glavne stopnice in si zraven prešerno požvižgava, ob večerih, ko se vrnejo moški, pa kuha riž z zelenjavo. Njegov masala čaj je masten in veliko presladek.

Vsak dan mi postavi isti dve vprašanji, najprej glede čaja, potem pa kdaj se vrne moj moški. Zmeraj odgovorim enako: »Yes, please.« Nato se zazrem tja, kjer ravne strehe zamenja suha pokrajina, in skomignem: »Well, I don’t know.«

Spoznala sem ga v neki beznici na severu Evrope. V trenutku, ko so se najine oči spojile, je bilo moje mladosti konec. Zbirala sva vozovnice in spala na trdih sedežih med Mariborom in Berlinom. Iz torbe sem vlekla njegova pisma in zasanjano opazovala pokrajino, ki mi je počasi polzela skozi prste. Tu in tam je prisedel kak fin potnik, ki je vso pot pokljal s stranmi časopisa, ali starejši par – gledala sta skozi okno in na opazke drug drugega odgovarjala s »hm«. Sovražila sem prisotnost teh ljudi. S svojimi premiki nog in nebistvenimi pomenki so vdirali v moje misli. Tam je bil on. Življenje z njim se mi je zdelo kot v filmu. Poletja sva preživljala v Piranu, pozimi pekla cimetove rolice v njegovem predmestnem stanovanju na Hochkirchstraße. Veliko sebe sem bila pripravljena deliti, a on je včasih z mize zmetal vse, kar sem prinesla iz trgovine, in kričal, da sem coprnica, ki mu krade čas in prijatelje.

»Rahul, Rahul!« zakliče eden izmed delavcev.

Vajenec se mi urno približa. Nosi svetleč se pladenj, na katerem je steklena skodelica s čajem. Odloži ga na tla, me ošine s pogledom in stopi proti skupini moških.

Okajeni gospodar hotela se nagne naprej, usede po turško in pomaha v mojo smer. Delam se, kot da sem zaposlena s pitjem čaja, ko nesramno zažvižga. Trmasto buljim v tla, nato dvignem pogled. Možakar se je že zapletel v pogovor s prišlekom, ki mu prinaša dolgo preprogo, zavito v pomečkan papir. Lase si prekrijem s temnim šalom in se, kolikor se da neopazno, s telesom obrnem proti nizki ogradni steni. Opazujem mestece, ki ga počasi požira mrak. Modre fasade temnijo in njihov odtenek spominja na težke polarne noči.

Takrat ko sem se preselila na Islandijo, se je Matias preselil z mano. Pot je bila dolga, še posebej zato, ker ni bil prepričan, da želi iti. Nerviralo ga je vse, še moje dihanje. In sovražil je letališča, kraje, kamor se zgrinja imenitno napravljeno človeštvo. Preziral je turiste, ki so avanturo zamenjali za udobje. Preračunaval je ogljični odtis, zmajeval z glavo in kar naprej ponavljal: Oh, mein Gott.

Izpod čela je gledal domišljave potnike, ki se prevažajo na kratke razdalje. Stopajo s hitrimi koraki, potem pa blodijo v brezdelju in so nato utrujeni po celem dnevu. Poslovneže, ki se postavljajo z ultra tankimi prenosniki, in žene, ki nestrpno čakajo v vrsti, kjer nikoli ne zmanjka kave. Gnusila se mu je v folijo zavita hrana, ki nama jo je postregla prijazna stevardesa. Na glas sem prebrala ponudbo v jedilnem listu, ko me je ošvrknil s pogledom. Upirala se mu je moja nemščina, ki ne bo nikoli popolna. Kako bom razumela njegovo kulturo, če ne dojamem njegove poezije? In kaj bova jedla, ko zmanjka ljubezni?

»Hey, you,« me spet pozove lastnik, ki nenadoma stoji ob meni. Nervozno menca, ko se ozira nazaj proti kolegom. Prsti bosih nog nemirno drsajo po betonu.

»Tomorrow,« pravi.

Pokimam.

Njegove oči so obrobljene z nerodno razmazanim črnilom, ki se je preko dneva strdilo v očesnih gubah. Z eno roko se popraska po bradi, z drugo pa si zategne naglavno ruto, ki mu je zlezla na čelo. Temačen pogled zarije vame, kakor da dvomi, da bo suhcena ženska zmogla slediti karavani moških.

»You only?« vpraša.

»Mhm,« spet pokimam.

»Ača, tike,« zabrunda in se rahlo nasmehne. OK, alright.

Ko se že napol obrne, se prestopi na mestu in spet pogleda proti skupini moških. Poigrava se z zapestnico, na kateri so nanizane molitvene kroglice, ki nežno žvenketajo.

»Need help?« vpraša.

Odkimam in z glavo pomignem proti Rahulu.

Možak pogleda za delavcem in komaj opazno pokima.

»Good night,« pristavi in povesi pogled.

Roke sklene v molilno držo in se narahlo prikloni. Namaste. Medtem ko se spušča po stopnicah, glavo premika levo-desno, kakor da bi govoril sam s sabo.

In res je zmanjkalo ljubezni. Jeseni sem se selila na drug konec sveta – kjer naj zrak ne bi dišal po naju. Idejo o naju sem obesila na vejo najbližjega drevesa v Delhiju in pustila, da jo odpihne v neznano. Kolovratila sem od ašrama do ašrama, iskala bog ve kaj. Morda odgovore, a naletela sem na še več vprašanj.

Ne vem, kaj ga je vodilo, da se je podal na dolgo pot in se tedne prekladal z enega avtobusa na drugega. V Kirgiziji mi je napisal dolgo pismo. To je bila prva stvar, ki mi jo je Matias izročil, ko sem mu odprla vrata. To the end of the world, just to be with you, je dahnil. Pustila sem vse, kar sem mesece gradila, in mu sledila. V ta zakotni brlog, ker naj bi bila to nova priložnost za naju. Podnevi sva delala, ob večerih poležavala na preprogi, se oprijemala skoraj izgubljene ljubezni in s poljubi prekrivala krvave rane. V stropnem ogledalu sem spremljala njegove prste, ki so brez naglice polzeli po mojem telesu.

Medtem ko srkam vroč čaj, zabeljen z bivoljim mlekom, se spomnim, kako je zatišju sledilo prerekanje. Vsaka minuta, ki je nisva preživela skupaj, je bila zame izguba časa. Nekoč sva srečala starejšega možakarja in Matias je govoril in govoril, jaz pa sem, kot že tisočkrat pred tem, pasla mulo, češ da ima »druge« raje kot mene. Vedel je, da hočem stran, da želim biti samo z njim. Globoko je izdihnil, pokimal možakarju in me prijel za roko. Nato sva se skozi sedem mestnih vrat povzpela na utrdbo Mehrangarh, kjer sva štela modre hiške in živčno prepletala prste.

Še pred temo sva se vrnila v hotel. Let me breathe! je kričal in razbijal, medtem ko je tlačil majice v svoj nahrbtnik. You have lost a sense of your life! Stisnila sem se v kot in zaprla oči. Slišala sem korake, ki so se hitro oddaljevali. Moje telo je brez diha. Njegovi podplati se zaletavajo v lesene stopnice, in ko zaškripajo kovinska vrata, odprem oči.

»Tomorrow, ma’m, you see, maybe come tomorrow,« šepne vajenec, mi dolije še malo sladkastega zvarka, in že se pridruži skupini moških, ki so vodno pipo zamenjali za debele cigare in posušene ribe, ki jim škrtajo med zobmi.

Jutri bom spet stopala po hrupnih poteh in sovražila svoje telo. In moške, ki bodo govorili, da sem lepa. Sari bom nategnila čez trebuh in si želela, da bi bila spet deklica.

Od daleč pokimam Rahulu, ko odnesem skodelico do improvizirane kuhinje, pokrite s preprostim pločevinastim nadstreškom. Po stopnicah navzdol se odpravim do sobe. Na postelji leži lanena obleka z velikimi žepi. Na komodi iz ratana, ki stoji tesno ob vratih, je velika košara mandarin. Vrata v kopalnico so priprta, v spalnico se vali oblaček megle. Bil je še ves moker, ko sem ga objela, I’m sorry, sorry, je govoril in mi poljubljal čelo.

Ob zori sem se odtrgala od spečega telesa, Rahul je pometal stopnice, in ko me je zagledal, je spustil metlo, zgrabil moj nahrbtnik in izginil v temo. Pogled sem prestavljala od stopnišča do vrat in stopicljala sem naprej in nazaj – še danes ne vem, ali sem storila prav.