Štiri pesmi

Medtem

Medtem ko ležim v postelji,
globoko zakopan pod odejo,
ki je pretopla za spomladanske večere,
premišljam o tistih, ki
nimajo možnosti –
ležati v postelji,
globoko zakopani pod odejo,
ki je pretopla za spomladanske večere,
in medtem premišljati o tistih, ki
to možnost imamo.

Moje

Bodičasto grmičevje
mojih misli,
ki neutrudljivo bode mojo bit,
se najbolj bujno razrašča tam,
kjer ni niti ene same moje misli.

Kar ni moje,
je voda, sonce, zrak mojemu.

Ko me popade bolest napuha,
se skušam opomniti
na svojo nesamozadostnost,
na to, da sem nemalokrat
najbolj odveč in napoti prav samemu sebi.

Ko me popade bolest samopomilovanja,
se skušam opomniti
na svojo cvetočo zmožnost,
da vsaj za hipec postanem
voda, sonce, zrak drugim.

***

Brezkončna svoboda ni in ne more biti svoboda;
resnično svobodni so lahko
le tisti, ki so deloma nesvobodni.

***

Neznanska
lahkost
bliskovitosti
bivanja
me
neznosno
upočasnjuje.