otročaj

kamen je gledal kako otročaj nosi želvo na hrbtu
in izvaja genocid mravelj
nepokošene bilke so božale njegova stopala
ki se jih nista dotaknila ne oče ne mati
steklene štirinadstropne stolpnice so spogledljivo
opazovale vrtove
kakor da je reka izgubila svoj tok
– ni bilo dolgo kar se je tukaj raztezala struga
zasipale so jo lego kocke in kri
zdaj ni ničesar več
ovojčki kondomov in ogorki cigaret
mogoče se najde kakšna steklenica viskija
v kateri žaba veselo reglja in te kliče
da bi našel to strugo
tam so vsi fukali in srali zato se otrok tam najraje igra
s svojimi drobcenimi stopali
ki brezbrižno vijugajo med praznimi iglami
in praznimi srci
oh srce – najlepša igrača
ne bodi no neumen otročaj
kamen je gledal kako nihče drug ni uvidel
rasti med gnusom betona prostranih fasadnih bilk
ki bodo ukrivile čas
dokler se srce ne ustavi

otročaj le srca ne
pa je že mimo