Nebo je treba previdno prežvečiti 

(S severom se obrneš proti meni.)

Večer krvavi v rožnatih oblakih in kmalu bo dovolj pečen, da si ga vzameva na krožnik – vsakega posebej, se razume –, dodava umešano sonce, na koncu pa si na pravične kose razdeliva še nebo (čeprav je milost nekaj tako odurnega!).V naglici bom tako pogumno začela secirati tvoje pregovore, da bi zdržal vsaj do smrti in štel do tri; saj vem, da boš naknadno prosil še za tisti zmleti zvezdni prah (rok trajanja je potekel že pred dvema mesecema) in jaz bom vstala, s korakom določila konec sveta, to pikantno reč natresla na postan oblak in uživala v agoniji.  – Ne skopari, jebenti, ne skopari – na skrivaj ga bom natresla še v svojo rdečo samoto, pod obrvmi pa upala, da ne boš opazil, kako se davim. Žvečenje je v takšnih okoliščinah pač nemogoče; zato si bova torej razdelila noč, a dvom kljub vsemu vztraja – si bo dan po tako okusnem večeru sploh lahko privoščil jutro?