Drobni koščki ledene vode

Še vedno plezam v nebo; razumljivo, saj sem z obešalnika nekaj mesecev prezgodaj ukradla venec trepalnic, ki je (na žalost ali srečo – kdo bi vedel) pripadal nepotešljivemu brlogu. Vrtanje v lubje tisočih zenic me je docela izčrpalo, saj so me med intervencijo dražili galebi, ki običajno slastno radi goltajo žolčne saje; pa saj naju še smrt ne loči – seveda – si bova gledala v sivkaste lase, ki bodo smrdeli po prdcih in tečnih starih mačkah, čeprav nikoli ni zares časa za kepanje. Je pač premrzlo, prepozno, prezgodaj, prejasno, prekrasno; morda si ravno v tem presnetem križišču interesov preprosto preveč lepo oblečen in si zato nočeš umazati pohlevnega suknjiča – mogoče sneg ne odobrava tvojega početja in bi zato nalašč pobelil tvoj ovratnik.
Čas za kepanje – drobni koščki ledene vode te pač nikoli niso zanimali – kakšna bedarija!