(S)nežne pesmi

Včasih snežijo črke, ne sneg. Nova pesniška zbirka Esada Babačića z dvojnim naslovom (S)nežne pesmi prinaša varljivo nežno belino, ki na videz mehko prekrije svet in ga zavije v debelo belo deko, lahko pa povzroči tudi, da dobimo ozebline in nam šklepetajo zobje. Knjiga je neke vrste nadaljevanje odlično sprejete zbirke Včasih iz leta 2021 oziroma vsaj njena hladnejša, pa tudi še bolj neposredna sestrična. Lirski subjekt v pesmih se spopada s tem, kako pisati snežne pesmi v mestu, kjer je več megle kot snega, in kako poiskati bližino in ohraniti skupnost, ko pa vse izginja kot snežinke, zajete v dlani. Sneg je od nekdaj eden Babačićevih najljubših motivov, zato ni nič čudnega, da ga je po vsem tem času končno objel. Prepustite se verzom, ki ne bodo skopneli.

Esad Babačić (1965) je izdal 25 knjig poezije, proze in esejev. Prevodi njegovih knjig so izšli v angleščini, nemščini, hrvaščini, bolgarščini, makedonščini, njegovi teksti so vključeni v mnoge domače in tuje antologije. Leta 2020 je za knjigo esejev Veš, mašina, svoj dolg prejel Rožančevo nagrado, za pesem »Donava« pa mednarodno nagrado Hörbiger, nominiran je bil tudi za Jenkovo in Veronikino nagrado in leta 2014 prejel nagrado velenjica – čaša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus.

Sneg je tišina,
ki še ni padla
na zemljo.