Kaj sem že hotel?

Kako lepo greje sonce danes …

Sedem na klopco pred pročeljem velike stavbe, ki v tem trenutku izrazito rumeno žari, in si z nekaj zatikajočimi se potegi zadrge zapnem toplo jakno. Na drugih klopcah že sedijo ljudje, nekateri se sprehajajo po dvorišču, lepo urejenem v majhen park. Težko in počasi hodijo, nekaj jih je tudi na vozičkih …

Kdo so ti ljudje? Saj tu je kot v kakšnem sanatoriju …

Res lahko potrkam: nikoli nisem imel nobenih težav. Prav res – nobenih. Tudi zdaj! Dobro se počutim … Rosno mlad več nisem – to seveda ne – ampak … dobro se držim, tudi kondicijo imam odlično. Še za hribe, ja, lahko bi šel – brez problema!

Pa tudi tam v stavbi: sami starčki – ali stokajo ali pa ne govorijo z nikomer. Še ko jih kaj vprašam: nič – tišina … Nobenega izraza na obrazu, vsi otopeli … Prejle sem jih vprašal, če bi igrali šah. Gledali so me – kot da ne bi vedeli, kaj sprašujem … ali je mogoče, da me sploh niso slišali? Res je videti, da nekateri slabo slišijo, ali pa sploh nič. Kakšna mrtvašnica živih ljudi! … Malo sem se želel pokratkočasiti – da bi čakanje hitreje minilo … Nah, bom pa doma soseda Janeza povabil na partijo … in na kozarček! On je vedno za. Pa na istem nivoju sva! Z njim se lahko intelektualno pomenim … nisem jaz za te trače in jamranje …

Kaj sploh počnem tukaj? … Ah, ja, nekaj še moram opraviti, nekakšen sestanek imam … potem pa grem domov. Kako me bo Arni vesel! Kosmatinec moj … Pa tudi sosedje se verjetno že sprašujejo, kod hodim …

Sicer pa jih kar pokopavajo – vedno manj nas je … Ivana ni več … pa Rudolf se je poslovil in Jelka tudi … Kakšna škoda, pa tako mladi smo še! … Ja, ja, življenje je nepredvidljivo … Hvaležen je treba biti – za vsak dan! Za vse … Ne veš, kaj bo jutri … tudi če še nisi star.

Malo se še razgledam naokrog, potem pa zaprem oči. Nizko sonce me greje. Tako prijetno je … Počivam in morda celo malo zadremam.

Predrami me kašelj.

»Ah, zima,« zamrmram, ko pridem do sape. Viroze pač … Saj tudi drugi ves čas krehajo. K sreči ni hujšega.

Kaj sem že hotel? No, no, se bom že spomnil.

»Bogdaj, Milan,« mi pokima moški, ki pride iz stavbe. »Gre?« reče kar med hojo, ne da bi počakal na moj odgovor, in se oddalji.

Kdo pa je ta … ta starček? Ne poznam ga. Mogoče se je zmotil … Ja, sigurno se je! Ni mi znan, niti malo. Ampak ve, kako mi je ime – no, pa saj me tukaj vsi poznajo – zaradi dela, seveda. Vedno sem bil korekten do vseh zaposlenih; nisem delal razlik. Delavec je delavec – ni pomembno, ali je vodja oddelka ali vratar. Do svojih svetovalcev sem se vedel enako kot do šoferja, snažilke, tajnice ali kuharice … Ja, kuharica Ančka, kako je bila pozorna! Točno je vedela, kakšen zrezek mi je najbolj všeč: rahlo žilav, vendar ne preveč, z malo špehca pa veliko polivke čez in malo popra navrh. Pa vedno mi je še nekaj kosov peciva zavila za domov – za ženo in hčerko.

Kaj sem že nameraval? … Čakaj … ko sem prišel ven … in sedel na to klop … Kaj je že bilo? … Ah, nič hudega. Se bom že spomnil. Če pa ne, že ni bilo pomem… Kaj pa je to? Ta melodija? Kje igra? … Čisto blizu je.

Vstanem in pogledam okrog sebe – na klop – in pod njo. Ničesar ni, vendar še kar zvoni … Potipam po žepih … Ah, seveda! – moj telefon. Pa kdo zdaj kliče? A ne vejo, da sem danes odsoten?

Pogledam na ekran. Manca. Manca?

Joj, to tuljenje. Dobro, dobro, naj bo. Poiščem zeleni gumb in se oglasim:

»Ja, izvolijo.«

Na drugi strani linije zaslišim:

Ati, me že čakaš zunaj?

»Oprostite, koga želite?« … Vedno se nekaj motijo.

Ati! … Malo zamujam.

Želim jo prekiniti, pa že reče:

Lahko še deset minut počakaš? Prihajam, veš.

Končno se malo ustavi, da lahko pridem do besede.

»Oprostite, ne poznam vas. Kdo kliče?« Očitno me je z nekom zamenjala.

Ati, jaz sem, no, Manca …

»To bo žal pomota.«

Ona pa še kar vztraja na liniji. Ravno se želim posloviti, ko zaslišim:

Ste vi gospod Kovač?

»Pozdravljeni, sem, Milan Kovač pri telefonu. Želite?«

Dogovorjena sva za sestanek, mi zapoje v uho. Čez deset minut pridem. Me lahko počakate pred stavbo?

»Ja, ja, seveda, gospa, ali gospodična. Vas že čakam …«

Čudovit glas ima, kot moja hči … nežen in hkrati tako speven … lep glas …

Malo se zasanjam in spustim roko na kolena … sonce mi prija, zrak je lepo svež, ptice pojejo … Na bližnjem drevesu zagledam sinico. Kako čudovita bitja – ptice … Tako močen glas v tako majhnem telesu … elegantna in lahkotna v gibanju …

Halo? zaslišim iz svoje dlani. Pogledam na ekran in preberem ime.

»Manca?« vprašam, ko si telefon znova prislonim k ušesu.

Ja, ati?

»Se spomniš, ko si bila še majhna in sva v parku poslušala siničke skupaj?«

Spomnim se, ati. Razložil si mi, kako jih prepoznam, in mi rekel, da si jih bom za celo življenje zapomnila.

»Res je. Jih še prepoznaš? Zdaj gledam eno.«

Še, še. Zasmeje se mi v uho. Počakaj me zunaj, pridem še jaz.

»Čakam,« rečem in pospravim telefon v žep.

Še nekaj časa opazujem ptico – skaklja po vejah in se oglaša. Z drugih dreves ji odgovarjajo druge. Potem odleti … Jaz pa sedim na klopci pred pročeljem velike rumene stavbe. Sonce tako lepo greje danes.

Kaj sem že hotel?