LUD Literatura

Bližje

Nika Gradišek

Hotelske sobe imajo vse,
kar hotelske sobe potrebujejo.

Bele hotelske brisače so tolažba za te,
ki odhajajo ves čas po malem,
ki v hotelskih avlah pozno v noč
segajo proti neznancem,
premikajo stole bližje k tujim pogovorom,
čakajo na tišine,
ki bi jih lahko zasedli,
kamor bi se prilegli za nekaj ur.

Dekorativne blazine se trudijo polniti
razdalje med telesi,
v isti sobi,
uro vožnje iz mesta,
v drugem narečju,
jezikovni skupini.

Hotelska pisala na hotelskih mizah
pretvarjajo valute
in pišejo kartice,
ki jih ne bo nihče poslal,
ki jih bo morda kdo vložil v knjigo,
ki jo je imel namen brati med potjo,
potem pa je namesto tega kinkal na tuji rami.

Grafike praznih pokrajin na hotelskih stenah
se naseljujejo v pogled
med prvim sesedanjem na posteljo,
preden lahko spregovori kovček,
preden zajavkajo čevlji,
preden se v ustih raztopi prah z ulice.

Tisti, ki so prestali svobodo,
tiho v noč v belo posteljnino šepetajo
o stoletju tišine
in ne kradejo več
hotelskih stekleničk šampona.

 

***

 

Prgišče sem.
Prgišče sem in dežuje.
Akvarij sem,
z eno samo ribo.
Rib se ne da udomačiti,
samo hraniti se jih da v nedogled,
upati, da se te ne bojijo preveč
in da je akvarij večji,
kot izgleda od zunaj.

Moje dlani so sence,
drsijo skozi pohištvo,
se iztegujejo v neosvetljene kote
in presipavajo prah kot zrnje, kot moko,
zibajo pajke in suhe južine.

Tudi pajki in suhe južine si zaslužijo
uspavanke za lahko noč.

 

***

 

Počasi ugotavljamo,
kaj vse lahko drsi med prsti,
pa nismo vedeli,
kaj vse strada med zimo,
ko ni ptičjih hranilnic,
kaj vse lahko zanohta
brez nohtov,
kaj vse lahko hladne dlani,
ki niso dlani,
pritisne ob vrat,
ki ni vrat,
zebe nas v kosti,
za katere nismo vedeli,
da jih imamo,
za katere smo mislili,
da utripajo in včasih čutijo,
čudna bitja se zbirajo okrog semen in sadja
na vrtovih
in v sadovnjakih,
čudna bitja čivkajo sredi noči,
naprezajo misli kot mišico,
se lahno stresajo ob prvi luči,
da z njih sneži slana,
vsakič znova tiho umirajo,
ko pride čas,
ko pride odjuga,
ko se ni več treba stiskati drug ob drugega
za toploto.

O avtorju. Nika Gradišek je študentka sociologije in anglistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ljubiteljica umetnosti v vseh oblikah, lastnica enega razvajenega psa, kaviar socialistka, ki ne mara kaviarja, ker ima okus po mlaki, prostočasna filozofinja, igralka, glasbenica in debaterka. Pije kavo z mlekom in sladkorjem, ker se počuti vzvišeno nad vzvišenostjo … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Štiri pesmi

    Blaž Cotman

    duša umre skupaj s telesom (verjetno) /
    kdaj pa kdaj tudi že prej (zagotovo)

  • Sovražim marelice

    Sara Nuša Golob Grabner

    Pred leti smo imeli čisto majhno okno časa, / da bi bili drug za drugega vedno / koča sredi gozda.

  • ker nikoli ne pozabim reči uno

    Nika Šoštarič

    ena hecna želja / da nekdo poje / polovico mojega humusa

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.