Gostija

Noči v Goljavi so bile temnejše, čez dan vse sence daljše. Raztezale so se in se povezovale v temačen kroj. Segle so celo po človekovem obrazu in se tam ulegle.

»Bilo je tako. En uspešen podvig za drugim, nikoli niso bili lačni, bili so močni, mladi ljudje, ki so si lahko v svetu brez pravil in vsakršnih vrednot vzeli vse, kar jim je prišlo pod prste. Ko so dobili orožje, so lahko vzeli še več. In tudi so. Verjetno so se počutili kot živi bogovi. In do neke mere so tudi bili. A človek je lahko bog le omejen čas in njihov niz uspehov je udaril ob Goljavo, kot pri vseh drugih.«

»…«

»Poraženi, komaj živi so se po srečanju z neko drugo skupino ljudi vrnili na svoj teren in šele takrat ugotovili, da jim eden manjka. Potem so šli nazaj, da bi ga našli, našli pa so nekaj povsem drugega. V tej mrtvi deželi so naleteli na kmetijo, na kmetiji pa so bili ljudje! Ne klateži, ne roparji, ampak kmet z družino. Vem, kaj si misliš! Jaz sem si mislil isto, ko sem zgodbo prvič slišal! ›Kako neki? Saj je zemlja vendar mrtva!‹ A bil je tam ta kmet in z družino so obdelovali polje, pa čeprav neuspešno.«

»Ima ta zgodba kakšen smisel?«

»Zdaj pridem do njega, samo poslušaj! Prišli so torej na kmetijo tisti mladi ljudje, ki sem jih prej omenjal. Rekli so si, da se je njihov prijatelj, najverjetneje ranjen, zavlekel v bajto ali skedenj. Pri vratih pa jih je pričakal stari kmet s celo družino. ›Nič nismo videli ljudi tod okoli, ne, ne.‹ Prišli naj bi iz nekega večjega naselja, kjer je se jim ni posebej lepo godilo. Prinesli so s sabo dva živa prašiča in dve kozi, a ker zemlja ni obrodila, je vse šlo pod nož. Celo življenjsko zgodbo so jim napletli, večkrat pa poudarili, da njihovega prijatelja pač res ni med njimi.«

»…«

»Prišla je nazadnje komanda: ›Preiščite hišo!‹ Potem je pa stari zapel svojo pesmico obupa: ›Ranjen je prišel do nas! Ni mu bilo pomoči! Pomagali bi mu, ko bi mu lahko, pa mu ni bilo pomoči! Dobri ljudje smo! Verjemite! Prosim, verjemite!‹ Pa da so bili vedno dobri kristjani, so pravili. O, seveda, tudi to so povedali! Verjetno so verjeli, da bo ta mrtva zemlja obrodila že samo zato, ker so dobri kristjani! In ko ni obrodila, je bila lakota njihov bog! Pa so si postregli, hudiči!«

»Kaj se je zgodilo s starcem in njegovo družino?«

»Ta glavni med mladimi je odločil, da bo kazen naslednja: otroke bodo odpeljali v rudnik, starca in njegovo ženo pa bodo pustili tam, sredi ničesar, da se požreta, se skupaj ubijeta ali pa brez otrok ali uspeha še naprej praskata po zemlji. Na neki način bi bila to še lepa kazen, otroci bi vsaj dobili hrano. Konec koncev moraš biti za rudnik velik in močan.«

»Bi bila?«

»Takole se je vsa zadeva končala. Preostalim v bandi namreč odločitev ta glavnega ni bila všeč, in vse, kar je bilo potrebno za ogenj, je bila ena iskra. Mlad fant, verjetno ne prav dosti starejši od tebe, je izvlekel nož, in preden je kdo sploh ugotovil, kaj se dogaja, je stari že klečal v luži jeter in krvi. Drugi so polovili vse, ki so bežali, razbijali so glave in se izživljali, vse pa zato, da bi njihov prijatelj lahko ›počival v miru‹.«

»Kako veš, da je bil tisti fant star toliko kot jaz?«

»Eh, no. Saj ne vem zares. Ne vem niti, koliko je v tej zgodbi resnice. To sem samo tako rekel, da si boš lahko predstavljal. Si lahko predstavljaš? Da bi ti naredil kaj takega?«

»Niti ne. Morda samo iz usmiljenja.«

»Usmiljenja?«

»Goljava zna človeka spremeniti, zato jim ne bi privoščil nujno trpljenja. Slišal sem že za dobre ljudi, ki so šli v Goljavo in se izgubili. Nikoli ne bi rekel, da bi storili kaj tako odvratnega, kot na primer jedli človeško meso, a človek je zmožen marsičesa, če so pogoji pravi. Goljava ustvarja take pogoje vsak dan.«

»Se je pa razgovoril kar na lepem! Ampak se ne strinjam s tabo, veš. Kako bi lahko dober človek pojedel človeka in še bil dober človek? Bi bil potem sploh še človek?!«

V želodcih jima zakruli.

»Za preživetje gre.«

»Za človeškost gre! Za odličnika je življenje le sredstvo, da doseže svoj cilj, ki bi ga mrtev ali zaklan ne mogel. Za tiste ljudi pa je življenje sámo postalo cilj. Vse bi storili, da bi življenje ohranili, vse to pa brez drugega namena, kot je to: življenje zavoljo življenja. Kot pri živali. Strah me je, česa je tak človek zmožen!«

V želodcih jima še vedno kruli.

»Če ne živiš v odnosu do drugih, nimaš potrebe po vseh teh mislih. Boš jedel misli? Komu jih boš pravil? Edini človek, ki ga v Goljavi srečaš, je mrlič. Za lačnega človeka je to lahko odločitev med življenjem ali smrtjo.«

»Živeti kot pes ali pa umreti kot človek, to je edina odločitev! In nehaj mi z Goljavo, kot da je izgovor za to, da se človek pozverini!«

»Dovolj imam te debate. Raje mi pomagaj preiskati bajte. Pa ne veseli se preveč, verjetno je že vse izropano. Štacune so vedno izropane.«

Cel kup zapuščenih hiš, opečnate fasade so okvirji razbitih šip. Police v hišah so vse prazne, ostale so po tleh samo še najbolj zanemarjene od reči. Reči, ki jih nihče zares ni potreboval.

»Očitno ni šlo drugače. Šele ob propadu so spoznali, kako odvečne so nekatere stvari.«

»To so kupovali?«

Po tleh ovitki za telefone, sličice košarkarjev, modne revije.

»Če ne bi bilo dovolj zanimanja, bi ne bilo v trgovini.«

»Zakaj?«

»Zakaj je bilo zanimanje? Kaj pa vem. Danes se mi zdijo tisti časi tako tuji in oddaljeni. Enaindvajseto stoletje! Vsi smo vedeli, da se ne bo dobro končalo. In ko se je končalo s pokom, so ljudje slekli svoje človeške kože in pokazali, kakšna umazanija se je že ves čas redila pod njimi.«

Črepinje, lesene deske, prevrnjene police, zasušena kri.

»Vse so že izropali. Tisti, ki so bili tukaj pred nama, so vzeli vse, kar je bilo vredno vzeti. Čim prej pojdiva. V teh krajih se ni pametno predolgo zadržati.«

S plesnivega, počrnelega stropa visijo gube in brazde, kot da bi se iz zmehčanega betona skušal rešiti cel razred otroških obrazov in rok. Med njimi je stisnjeno najgrše od grdih teles. Nekaj med človeškim zarodkom in golobjim mladičem. Vonj po vlagi je v zraku.

»Tudi svet počasi slači svojo kožo. Pojdiva zdaj. Hrano bova morala najti drugje.«

»Če bi bila midva samo živali, bi me ti že zapustil, veš? Vem, da veš! Gre za preživetje, ali kako si že prejle rekel? Živalim gre samo za preživetje, in kdor je v breme, tega pustijo za sabo.«

»K sreči nisva živali.«

»Živali, živali. Ti si mlad in hiter in ta pekel poznaš. Jaz sem star in utrujen in moja noga je fuč. Kako dolgo misliš, da bom zdržal? Če naju napade trop psov? Ali pa trop ljudi? Misliš, da ne boš stegnil in me pustil za sabo?«

»Ne vem.«

»Rad bi bil spet mlad, spet mlad. Rad bi bil mlad, spet mlad. Rad bi bil spet mlad!«

»Žal mi je, res.«

»Biti mlad in zaljubiti se v mlad obraz brez slabe vesti in ne vedeti ničesar o življenju, ki ti je tako pomembno. Čutiti utrip mladega srca v sebi. Se zjokati zato, ker si se skušal znajti in postaviti na noge v tem svetu, pa se ni takoj izšlo, kot bi si želel. Nepomembnega se počutim, zdi se mi, kot da mi je vse jasno, in zdaj je svet postal pust kraj, izpraznjen pravega pomena. Biti mlad je smisel življenja!«

»Nenehno iskanje smisla v lastnem življenju … Celo v kraju, kot je ta … Je kaj bolj človeškega, kot je to?«

»Pomiluješ me! Ampak naj ti nekaj povem, sinko, obnašaš se, kot da si boljši od vseh nas, kot da si nekakšen Eastwood, pa nisi! E od Eastwooda nisi, pička materina! Prenašal te bom, ker veš, kam hodiš, a niti za sekundo mi ne pomisli, da mi lahko govoriš o človeku, kot da sam nisi človek!«

»Ne vem, kdo je to.«

»Eastwood? Ena redkobesedna pizda, tako kot ti.«

V želodcu zakruli.

»Dovolj imam vsega! Dovolj tvoje pomirjenosti in neprestanega kruljenja praznih želodcev. Vsega imam dovolj! Nad hrano sem že obupal! Samo še crkniti želim dostojno!«

»Crkniti dostojno, praviš? Srčno upam, da se ti želja nekega dne uresniči. Dostojne smrti so v Goljavi redke. Poglej na primer tja, pod tistim borom v daljavi.«

»Mrhovina? Je človek ali žival? Povej že, človek ali žival?!«

Kruljenje ne preneha.

»Človek. Bil je človek, zdaj je samo še nesrečen kup mesa. Goljava je vzela svoje.«

»V travi sem nekaj slišal. Medel gib, nekaj se premika.«

»Nesreča človeka v Goljavi kliče srečo za vse druge. Mrhovinarske živali! Večerja! Slišal sem že ljudi praviti, da Goljava s smrtjo hrani svoje otroke, a se mi je takrat zdelo kot samo še ena bedarija. Kaj vse ljudje pravijo, pa tako malo od tega drži!«

Šum v travi, a počasen in len. Ko kamen zadene ob trup, zazveni iz trave cvileč pisk. Pes obleži ob telesu, na katerem se je gostil.

»Očistil bom psa, ga pripravil za večerjo. Ti pa lahko medtem zagrebeš ta kup nesreče v mrtvo zemljo, če se boš zato počutil kaj bolj človeško.«

»Bom raje zbral veje za ogenj, da bova čim prej jedla! Tale lahko pa kar na odprtem počaka, saj mu ni hudega. In če privabi še kakšnega mrhovinarja, toliko bolje! Bova imela še zajtrk!«

»Počasi se boš privadil na Goljavo.«

»Veš kaj, če me pa kaj pomladi, je pa to frišno meso, sveže z ognja!«

»Mhm. Ko je človek lačen in dobi hrano, pozabi na druge skrbi.«