O konkurencah in korespondencah

»So, what is your novel about?« navržem kar takole, med dvema požirkoma, pa se potem takoj ugriznem v jezik.

»Well, that’s the question, isn’t it. The question of all questions,« prhne M., in vem, kaj misli, pohitim v opravičilo – tega se res ne sprašuje, ne takole na hitro, skoraj vljudnostno, to vprašanje vendar vsi sovražimo, o čem pa pišeš? res, o čem vendar, ljubi bog, saj še sama ne vem –, pa že odmahne z roko. »I guess it’s only natural to ask such a thing. But if I try to explain it, you’re going to have to try and explain as well,« pogajalsko ponudi kupčijo, da zavijem z očmi, potem pa med nekaj pintami v lokalnem pubu in z vedno pogostejšimi in daljšimi zamolki vendarle poskusiva drug drugemu naslikati kolikor toliko koherentno mrežo razmislekov, idej in izhodišč, ki naj bi postali njegov oziroma moj naslednji roman.

Z M., češkim pesnikom in romanopiscem, preživljam dvotedensko pisateljsko rezidenco v mestecu Caernarfon v severnem Walesu, kjer med približevanji in odmikanji plime res ni početi kaj dosti drugega kot hoditi, razmišljati in govoriti o literaturi. Koča, ki nama jo je najelo lokalno pisateljsko združenje, stoji približno dvajset minut hoje iz mesta, v samotni dolinici poleg potoka, kjer nama družbo delajo le predrzna siva veverica, ki vsako jutro dodobra izropa ptičjo hišico na vrtu, in skupina kokoši. Z M. prvih nekaj dni poskušava pisati – Hey, I’m going to town to work in a café, do you need anything? No, I think I’ll just stay here and try to work as well –, potem pa to idejo skoraj hkrati opustiva in se v celoti posvetiva hoji in opazovanju plime. Predvsem pa se zelo veliko pogovarjava: o literaturi, o svojem delu, o vsem mogočem, pomembnem in nepomembnem, o vsem nujnem. Ne poznava se od prej: sva popolna tujca, prvič sva se srečala na kolodvoru v Manchestru, od koder sva skupaj ujela vlak do sem. Zelo hitro se strinjava, da je to, da se kot naključna začasna cimra tako dobro razumeva, da si celo deliva nekaj literarnih zanimanj in značajskih potez, velika in nenavadna sreča.

Pisanje je nedvomno precej samotno početje. Po vseh uvodnih (sanjarjenje, razmišljanje, zavlačevanje, izogibanje pisanju itd.) in pred vsemi zaključnimi (urejanje, obupovanje, brisanje, začenjanje znova) fazami dolgega in razgibanega procesa je osrednji del pisanja posvečen predvsem precej monotonemu tipkanju, za katerega človek povečini rabi mir in izolacijo (najraje lastno sobo, najraje kar dno morja, kot je prav dobro vedela Woolf). Še svojemu prirojenemu nagnjenju k samotarstvu in samoizločanju se imam zahvaliti, da sem se o pisanju dolgo časa pogovarjala le zelo redko in z zelo redkimi, svojih besedil pa tudi nikomur dajala v testno branje – in zdelo se mi je, da je tako tudi čisto prav. Poleg tega še zmerom menim, da gre pri pisanju za veščino, ki se je ne da priučiti (brez želje po mistificiranju, ampak prav res tako mislim); lahko le beremo in poskušamo vedno znova, potem pa nam morda kdaj uspe napisati kaj zanimivega. Pa me je kljub vsemu temu nazadnje le zažejalo po pogovoru, po tujih izkušnjah, premagala me je radovednost in leta 2020 sem se ob naraščajočem navdušenju nad kratko prozo udeležila svoje prve – in do zdaj edine – literarne delavnice (šlo je za vsakoletno delavnico pisanja kratke zgodbe, ki jo vodi Leonora Flis), tam pa čisto slučajno spoznala, kako fino se je pravzaprav z nekaterimi ljudmi pogovarjati o literaturi, kako lepo primerjati izkušnje in kako ohrabrujoče vedeti, da se z vsemi preprekami, tudi tistimi v lastni glavi, ne soočaš edini. S skupino tiste delavnice tudi zdaj, ko je minilo že več let, ostajamo v stiku, se bodrimo in veselimo, ko kdo izmed nas izda knjigo (ravno pred nekaj dnevi je bila to Tatjana Plevnik s prvencem Vabe).

Tudi z M. nekega popoldneva med potjo do svetilnika (I remember now, they want to go to the lighthouse but can’t because of the weather!) govoriva o tem, o užitku izmenjave pronicljivih in dobrohotnih mnenj s pronicljivimi in dobrohotnimi pisateljskimi kolegi, pa se potem prav kmalu zatakneva ob čer: kot povsod pač tudi med pisci obstajajo takšni, ki so dobronamerni le navzven, v drugih klikah in ob drugih priložnostih pa prav nasladno zabadajo strupene sulice v hrbet. In potem so še taki – kot se je prav zaradi izbora na to rezidenco zgodilo M. –, ki se ne morejo veseliti prijateljevega uspeha, temveč si prepoznavnost drugega, ki prav zares ni odvisna od avtorja samega, tolmačijo kot izdajstvo, prekinejo stike, zamenjajo ploščo. Literatura ni tekmovanje, slišim zadnje čase tudi pri nas, slišim med nominacijami in nagradami, in prav zares ni, pa je v zraku vseeno prepogosto krvoločni duh konkurence, ki ga hranijo slabe razmere za delo na tem področju, ideološka, generacijska in druga navzkrižja ter, kakopak, dobra stara častihlepnost. Da bi se zaščitili pred tem, se nekateri ujamejo v past večnega pripadanja, včlanjujejo se v vse mogoče klube in društva in se rokujejo vsepovprek: a tak pristop se dolgoročno ne obnese, zahteva žrtev, zlobni jeziki se slej ko prej obregnejo tudi ob pretirano prijaznost, če pa socialna spretnost vodi k pozicijam moči, ponavadi trpi kakovost literarnega ustvarjanja. Včasih, menim, je bolje ostati na obrobju.

Pred časom je z mano stopil v stik A., relativno mlad pisatelj, ki mu letos pri eni osrednjih slovenskih založb izide prvi roman. Moja zbirka kratke proze mu je bila všeč in ob skodelici kave me je želel povprašati o moji metodi pisanja. Kaj kmalu sva ugotovila, da mu ne morem pomagati s kakršnimkoli oprijemljivim nasvetom, saj sta najina pristopa precej različna, moja »metoda« pa nikakor ni ustaljena, temveč se pogosto in nepričakovano spreminja. Prilagajam jo še nenehnemu valovanju količine in intenzivnosti svojega dopoldanskega dela v arhitekturi, ki kroji drugo polovico mojega življenja. Obenem mi je že nekaj časa povsem jasno, da ni nujno zgolj, da edinstven pristop k pisanju razvije vsak avtor, temveč tudi, da pravzaprav vsako zaključeno delo zahteva svoj lasten postopek. Kot najuspešnejša taktika se – vsaj zame, vsaj za zdaj – izkazuje kombinacija neprestanega preizkušanja in mnogih posledičnih porazov, podkrepljena z dobršno mero optimizma, da bo delo navsezadnje le steklo in bo stvar našla svoj pravi glas. A mladi pisatelj je ob kavi pred mano razgrnil načrt o skupnosti pisateljev, ki bi se redno srečevala in med seboj izmenjevala izkušnje, me prosil za pomoč pri njenem ustvarjanju: mene, samotarko. Kako se česa takega sploh lotiti? Ideja je simpatična, toda ali bi res lahko zaživela? Kaj takega morda že obstaja, sem mu odvrnila čez čas, in po nekaj raziskave med znanci se zdi, da je to res – na slovenski sceni obstajajo številne manjše skupine literarnih zaveznikov, ki drug drugemu v branje pošiljajo nastajajoča dela, jih komentirajo in si pomagajo z nasveti. Vse to je seveda neformalno, in morda je prav, da tako tudi ostane: poskus sistematizacije ali celo institucionalizacije medsebojne podpore pisateljev bi se najbrž kaj kmalu izpridil, če ne drugače, pa zato, ker bi se vedno kdo počutil izključen iz kroga, ne glede na to, kako vključujoč bi se ta trudil biti. Takšna je pač narava institucij, ki same vase fraktalno preslikajo vzorce neenakosti celotne družbe. Najbrž je konec koncev z namenom medsebojne podpore nekoč nastalo tudi Društvo slovenskih pisateljev.

Brez mistifikacije torej menim, da se je o pisanju krasno pogovarjati, a ne vedno in ne s komerkoli. Izven literarnih večerov, organiziranih javnih pogovorov, delavnic in predavanj, kjer so pogovori med pisatelji pretežno pripravljeni vnaprej, in izven institucionaliziranih krogov in klubov, kjer so razpleti teh pogovorov vnaprej pričakovani, se tu in tam zgodijo resnično lepa in plodovita srečanja in izmenjave. Gre za naključja, ki se jim je treba izpostavljati, odpirati, biti pripravljen na pogovor. A ne za ceno tega, da bi v želji po pripadnosti nekemu krogu ali neki sceni nazadnje pozabili, kaj lahko literaturi ponudimo, kadar smo čisto sami.

Z M. po prihodu z rezidence (vsaj za zdaj) vzdržujeva zračno, neobremenjujočo korespondenco. Prav zdaj sestavljam sporočilo – da sem brala Sebalda – da je v Ljubljani poletje, kako je pa v Pragi – da morda zdaj končno vem, kaj je mislila Virginia Woolf, ko je napisala »I thought how unpleasant it is to be locked out; and I thought how it is worse, perhaps, to be locked in.«

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS