(raz)isk(ov)anje

Divja

okoli vratu ovit laso nežno snamem
ga zavihtim in vržem
z neba potegnem luno, jo olupim kot pomarančo in ti podam večjo polovico
a dam ti jo na skrivaj, za hrbtom
nočem, da mislijo, da sem jo ukradla, čeprav na njej ni črtne kode

spet so podražili citruse
žulje na duši mažem z oljem šentjanževke
a vam ne povem, kje raste
ni važno, kje sem jo nabrala
povprašali bi me, ali je zemlja, na kateri raste moja

svod, preluknjan z zvezdami,
objema telesi, ki se nežno svetlikata v čisti mesečini
roke le s težavo spustim bližje,
saj mi vest šepeta
o nezgodah in potomcih, katerih nočem imeti
in (neizogibni?) prihodnosti nezmožnosti lastne odločitve

obličje si poškropim z vodo, ki (zaenkrat še) teče iz zarjavele pipe
posočanka sem v vodi odrasla,
a zdaj mi bodo sotočje vzeli
turkizne tolmune in svilnato gladino vodovja
bom opazovala izza druge strani bodeče žice

grška stopala, prirezana kot gorovja jadrana
med plesom teptajo našo (?) zemljo
medtem ko se režim z lisicami in zavijam z volkovi
a ko se v dolini pod mano začnejo dvigati njihove glave se skrijem,
saj ne smem kaliti miru in vse dobre zabave imajo svojo ceno

rišem le z vodnimi spiralami
in peskom, ki ga po stvaritvi zbrcam,
da mi ne bi govorili, da oči niso bile proporcionalne
in da je abstraktna umetnost abstraktna na drugačen način
čopič, trhlo palico, zalučam na nasproten breg

vedno sem bila tu
vsi smo bili vedno tu
iz mulja potegnem kos pnevmatike
in z njo z neučakanimi kretnjami
začnem zabrisovati namišljene meje

Pajkec

moj oseben prenosni univerzum
mirno počiva v mojih rokah
in obda moj obraz s krono modrikaste luči
pereči listi posušene aloje me opazujejo
medtem ko si zlivam vrelo kavo v prazna čreva
in razmišljam o kratkem in sladkem življenju pajkca
ki je še včeraj razpredal mreže po moji okenski polici
a zdaj leži posušen in skrivenčen v kotu sobe

soočanje s pokopanim jazom
v času vegetacije bogov moderne dobe
mi daje misliti o sedmih smrtnih grehih
in času pred časom,
ko sem se zadnjič izpovedala duhovniku

napuh, pohlep, pohota, jeza, požrešnost, zavist, lenoba
ko me bo smrt našla na prelazu, ki seka hrbtenico tistega gorovja
in bodo jutranji sončni žarki posijali skozi pobeljena rebra
in napolnili razpadajoča čreva z mirno toploto
se bo nekaj v meni spomnilo na tistega posušenega pajkca v kotu sobe
in se sladko nasmehnilo sebi v brk

Utrinek

diamanti
ustavljeni sredi padca
plešoči v večnem limbu

en se odlepi
samotna padajoča linija svetlobe
sklatena iz svojega nočnega počivališča