Larvæ

Kdo govori? Od kod govori? S čigavim glasom? Trije glasovi prihajajo od daleč, zelo daleč, a vendar od neizmerno blizu, kot da govorijo z našim glasom in mi govorimo z glasovi drugih, z glasovi v skrajnih legah, onkraj komuniciranja in sporočil, med dvema smrtima, glasovi, ki niso več živi, a ne še mrtvi – ali pač obratno? Maurice Scève leta 1533 odkrije domnevni Laurin grob z domnevnim Petrarcovim sonetom, glas pesnika, ki ga naseljuje drug glas, »mrtev v svojem lastnem telesu in živeč v tujem«. Stara revolucionarka, ki po vseh krvavih prevratih stoletja ve, da »če bi stvari povedali, kot so bile, bi jih izdali«, zato govori le, da ohrani molk, ker je molk resničnejši. »Bili smo vse, bodimo nič.« In nazadnje nacist, ki je bil uradno že usmrčen kot vojni zločinec, a je bil v resnici puščen živ, in ki na tem skrajnem robu vidi, da »mi nismo bili deviacija, odmik od človečnosti«, ampak »skrajna konsekvenca normalnosti«, paradigma človeštva. Trije glasovi so kot larvae, kot duhovi umrlih, kot maske (zakaj si je treba nadeti masko, da bi lahko govorili resnico?), in nazadnje kot ličinke, podvržene metamorfozi. Ne več tukaj, še ne tukaj, preveč tukaj.

Miklavževa pisava je ekstremna, obenem enigmatična in do kraja jasna, prosojna v svoji zagonetnosti; pisava, kakršne v slovenščini še ni bilo.

Mladen Dolar