Jeba

Jeba 1

Med opekami, ki togo stojijo
Ena na drugi, ni več prostora za dih.
Mož devetdesetih kilogramov potiska
Skalo s premerom širine svojih ram
Navzgor po pravokotnem klancu.
Sila, ki jo potrebuje za tovrstno Sizifovo delo,
Je zanemarljiva, ker je Superman
In ker je stena lepljiva od kozmičnega
Klatenja jabolk s tal v nič.
Nič je na vrhu stolpnice, kamor Superman-Sizif
Rine blatno skalo ves ljubi dan,
Ne da bi ta nanj delovala s silo, ker je slednja
Po mnenju profesorja zanemarljiva.
Pravokotni klanec se obrača skupaj s perspektivo
Otroka, ki se po glavi kotali po hribu navzdol
In z glavo zadane v tobogan,
Ker ima predolge trepalnice in ne vidi
Sonca mimo njih.
Sonce se odkotali po klancu navzdol
In Superman-Sizif skomigne z rameni
In gre na še eno pivo.

Jeba 2

Kolesa avtomobila, nameščena
Na rob njegovega sluhovoda,
Pospešijo brez njegove vednosti.
Deček, ki vozilo z roko potiska
Čisto pri robu vozišča,
Se neha smejati blatnim odtisom
Na toplem vratu,
Ko zasliši vrtenje motorja
V prazno.
Ostane sam.
Ko se z roko dotakne kože
Ob svojem ušesu,
Se kolesa že odkotalijo
Proti toboganu,
Ki mu ga je opisal deček.
Njegova skala je še vedno tam,
Kjer jo je pustil.
Sveti se v soncu
Kot kepa iz jantarja.

Jeba 4

Ko pade mrak, trepalnice sončnega otroka
Skroji v visečo mrežo in v njej
Pod toboganom zaspi.
Njegov spanec je trden in brez sanj.
Zjutraj zagleda Ahila, ki si ob skali ravna tetivo
Loka in to ga razhudi, saj za kaj takega
Vselej zahteva plačilo.
Denar je čas in čas je denar, skala je pa vendar njegova.
Bojevnik počasi obrne pogled
K Supermanu-Sizifu, ki razjarjeno maha nekje zadaj
Izza peskovnika, in se nasmehne.
Majski hrošč, ki žari v sredi rumene uteži,
Podrgne s krili ob steno svojega domovanja
In se, kakor nalašč, prevrne čez rob prepada.
Superman ob tem odloži pivo in zajoče,
Nato pa se brez besed usede na tobogan
In se odpelje v globel.