Apoteoza zapovedanih V.

Hlevček je treba dandanes
najeti. Če si tesar, si obrtnik,
verjetno imaš kritje vsaj za
mesec dva, saj dlje tvoja žena
verjetno ne bo ostala na tej
slami. Začudim se, da lastnik
premise sploh reče kaj takega,
bil sem prepričan, da bo brez
besed vzel denar.

Vem, da imaš prvo ploščo
Allmanov, pravi Jožef. Vem, da
imaš prvi natis, morda celo
prvi izvod, kdo bi vedel, a
ne smem tvegati. Marijin oče
debelo pogleda: kaj je zdaj to?
Tudi sam debelo pogledam,
ki se še vedno pregovarjam
za avtorske pravice. Medtem
kometi preletavajo nebo kot
nori, Bill Haley jih našteje vsaj
pet, gotovo pa je kakega še
prezrl, ker so res hitri. Dvojna
mera dobrega razuma uniči
prvi izvod prvenca Allmanov, a
Haley se pritoži. »Tožil te bom
na pravdo pri mestni sodniji!«,
vpije. To ni podobno zapovedanim
praznikom. To sploh ni ničemur
podobno. Gobavci pritegnejo z
raskavimi glasovi, samo eden med
njimi poje prvi tenor s kristalno
čistim glasom, sicer verižni kadilec,
a so mu gobe že požrle pljuča,
pa se zato ne obremenjuje še z
glasilkami. Morali boste nastopat
pred občino, celo poletje, dva
nastopa na dan, vsaj deset do
dvajset metrov stran od poslušalcev,
da se česa ne nalezejo. Kaj pa
saksofonist, vpraša Haley. On bo
na svežem zraku razpadel, mu
razložijo. Haley pokima.

Najemnina za pol leta vnaprej ni
mačji kašelj. Uči se modrosti
od starejših, sin, oni imajo svojo
garderobo še monetarno
urejeno. Poštar jim vedno dvakrat
odšteje denar. Roditi v takem
okolju je precej lažje. Katedrale se
tesarjem ne odpirajo, razen če
nimajo univerzalnega vitriha, a
ta je ponavadi na vrhu zvonika,
varuje ga Quasimodov pranečak,
ki ne prenese lesa. Rad pa ima
bron. Lastnik premise vzame
denar, vstopiš s fotoaparatom,
fresk ni nikjer več. Luknje, ki
zevajo, presenetijo celo najbolj
zadrte obiskovalce. Z najemom
torej ne bo nič.