Linda Maria Baros: Hiša iz rezil britve

Pesniška zbirka avtorice romunskega izvora, ki že dolgo živi v Parizu in tudi ustvarja v francoščini, ni samo zbirka naključno razporejenih pesmi, ampak premišljeno zgrajeno delo; njena Hiša iz rezil britve se pred nami vzpostavlja skozi sklope, poimenovane s sestavnimi deli hiše: Prag, Vrata, Pòd, Miza, Okno, Zidovi, iz česar na koncu zraste Hiša. Hiša je lajtmotiv, je simbol, ki se razrašča venomer v drugo smer, v epilogu »se dviga iz megle bitja«, v prologu »se še malo bolj zagradiš [vanjo]«. Vmes je hiša »neke vrste mati in neke vrste oče«, je nosilni simbol za zatirane, za zapostavljene, izkoriščane, od rudniških ponijev do »nevrotičnih« žensk (»Kajti črke so vedno take. Nevrotične. / Kot ženske, zazidane v pesem.«) Metaforična govorica, ki preveva verze, je zato pogosto nasilna, grafična, pesnica upesnjuje razlita očesa, prerezane vratove, kopje, ki prebije prsni koš … V tej Hiši ni nič imenovano s svojim imenom, a vselej prepoznano, saj se simbolika iz pesmi v pesem nadgrajuje. Temu se posveča tudi poglobljena spremna beseda prevajalke zbirke Barbare Pogačnik. Bridko, trdo in močno zbirko, ki bolj kot pasivni obup kanalizira aktivno jezo, je treba brati na več nivojih. Hiša je namreč lahko mnogo stvari, vedno pa bo zarezala vate in ti dala vedeti, da te na pragu čaka krdelo volkov.