Judas Priest: Sad wings of destiny, Dreamer deceiver

S love ni ja (13.06.1992–13.06.2012)

Čas teče, čas beži,
neusmiljeno pušča bolečino za seboj,
medtem ko jo spomini ohranjajo.

Napeta vrv je napeljana med dvema dnevoma,
tako pomembnima samo meni,
in jaz tečem, bežim
kot nori vrvohodec –
 previdno in
 s strahom.

Bežim pred tvojo roko,
dvignjeno v pozdrav,
takrat še brez belih brazgotin rezov
in pred jokom in krikom,

tata,

ki se izgublja v prahu makadama,
medtem ko avto odhaja.

Bežim pred oddelkom za intenzivno nego,
kjer so se prsi, ki so me dojile,
skoraj izsušile
in so se tvoje oči,

mama,

vse bolj zapirale,
moje pa vse bolj odpirale.

In bežim pred majhno preprosto
kuhinjsko žličko, belim prahom
in kapljico limone,
pred tvojim telesom na tleh,

brat,

in kislim zrakom v sobi,
ki je prebudil bazični strah v meni.

Čas teče, čas beži
in razdiralno pustoši kot neurje zunaj,
nebo pa se neobzirno razpira kot rana v meni.

Silovito grmenje poskuša preprečiti beg,
strele poskušajo spremeniti poti v prah,
toča pobiti vse spomine,
 a zdi se,
 da je vse zaman.

Še vedno bežim pred starostjo 27 let,
pred domačim naročjem
in prijaznim zaščitnikom,
pred tvojim nežnim nasmehom,

bratranec,

ki je bil z granato razklan na pol
in zapustil razkol v meni.

Bežim pred tvojo pozabo lastnega sina
in tvojih vnukov, pred tem,
da smo te takrat zadnjič videli živo
in pred tvojo neusahljivo željo,

baka,

da bi bili obiskovalci tisti,
ki si jih želela in ne tisti, ki so prišli.

In bežim pred tvojim odmiranjem pri živem telesu,
pred tvojimi klici na pomoč vseh sorodnikov,
ki so mrtvi,
pred tvojo željo po smrti,

majkica,

ki je tako drugačna od polnosti življenja,
ki si ga imela.

Bežim in tečem stran že dvajset let
 pred bolečino,
 pred spomini …

Vrv je napeta in spolzka od neurja
in ko hodim po njej –
 previdno in
 s strahom –

je edina želja v meni,
da se vrv nikoli ne pretrga.