Seč
Eva Luka
Seč, zlata verižica
v grlu straniščne školjke, šaljiv pozdrav
od boga; topel trak, ki obroblja
dan – vsakdanji in krasen v svoji
vsakdanjosti. Smrdeč
po nesnagi, solzah, žolču
in kdove čem še vse.
Seč, rezultat zapletene alkimije
telesa. Telesa, ki živi
samo po sebi; vseeno mu je,
ali ga imam rada, pa tudi,
ali (in koliko) ga imajo radi drugi.
Kar tako deluje. Odvrnjeno od mene.
Odvrnjeno od mene
živi svoje življenje; neodvisno, brezbrižno,
tiktakajoč kot natančno naravnana
ura: toliko dela mu še preostaja,
toliko prečrpane krvi, toliko iz nje
odstranjene nesnage, toliko prelitega seča, preden
ga bo vzel čas
in spremenil v kompost, v zemljin seč,
v nebistveno, kot pomežik
šaljivega boga kratko
gnilobo.
Prevedel Andrej Pleterski
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Me že dolgo kot amaterja obseda prav ta konkretnobiološka metaforika!
Spoštovati do nespoštljivosti!