Iskanje izgubljenega časa

Obravnavano delo je v prvi vrsti osebno. Že naslov nam sporoča, da gre za razmišljanja posameznika o njegovi umeščenosti v čas in prostor. Posredno gre tudi za premišljevanje družbe, naposled je posameznik vedno del nekega okolja in lahko sebe razume zgolj skozi in ob pomoči slednjega. Premišljevanje družbe je pri Paljku zastavljeno subjektivno, iz naslovnega spraševanja, ki se naposled ne glasi, kaj sploh počnemo tukaj, pač pa je čisto osebna zagata ob situacijah vsakdana, ko nam preprosto ni jasno, kako smo se tukaj znašli, zakaj in koliko časa bomo v tej situaciji še čepeli.

Knjiga je izbor besedil, ki jih avtor že vrsto let objavlja v istoimenski rubriki v tedniku Slovencev v Italiji Novi glas. Zapisi so zvrstno najbliže kolumni, pogosto se pomikajo k spominom, redki odseki pa se približujejo esejistiki. Štiriinštirideset izbranih objav je razvrščenih kronološko, pri čemer prva datira v sredo leta 2009, zadnja pa je bila objavljena maja 2014. Za večino besedil je značilno ponavljanje naslovnega vprašanja, Paljk pogosto rabi klicaje za poudarjanje posameznih misli, navaja imena številnih prijateljev in znancev, zaključki pa so neredko sintetizirani v enem ali dveh stavkih, običajno bolj odprtega tipa. Ta osnovni pregled lahko zaključimo z omembo pojasnjevalnega uvoda, kjer nam avtor predstavi nekatera svoja vodila, hkrati pa moramo izpostaviti še krajši spremni zapis Aleša Bergerja na koncu dela, kjer je bralcu podanih nekaj impresij o tekstu.

Tematsko so zapisi zelo različni. Večina jih govori neko osebno pripoved, predstavi nam neki utrinek iz vsakdanjosti, neko problematično točko, s katero želi avtor nasloviti določen problem. V teh zapisih je Paljk pogosto predvidljiv, njegova stališča pa so nekako v sozvočju s splošnimi očitki družbe. Četudi se mu zdi, da je sam nekako na poziciji nekoga drugačnega, pa bo prej kot ne držalo, da je predstavnik mnogo podobno mislečih. Tako je na primer v zapisu, ki se osredotoča na moderni dizajn, občutiti neko nezadovoljstvo nad sodobnostjo. Sodobni dizajn je prikazan kot nekaj pustega, enoličnega in brez duše. To oblikovanje in urejanje domovanja je reprezentativno za posameznika moderne družbe, ki je prav tako brez posebnosti, se staplja v povprečje in ne želi biti individuum z vsemi svojimi posebnostmi. »In samota, dosti samote je v teh brezhibno oblikovanih hišah in predmetih. Osamljenost ljudi, ki imajo raje predmete kot ljudi, raje sebe kot soljudi, raje samozadostnost kot soočanje s sočlovekom, so raje sebi zadostni in sebi problem«. Podobno je recimo z zapisom o nejevolji nad nakupovalnimi središči in nakupovanjem ob nedeljah. Na začetku tega sestavka beremo: »In naj se še tako hudujejo tisti, ki so proti temu, da so danes nakupovalna središča odprta tudi ob nedeljah, a dejstvo je da je pri nas doma za odhod v nakupovalno središče razpoložljiv le nedeljski popoldan. In sem prepričan, da je naši družini, v kateri sva zaposlena tako mož kot žena, podobnih še veliko drugih družin«. Le eno stran naprej pa vseeno klasično negodovanje: »In sem se le vprašal na glas, kako je mogoče, da nihče od vseh tistih, ki se gnetejo v nakupovalnih središčih, ne ve, kam naj bi šel na nedeljsko popoldne«. Verjetno ima veliko ljudi podoben problem, da drug dan kot v nedeljo nimajo časa in če bi vprašali deset izmed mimoidočih, kako zelo uživajo v nedeljskem nakupovanju, bi verjetno vsi rekli, kako je to čista neumnost in da so danes tu povsem izjemoma.

Tovrstnih splošnih opažanj je kar nekaj. Tu so recimo spori s sosedi, lamentiranje nad preziranjem kulture, spraševanje o izginjanju tiska in še kaj. Paljk se običajno postavi na stran kritične večine, tiste druge normalnosti, ki še ve, kaj je res normalno, ali kot se opiše: »čisto normalen človek, za kakršnega se imam«. O tej normalnosti sicer kmalu podvomi, kar nas približa poziciji njegovih premislekov. Normalnost je povprečje, je večina, ki ne tolerira deviacije. Problem, v katerega zapade avtor in ki ga pravzaprav stalno izraža, pa je boj dveh normalnosti. Gre za normalnost, ki jo je doživljal v otroških in mladostniških letih in gre za normalnost sedanjosti. Da gre za razkorak dob, nas opozarja v številnih zapisih in zato pogosto govori o drugih časih, času ki ga več ni, ali, kot na enem mestu, stvar zastavi radikalneje: »pa čeprav so nam tisti svet ukradli«. Za razumevanje dela se moramo potopiti v avtorjevo izhodiščno normalnost, ki jo je v prvi vrsti oblikovalo kmečko okolje, gre za idealizirano podobo pristne povezanosti človeka in zemlje in seveda nujne vezi človeka in človeka znotraj manjše razumevajoče sredine, kjer se vsi poznajo in, kot je običajno, tudi pozdravljajo. Četudi je bil, kot poudari, v mladih letih pogosto lačen in premražen, pomaranča pa je predstavljala presežek, mu je v spominu ostala vzajemnost, solidarnost in predvsem skupni smisel.

Vse to je v modernosti seveda izginilo in pogosto se zapisi napajajo ravno iz tega manka. Nekoliko pretirano je sicer ponavljanje, kako tega sveta ni več in še bolj čudno je poudarjanje, kako ga nihče ne razume, ker da je iz drugega časa. Takšne besede se morda priležejo kakšnemu devetdesetletniku, osebi, ki je komajda dobro prešla abrahama, pa nekako še ne in v nekaterih odlomkih je čutiti, da mu slednje očita tudi okolica. »Spet bo pisal, kot da ima že osemdeset let, bo rekel sedaj zlobni jezik, ki budno bdi nad mojim pisanjem«. In na drugem mestu: »›Ma, kaj si star, Paljk, kaj si star? Dej no, ne bodi star že sedaj, dej!‹ me je po telefonu prijateljsko opozoril Miro Opelt.« Seveda ne gre za zlobne jezike, pač pa bo prijateljevo opozorilo kar držalo, namreč pozicija starca je, da pripoveduje zgodbe in govori, kako je bilo včasih in seveda kako je bilo bolje. Pozicija aktivnega publicista in intelektualca pa ni zgolj opozarjanje na probleme, pač pa tudi stremljenje k spreminjanju, podajanje predlogov in iskanje rešitev.

Zavoljo splošnega stila je sicer treba priznati, da je Paljk dober pripovednik. Njegovo spominjanje je vživeto, slikovito in plastično. Tu je treba še posebej poudariti spominjanje na čas, ki ga je preživel kot delavec na ladji. Bralec preprosto začuti stisko mladega pomorščaka, nepregledno širino, v kateri se počiti slehernik majhnega in pa moč morja, ki te v trenutku spremeni iz dejavnega posameznika v drobec na peščeni obali. Na določenih mestih je spretno zajeta tudi modernost. Beremo lahko o pogovorih na Facebooku, ki skozi običajno lapidarnost ponujajo možnost nadaljnjega problematiziranja, pojavljata pa se tudi vsevedi Google in povezujoči Skype, presenetljivo v ne tako negativnih vlogah.

Kako torej razumeti zapise, zbrane pod naslovom Kaj sploh počnem tukaj? V prvi vrsti je to pripoved posameznika, ki se je znašel v času, ki ga občuti kot tujega. Marsikateri bralec se bo s tovrstnim razmišljanjem identificiral. Da je totaliteta, po kateri hrepeni avtor, izginila in da ne kaže, da bo prav kmalu spet vzpostavljena, je jasno že dalj časa. Pač so se zgodili pojavi, kot so postmoderna, globalizacija, multikulturalizem, razpadla je blokovska ideološka gotovost in še kaj. Da gre torej za neko običajno generacijsko neskladje, Paljk sicer ugotavlja tudi sam: »Govorim o času in o družbi, ki ju ni več. Tega se sam zavedam na vsakem koraku, a me je tega spomnil pred kratkim prijatelj Andrej Malnič, ki sem mu v pogovoru potožil, da nimam več komu pripovedovati o kmečkem svetu, v katerem sem odraščal, predvsem svojim otrokom o tem svetu skorajda ne morem govoriti, ne da bi pri tem deloval tako, kot so delovali name moja stara očeta in stara mama, ko so mi pripovedovali o času pred prvo svetovno vojno in med njo, da ne rečem ravno mati in oče, ko sta mi pripovedovala o času, ›ko smo bili še pod Italijo‹.«

Da ne bo pomote, avtor veliko problemov opazi povsem dobro in jih artikulira skozi neko lastno izkušnjo. A poleg tega, da je večino spornega kot tako že dolgo prepoznano, je problem še v pomanjkanju idej. Manjka tisto, kar pride po analizi. Tako se drugi zapis po odpiranju problema zaključi s stavkom: »O profesionalni etiki zato raje ne bi!« Četrti se zaključi podobno, brez pravega zaključka: »O toplini pa seveda kdaj drugič!« A do konkretnega drugič pravzaprav nikoli ne pride. Nekakšno resigniranost je čutiti v delu štiriintridesetega zapisa: »Pred leti sem z velikim veseljem na knjižnem sejmu srečeval tržaške slovenske šole, ne vem pa, kako je danes s tem, pa tudi nobene polemike nočem več imeti s slovenskimi šolniki, ker nima smisla, vedno sem potegnil krajšo, in dejstvo, da se danes molči o stvareh, ki so na področju našega šolstva dobesedno vnebovpijajoče, je grozljivo, a tako je. Kaže, da je pogubno sprenevedanje tudi na tem področju postalo praksa, ki se je splača držati, če hočeš živeti mirno.« Kot bralca bi me zanimalo ravno to, kaj je tako vnebovpijajoče narobe v našem šolstvu in seveda kakšen je predlog. Zgolj predpostavljena negacija običajno ni prava rešitev, avtor pa se je očitno tudi sam odločil živeti mirno.

Kaj sploh počnem tukaj je v veliki meri iskanje izgubljenega časa, z razliko, da ni zgolj iskanje, pač pa je čas tudi najden, lociran, prav tako kraj. Gre za pripoved o domotožju, o izgubljeni totaliteti, skupnem smislu. Vse skupaj je najdeno v preteklosti, ali naj bo prihodnost podobna svoji predhodnici, pa ostane neodgovorjeno. Naposled bi torej iz spraševanja, kaj sploh počnem tukaj, moralo vznikniti vprašanje, kaj si želim tukaj početi. Vizija naposled ostaja temeljno nenaslovljena.