pomladni večeri na barju

v odsevu luže sredi suhega peska
je veter, ki prešteva trave
in cvetove in mejice
je veter, ki drži pesem
črnega gabra
je veter, ki ga jezdijo sivi oblaki
apostazija veletokov
ki so oblikovali pribežališče
starodavnih bogov vode in neba
dolgo preden je bila priba komaj koncept
in je veter moral leteti sam
in v njegovem odmevu ni bilo disonance
suhih krikov nad travami

zlatice in močvirniki se jim klanjajo kot ob paruziji
proseče, naj se nikdar več ne odpro nad njimi
naj odjezdijo drugam
stran od njih
stran od kolovoznih poti sredi še zelene pšenice
stran od trsja prenasičenih jarkov
jih moledujejo osamelci, stran
jim kažejo divje češnje in mlade breze
in znotraj njih listov krdela ptic
in nad njimi jate kraguljev
ki držijo z vetrom
dokler ne izginejo
in sonce ne razpoka tal
v simetrične artefakte
vzorce, v odmeve tega, kar bi lahko bilo
le še v kakšni luži so oblaki
le še v odsevu so ostali sivi