Petra Koršič

Petro Koršič, sourednico Prišlekov in glavno krmarko Literaturine Literarne kulture, največkrat in radi vidimo tam, kjer gre zares: z živo literaturo. Kot moderatorko, debaterko in napovedovalko z duhovitimi komentarji.

Za Literaturin obveščevalnik je zbrala nekaj svojih misli o iztekajoči se sezoni.

Literarna kultura (ponižana v literarne dogodke) je vila. In z vilami je treba lepo ravnati. Seveda mora imeti kaj sporočiti, a pomembno je tudi, kako to naredi. Še vedno jih moram ščititi, zagovarjati, kot ne bi dovolj verjela vanje. Se zgodi, da sem ogorčena nad nespoštovanjem, nepoznavanjem, ignoranco.

Ne vedno, a »dogodek« je lahko popek sveta. Kdaj se bo naredila zareza v prostoru in času, se ne da napovedati. Organizacijsko in izvedbeno še tako dodelan večer branja ali pogovarjanja je podvržen enkratnosti, neponovljivosti, spletu objektivnih in tudi subjektivnih dejavnikov, in vse to sooblikuje »živ« dogodek. Pri pogovarjanjih oziroma omizjih je dragoceno, če se zaradi neposrednega in sprotnega odzivanja premaknemo tja, kamor me bi prišli pri tihem branju publicistično-znanstvenih tekstov, in če slišimo kaj, česar sogovorniki ne bi zapisali, saj bi šlo med pisanjem skozi mnogo samocenzurnih filtrov.

Pri opravljanju te dejavnosti se ne da mahati s »produkti« dela. Gre za vmesni prostor – ne knjiga ne gledališki oder, in vmesni čas – latentna faza v ustvarjalno-proizvodni verigi. Če šteje/ostane le tisto, kar je zapisano, arhivirano – potem so gotovo premalo snemani, fotografirani, recenzirani, zabeleženi. Za nekatere ima LK neznatno vlogo. (Nekateri mislijo, da je to rolanje po sceni, drugi da se prodaja produkte, tretji da se popularizira in promovira, ipd.)

Če kaj, stremim k temu, da se zgodijo premiki. Da steče energija in se stvarjenje minimundusa zgodi. Vsaj kdaj, vsaj komu. Veseli me, ko spodbudi k pisanju, ko pritegne obiskovalčevo pozornost in ga ne pusti nedotaknjenega, ko ga obogati. Prav tako, če ga zastrupi in iz njega naredi sužnja, bralca.

Ne glede na svetovno prestolnico knjige je Literaturina LK tekla z enako kondicijo kot doslej – 40 dogodkov, izpostavim naj »antologijsko branje« urednika Zdravka Duše na večeru Zaodrje na odru. Omenim pa, da me je v pogovoru z Andrejem Brvarjem o pesmi v prozi presenetilo vsaj dvoje: da so vsi pesniki avtorju antologije na njegovo željo brez pripomb poslali pesmi brez verzov in bodo tako tudi objavljene, čeprav so pesmi izvorno v verzih; in da Brvarja skrbi feminizacija poezije na Slovenskem.

V plodovitem in z literarnimi večeri poplavljenem letu 2010 pa sta vame kot obiskovalko zarezali dve domači(!) branji poezije, Šalamunovo vileniško na Ljubljanskem gradu in Dintinjanino neobjavljenih pesmi v DSP-ju. Ja, res se ne ve, kdaj bo udarilo po tebi! Saj je bilo citirano: z vilami je treba lepo ravnati.