Uničujoča lepota lakote

Knut Hamsun, Glad. Prevedla Marija Zlatnar Moe. Spremna beseda Marija Zlatnar Moe in Janez Pipan. Ljubljana: Modrijan, 2016.

Aljaž Koprivnikar

Redkokatero delo s pričetka 20. stoletja zbuja toliko občudovanja na eni in kontroverznosti na drugi strani kot roman Glad norveškega pisatelja Knuta Hamsuna. Tega se že od izida leta 1890 drži kultni sloves, kateremu pa se je kasneje pridružil tudi temačen pečat povezan z njegovim avtorjem. Četudi Glad velja za izjemno kompleksno delo, v katerem prepoznavamo začetke modernistične literature, pri čemer nekateri Hamsuna opisujejo kot očeta modernizma, je zavoljo kolaboracije z nacizmom (osebno se je sestal tako s Hitlerjem kot tudi z Goebbelsom, kateremu je celo podaril svojo Nobelovo medaljo) avtor kot javna oseba in pisatelj postal nezaželen. To je pustilo tudi posledice znotraj obravnavanja njegovega literarnega ustvarjanja ter omenjenega romana Glad, postavljenega na Hamsunovih avtobiografskih izhodiščih, saj so dela pridobila tabuizirano konotacijo ter delno zapadla v pozabo. A ob predpostavki, da je v literarno besedilo nujno vpleteno tudi avtorjevo lastno ideološko prepričanje, bi v takšnem primeru pozabi bila zapisana tudi marsikatera odmevna dela, če pri tem pomislimo na Marinettija, Wagnerja, Benna, Pounda … To prav tako izpostavlja poglobljena spremna beseda Janeza Pipana prvemu neposrednemu prevodu romana iz norveščine Marije Zlatnar Moe (Fran Albreht ga je poslovenil že leta 1925), ki je ponovno na voljo slovenskemu bralcu ter s svojo zgodbo še danes lahko zbuja polemike in pri tem opozarja na svojo aktualnost.

Relevantnost romana se namreč skriva v psihološkem portretu prvoosebnega protagonista, ki ga življenjske silnice pahnejo na temačno pot od odtujenosti in obsesivnosti vse do prepada skorajšnjega uničenja. Neimenovani mladi pisatelj svojo pripoved pričenja v času konca 19. stoletja, ko tava po današnjem Oslu »ko sem hodil po Kristianii, tem čudnem mestu, ki ga ne zapustiš, dokler ti ne vtisne svojega pečata, in stradal…« in skuša s pisanjem priti do (samo)odkritja in s tem tudi preživeti. Pri tem zapade v brezizhodno situacijo stopnjujoče se lakote in postopnega izgubljanja razuma, saj ne more živeti in pisati brez hrane, a prav zavoljo svojega preživetja mora pisati. O protagonistu sicer ne izvemo mnogo, obstaja tukaj in zdaj, a skoraj ne prejmemo vpogleda v njegovo preteklost in poreklo, zgolj sledimo lahko epizodam razdrobljene osebnosti, ki jo gradi tesnoba »vse te zavrnitve, te polovične obljube, jasni ne-ji, zasmehovano in razočarano upanje, novi poskusi, ki so se vedno znova končali v niču« saj mu intelektualno delo nikakor ne zagotavlja dostojnega življenja. Ko iz obupa poskuša pisati najbolj nenavadne teme, ki jih nihče ne želi objaviti, ga ob siceršnjem upanju vse težje eksistencialne razmere in grozeča lakota sčasoma oropata tudi njegovih misli »Opazil sem, da so se moji možgani, kadar sem bil predolgo lačen, nekako tiho izlili iz mene in me izpraznili.«. Pri tem v njegovo zavest korak za korakom vstopajo zmeda, blodnje in paranoja, ki na zgodbeni ravni izjemno ekspresivno rezultirajo v njegovih bojevitih monologih. Enega vrhov roman doseže ravno v notranjem toku misli, saj ob psihičnem in fizičnem razkrajanju protagonista, ko od njega sčasoma ostaja zgolj še človeška lupina, nastopijo izjemno mučni in pretresljivi prizori lakote: »Obupano sem stisnil pesti, skoraj sem zajokal od nemoči in glodal kot obseden (…) bruhal, preklinjal in spet glodal, jokal, kot da mi bo počilo srce, in spet bruhal.«. Ti se stopnjujejo vse od použivanja lesnih oblancev in trsk, žepa suknjiča, glodanja kosti, do blodenj, ko si zagrize v svoje prste in si ob uživanju lastne krvi in bolečine obupano želi povrniti razum, pri čemer se dihotomija prikaže še jasneje, saj se ob vračanju v epizode lakote zdi, da namesto njega spregovori lakota sama, kot samosvoj pripovedovalec. Ko protagonist vendarle pride do hrane je njegovo telo že v takšnem stanju, da mu hrano zavrača: »Nisem prenesel hrane, nisem bil nagnjen k njej; to je bila moja posebnost, moja značilnost.« Še važneje, zavoljo z njo povezanih blodenj ni sposoben pisati. Pri tem se znajde v začaranem krogu, ki se ciklično obnavlja tudi na zgodbenem nivoju, saj se ob koncih poglavij romana ob njegovem skorajšnjem propadu pojavijo začasne odrešitve, ki pa ne trajajo dolgo, temveč še bolj grozeče napovedujejo neizbežno. Ravno z realnimi in metaforičnimi opisi lakote ter s protagonistovimi obsesivnimi poskusi pisanja kljub lastnim telesnim zmožnostim, avtor prek groteske in irealnih prizorov uničenja izpostavlja razkorak med zavestjo in telesom. Če temu priključimo še prevpraševanje lastne ustvarjalnosti in siceršnjo izrazito izolacijo protagonista od ostalega sveta, dobimo lik človeka, ki je v svoji osnovi ponižan na raven živali kot takšen pa oropan svoje subjektnosti. Temu avtor zopet priključi kontrast, ki se odslikava v pripovedovalčevi moralni drži ter visokih osebnih idealih v nasprotju do okolice in do Boga, saj se ne glede na svoje eksistencialne razmere v svojem kodeksu počuti boljšega od ostalih ljudi. To je vidno na eni strani, ko težko pridobljeni denar, ki bi mu omogočal preživetje, razdeli med berače in pomoč potrebne otroke, po drugi strani s svojim cinizmom in muhavostjo preizkuša ostale prebivalce mesta ter se odreka njihovi občasno ponujeni pomoči, ki bi mu omogočila morebitno rešitev. Na ta način lahko njegov lik uzremo kot proces samodestrukcije, lakoto pa kot sredstvo samopreiskovanja, saj preiskuje svoje notranje meje in omejitve družbenega sveta okoli njega, ki ga moralno ne dosega ter njegovi ustvarjalni sili ne prinaša primernega sogovornika. Četudi čez celotno delo protagonist srečuje različne ljudi, se le redko zaplete z njimi oziroma jim ne nameni več kot golo pisateljsko opazovanje, pri čemer edino izjemo opazimo v odnosu z mladim dekletom, ki v svojih blodnjah imenuje za princeso Ylajali. Z njo vsaj za trenutek pozabi »na svoje siromaštvo, na svoje uboštvo, na ves svoj bedni obstoj,« bralec pa preko tega v boleči iskrenosti prejme tudi nekaj drobnih utrinkov o njegovih preteklih, boljših časih. A v svoji odtujenosti protagonist ni sposoben intimnega kot tudi ne družbenega stika, ki se dobro prikazuje tudi v siceršnji izobčenosti iz atmosfere urbanega mesta in njegovih družbenih struktur. V razkoraku med željami in golo resničnostjo (»Ves čas hodim naokoli in se imam predobrega za cel kup stvari, odločno odkimavam in govorim ne hvala. No, in kam me je to pripeljalo, spet sem na cesti.«), avtor uspe prikazati odločilni boj med individuumom in surovim svetom, ki ne prizanaša visokoletečim idealom pač pa zahteva pokoritev realnosti, četudi za ceno osebne in ustvarjalne svobode. Na ta način lahko beremo tudi konec romana, ki dramaturško elegantno zaokroži celotno dogajanje, ko protagonist iz takšne realnosti izstopi na ladjo, ki ga iz mesta (»pogledal sem proti kopnemu in se za tokrat poslovil od mesta, od Kristianie, v kateri so se okna na vseh domovih tako močno svetila«) popelje v negotovo, a morebiti svetlejšo prihodnost.

Tako pri romanu Glad ne gre zgolj za eno začetnih del modernistične literature, ki ga z narativnimi tehnikami in izjemno dodelanim raziskovanjem človeške zavesti ter psihološkega ustroja, odtujenega protagonistom, nasproti urbanega sveta lahko povežemo z velikani svetovne literature od Kafke, Dostojevskega, Leppina, Manna, Ungarja vse do današnjih dni. Pri omenjenem romanu gre ob siceršnjih vplivih na svetovno književnost iskati predvsem njegovo izjemno aktualnost v današnjem času, samo če pomislimo na kolumne v slovenskih časopisih, ki se bolj ali manj (ne)uspešno spuščajo v vprašanje siceršnjega kulturnega prekarstva. Hamsunov protagonist v romanu morebiti to problematiko še najbolje izpiše v nekaj besedah »Mar nisem imel prav enake pravice, da živim, kot kdorkoli drug (…), da bi si zaslužil svoj vsakdanji kruh? Sem bil mar len? Mar nisem iskal službe in poslušal predavanj in pisal člankov za časopise in bral in delal noč in dan kot blaznež?«, ustvarjalec romana pa v svojih kontrastih grozeče lakote ob enem izmed bolj brutalnih opisov človeške mentalnosti in psihe prevprašuje večno ter docela neodgovorjeno vprašanje: se v svojih idealih ukloniti zahtevam kapitalističnega trga ali raje ohraniti dostojanstvo, pogosto zamolčati svoj finančni in eksistencialni položaj (če pri tem preskočimo na aktualno in realno situacijo marsikaterega slovenskega literarnega delavca) in pri tem stradati zavoljo umetnosti same?

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Gatsby v novi preobleki

    Zarja Vršič

    Novela Mladi bogataš je v zbirki kratke proze izšla eno leto za romanom Veliki Gatsby, bralec pa bo verjetno opazil, da je zasnova prvega teksta sumljivo podobna drugi: gre za zgodbo o mladem zdolgočasenem bogatašu, ki se v času med svetovnima vojnama zapleta v številne ljubezenske dogodivščine.

  • Med prividom in resničnostjo ali med življenjem in smrtjo

    Aljaž Koprivnikar

    Češki filozof, pisatelj in dramatik Ladislav Klíma (1878-1928) sodi med ene izmed najbolj zanimivih, svojevrstnih in tudi provokativnih imen češke literature 20. stoletja.

  • Vseprisotnost preteklosti

    Kaja Blazinšek

    Romaneskni prvenec kanadske pesnice in pisateljice Anne Michaels skozi tako na strukturni kot vsebinski ravni razdrobljeno pripoved prvoosebnega pripovedovalca prepleta različna, a izhodiščno povezana razmišljanja o času, odgovornosti, krivdi in njeni manipulaciji ter o teži zapuščine določenega zgodovinskega časa, ujetega v negotovost spomina.