Umetnost umiranja

Sylvia Plath, Ariel. Prevedla Ana Pepelnik. Ljubljana: LUD Šerpa, 2016.

Aljaž Koprivnikar

Sylvia Plath je eno izmed najpomembnejših imen ameriške literature 20. stoletja, poznana predvsem po svojem delno avtobiografskem romanu Stekleni zvon ter poeziji, ki se je v začetkih razvijala skozi vprašanje statusa ženske v patriarhalni družbi ter hrepenenju po ustvarjalni svobodi in nato svoj izraz pod mentorstvom pesnika Roberta Lowella izoblikovala v območju izpovedne poezije. Za časa avtoričinega življenja je njena poezija večji del izhajala v različnih literarnih revijah, antologijah ter bila objavljena znotraj zbirke Kolos in druge pesmi, svoj vrhunec pa doživela šele v zadnji ustvarjalni fazi, kjer izkazuje globino psihološkega raziskovanja, eksperimentiranja z duševnimi stanji ter intenzivno slikanje z večpomenskimi metaforami, ki kažejo na presežno in se odpirajo mnogim interpretacijam. Zavoljo svojega kratkega, a ustvarjalnega življenja, tragično zaznamovanega z neprestanim bojem proti depresiji ter pogostimi psihiatričnimi zdravljenji, ki ga je avtorica s samomorom končala v svojem tridesetem letu, se njenega ustvarjanja še danes neotresljivo drži interpretiranje prek avtobiografskih izhodišč, pri čemer pa je potrebno priznati, da je paradoksalno prav s smrtjo njeno delo šele pridobilo na primerni pozornosti ter jo izpostavilo kot eno osrednjih ikon svetovne literature.

Prav z zbirko Ariel, ki nam predstavlja literarno najbolj dodelano fazo njenega pesniškega ustvarjanja in je izšla posthumno dve leti po njeni smrti, se je Plath namreč prebila v tako željeni literarni kanon. Pesniška zbirka, ki jo je avtorica posvetila svojima otrokoma, se ob pesmih, v katerih avtoričin subjekt odkrito spregovori o problematičnih odnosih, svojih travmah, materinstvu ter predvsem psihični bolečini, z Jutranjo pesmijo prične dokaj optimistično, z otrokovim rojstvom, a po drugi strani ob dejstvu, da v sebi nosi ustvarjanje nastalo le tik pred avtoričinim samomorom, deluje tudi izjemno temačno. Izrazita nasprotja so tudi sicer prisotna vse od posameznih primerov kot denimo znotraj kontrasta med belo in rdečo barvo v pesmi Tulipani, pri čemer belina prikazuje željo po smrti, rdeči tulipani pa ob tem ponazarjajo življenje, kot označujejo eno izmed glavnih lastnosti celotne zbirke. V tej namreč Plath med seboj izmenjuje trenutke maničnega optimizma z estetiziranimi podobami smrti in nasilja, ki svoj vrhunec dosežejo v njenih najbolj prepoznavnih pesmi, denimo Gospa Lazar, Očka in Ariel, če omenimo le nekatere. Bralec iz pesmi v pesem pri tem potuje skozi napredujočo bolečino, ki jo prikazujejo pretresljive podobe, če pri tem izpostavimo zgolj pesem Nick in svečnik, ki jo je avtorica posvetila svojemu sinu ter na drugi strani Očka, tudi sicer eno najbolj izrazitih pesmi njenega opusa. V teh se ob osebni izpovedi dobro izpostavi tudi časovna raznolikost, saj se na primeru pesmi posvečene očetu ta gradi iz travmatične preteklosti (pesem Očka je moč brati tako avtobiografsko, kot zgolj fiktivno osvoboditev hčerke od očeta, pri čemer vrstice polnjene z nacistično metaforiko označujejo boj znotraj subjekta), na drugi strani pa s pesmijo novorojenemu sinu z zaklinjanjem v prihodnost (»O embrio // … Kri čista cveti // v tebi, rubin. / Bolečina, / v katero se zbujaš, ni tvoja.«) želi od tega pregnati družinski vzorec ter svojo nesrečo – zadnje ji ni uspelo, sin Nicholas se je leta 2009 obesil. V skladu z zadnjo navezavo ob materinstvu vidimo tudi močno izpostavljeno vlogo ženske, ki predstavlja eno središč zbirke in je ob nekaterih pesmih, denimo Kandidatka ter Münchenske lutke, dobro zajeta predvsem v ciklu pesmi, ki so tematsko povezane s čebelami (Srečanje čebel, Prihod čebeljega panja, Piki ter Prezimitev), katere predstavljajo zanimivo slikanje patriarhata in znotraj tega zmožnost preživetja ženske – v ciklu metamorfizirane kot čebele (ampak jaz / se moram spet najti, kraljico /…/ Zdaj leti, / bolj grozna, kot je bila kdajkoli, /…/ rdeč komet / nad strojem, ki jo je ubil – / mavzolej, hiša iz voska). Pri tem je potrebno izpostaviti, da naj bi prav te pomenile zaključek avtoričine prvotne postavitve zbirke Ariel (v celoti izšla šele leta 2004), katero pa je po njeni smrti za izdajo uredniško postavil Ted Hughes, ki mu v prvem slovenskem prevodu zbirke sledi tudi prevajalka in pesnica Ana Pepelnik. To ni tako nepomembno kot bi se morda zdelo na prvi pogled, saj se s spremenjenim vrstnim redom pesmi (in odvzemom nekaterih), če pri tem pogledamo obe izdaji, temeljno spremeni tudi dramaturška zasnova celotne zbirke – ta se v avtoričini zasnovi potovanja med ljubeznijo in bolečino zaključuje predvsem z zmožnostjo preživetja oziroma preobrazbo, pri čemer se z zadnjimi verzi »okušanja pomladi« izpostavlja ponovno rojstvo. Izbira starejše izdaje zbirke se za slovenski prevod zavoljo tega izkaže nekoliko vprašljiva, a je pri tem priznati, da Hughesova postavitev z zaključno trojico pesmi Modrica, Rob in Besede, ki so tudi kronološko gledano zadnje avtoričine spisane pesmi, učinkuje veliko bolj dramatično in dobro zaokroži predvsem psihično trpljenje, ki se navidezno konča s smrtjo. Na ta način v postavitvi zbirke smrt še dodatno prevlada skozi celoto, pri čemer akt umiranja, ob estetiziranih podobah krvi, nasilja, izmaličenosti, postane predvsem predmet fascinacije in obsesije celotnega dela. V to nas prepričuje že eden njenih najbolj citiranih verzov: »Umirati / je umetnost, kot vse drugo. / To delam izjemno dobro. // Delam tako, da boli kot pekel. / Delam tako, da se čuti, da gre zares. / Lahko bi rekli, da sem nadarjena.«, ki se pojavi v pesmi Gospa Lazar, močno zaznamovanost s smrtjo pa je zaslediti tudi v pesmi Rez, ki iz banalne situacije reza ob rezanju čebule vodi do premišljevanja o samomoru ali pa denimo v Smrt idr., kjer ob kopičenju podob smrti in pogreba s siceršnjimi avtobiografskih podatki ozremo tudi problematični konec odnosa med Plath in Hughesom, če naštejemo zgolj nekaj primerov. Smrt tako postane eno od gonil avtoričinega subjekta (pri čemer prav tako težko uidemo ustvarjalkinim avtobiografskim podatkom), ves čas preži v ozadju ter se korak za korakom stopnjuje vse do zadnje pesmi Besede, kjer pa se ta paradoksalno zapiše večnosti, saj navkljub smrti za njim ostanejo besede, medtem ko »z dna tolmuna življenje obvladujejo / zvezde.«

Ob izpostavljenih podrobnostih, večpomenskih metaforah, ki delujejo z značilno iskrenostjo in neposrednostjo se ob pesmih avtorice, s katerimi ta neprestano reže in dreza v svojega bralca (pri čemer bi v nekaterih primerih lahko iskali podobnosti v slovenskem intimizmu), eden izmed vrhuncev pesniške zbirke skriva prav v dramaturški zasnovi zbirke. Preko tega se dogodi preobrazba ženske, ki je tudi predmet naslovne pesmi Ariel, s katero se pot bolečine in travmatičnega (samo)preiskovanja subjekta iz (samo)destrukcije spremeni v kreacijo, v pisavo, pri čemer ob razpustitvi fizične telesnosti ta dokončno prestopi v nesmrtnost – v prostor, kjer ostaja zapisano tudi ime Sylvie Plath.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, rojen neke aprilske noči v Ljubljani, študent primerjalne književnost in literarne teorije. V prostem času rad preliva črnilo v majhno črno knjigo, ki je njegova zvesta spremljevalka. Rad ima dvojino in rad prakticira Rilkejevo samoto. Obožuje zvok pisalnega stroja in zaljubljen je v vonj sveže izdane knjige. Literatura kot … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Trenje orehov

    Veronika Šoster

    Že ob prvem stiku z Oceani, knjigo izbranih pesmi in proze sodobnega poljskega pesnika Andrzeja Sosnowskega, ugotovimo, da gre za trd oreh.

  • Intimno je postalo politično

    Klemen Kordež

    Sodeč po izpiskih iz COBISS-a je Zvonko Karanović je pri nas izredno slabo poznan srbski pesnik in pisatelj. Obravnavana zbirka je sploh prva knjiga v slovenščini, ki je posvečena le njemu, še več, tudi objav v najrazličnejših literarnih revijah je moč najti le za vzorec.

  • Nadrealizem po ameriško

    Klemen Kordež

    Pesmi v obravnavani knjigi zato lahko označimo za »poznega Tata«, pri katerem ni več sledu o predsodku proti »striktni naraciji«, ki jo je imel v mlajših letih.