Starost – zgolj problematika Drugega?

Simone de Beauvoir, Starost; I. Stališče zunanjosti. Prevod: Tomaž Gerdina. Spremna beseda: Boris A. Novak. Ljubljana: OPRO, zavod za aplikativne študije, 2018

Aljaž Koprivnikar

Francoska pisateljica, filozofinja ter politična aktivistka, Simone de Beauvoir, je eno najpomembnejših imen 20. stoletja, ki je s svojim ustvarjanjem dodobra preoblikovala dotedanjo človeško miselnost in tudi po svoji smrti vplivala na družbene spremembe. Četudi je danes v večji meri znana predvsem po svoji revolucionarni knjigi Drugi spol (1949), s katero je začrtala žensko vlogo v družbi ter se uveljavila kot ena pionirk feminističnega gibanja, so njena druga dela ostala manj opažena in dolgo časa obstala v senci ustvarjanja življenjskega partnerja Jean-Paula Sartra. To je prav tako razvidno ob eseju Starost, ki ga je Beauvoir napisala v letu 1964 in v katerem raziskuje razumevanje družbenega dojemanja starejših, kjer njihovo vlogo podobno kot v svojem preteklem ustvarjanju postavlja v območje Drugega. Čeprav gre za pomembno in eno redkih del, s katerim prek zgodovinskega, sociološkega in filozofskega konteksta prejmemo vpogled v družbeni odnos do starosti, je bila Starost dolgo časa manj poznana med siceršnjim bralstvom in je v slovenščini luč izida ugledala šele petdeset let po svojem nastanku.

Esej je v svoji zasnovi razdeljen na dva dela. V prvem delu tematiko tretjega življenjskega obdobja obravnava »od zunaj«, torej ga presoja na podlagi tedaj aktualnih bioloških, historičnih, etnografskih in socioloških dognanj, njegov drugi del pa glediščno točko obrne ter starost razume predvsem kot intimno individualno izkušnjo. Tokratni prevod Tomaža Gerdine slovenskim bralcem prinaša šele prvi razdelek s podnaslovom Stališče zunanjosti, v katerem nas Simone de Beauvoir na poti do starosti popelje skozi daljše časovno obdobje ter skozi različne narode in kulture, kjer z multidisciplinarnim pristopom prikaže pogosto kontradiktoren odnos družbe do staranja. Kot je to vidno že v Uvodu in Predgovoru, avtorica starost v družbi izpostavi kot tabu temo oziroma »sramotno skrivnost, ki se je ne spodobi omenjati«, pri čemer pa je sam namen dela razbiti zaroto tišine, starejšim osebam dati pravico biti slišan ter pretresti mite ali klišeje povezane s tretjim življenjskim obdobjem. Ob tem se zaveda, da je sama definicija starosti nadvse kompleksna ter jo je težko zamejiti, saj gre za biološki pojav (s postopnim propadanjem človekove fizične in večji del tudi psihološke in intelektualne moči, ki spremljajo bolezni), obenem pa ne gre prezreti pomembnega družbeno-socialnega konteksta, ki ga obkroža kulturna determinanta (»Družba (…) starcu določi njegov položaj in vlogo, upoštevajoč njegove značilnosti: njegovo nemoč, njegovo izkušenost; recipročno je posameznikov položaj odvisen od družbene prakse in ideologije.«). Ker ima starost mnogo spremenljivih obrazov tako v preteklem kot tudi v sodobnem času, je bilo samo študijo potrebno zastaviti kompleksno ter izčrpno, iz dognanj različnih področij, pri čemer se v prvem poglavju Starost in biologija avtorica najprej osredotoči na biološke faktorje (kdaj se starost oziroma človeško pešanje pravzaprav prične). Pri tem retrospektivno ponudi vpogled v obdobje od egipčanske kulture skozi antiko, kjer se vprašanja starosti še prepletajo z magijo, kasnejšo religiozno metafiziko ter filozofijo, vse do trenutka, ko medicina končno postane znanost, razvijajoč se »z eksperimentom in razumsko argumentacijo«. Bralec ob nekdanjih dognanjih, ki so starost večji del umeščala nekje na mejo med boleznijo in zdravjem, sledi težavni ter stoletja dolgi poti, ki se sprva prebija skozi teorijo telesnih sokov, je čez celoten srednji vek potopljena v metafiziko, dokler ne doseže vznik racionalistične miselnosti v idejah vitalizma, ki vztraja do 19. stoletja. Šele po letu 1850 človeštvo namreč starost preneha dojemati kot posledico slabih higienskih navad ter se znebi razumevanja telesa kot slabečega stroja, šele takrat se kot znanost vzpostavi geriatrija, še toliko kasneje pa razvije gerontologija, ki raziskuje sam proces staranja. Razloge, da se je preučevanje omenjenega obdobja pričelo tako pozno, najdemo v postopni industrializaciji ter sodobni medicini, ki je prav s podaljšanjem življenjske dobe ter staranjem prebivalstva družbo prisilila k vprašanjem (življenjskega) statusa starajočega posameznika znotraj družbe. Prek prikaza številnih raziskav ter eksperimentov nas avtorica iz prvega razdelka organsko napeljuje na kronološki vpogled odnosa okolice do starosti, čemur je namenjeno drugo poglavje Etnološki podatki, v katerem Simone de Beauvoir raziskuje položaj in podobo starejših skozi različna stoletja ter zemeljska območja, začenši s »primitivnimi družbami«. Iz današnjega vidika ponekod nekoliko zastarel in celo pretirano kolonialen pogled nam pri tem približa status starejšega človeka v različnih družbenih konstelacijah skozi čas; pričetek označuje primerjava z živalskim svetom, kjer so po evolucijski lestvici višje, stare in izkušene živali spoštovane, a so, ko dokončno oslabijo, tudi izločene kot breme skupine, predvsem zavoljo monopoliziranja samic in tiranizacije mladih (kot je to vidno na primeru nam najbližjih, antropoidnih opic). Podobne navezave de Beauvoir vidi tudi v človeških združbah ter kulturnih dejavnikih (tragedija v tem primeru ni seksualna, pač pa ekonomska), saj starost v našem najbolj primitivnem odzivu ne glede na blaženje siceršnjih običajev, večji del vzbuja odpor, kar je pojasniti s težnjo družbe, da preživi ter tako poveličuje »moč in plodnost, ki sta tesno povezani z mladostjo, in se boji uničujoče sterilnosti, starostne onemoglosti«. Pričujoči razdelek v svoji zasnovi tako ponuja predvsem uvid v predhodne raziskave etnologov ter se ponekod posluži tudi medbesedilnih navezav na stare tekste ter zgodovino različnih plemenskih skupnosti ali ljudstev, pri katerih avtorica v povezavi z mitologijo, magijo ter religijo v ozir vzame njihov odnos do starejših. Slednji se izkaže kot izjemno ambivalenten, na meji med strahom in spoštovanjem, spet drugod potekajoč od izgona iz skupnosti do solidarnostne oskrbe starejših, kjer pa je usoda posameznika vedno odvisna od njegovih sposobnosti, položaja v skupnosti in nabranega bogastva – status sam torej »nikoli ni priborjen, temveč vedno podeljen« s strani skupnosti, saj je prav ta tista, ki v skladu s svojimi zmožnostmi ter interesi določa usodo starejših »in stari se tej odločitvi morajo podrediti tudi takrat, ko se jim zdi, da so najmočnejši«. Zaključne ugotovitve razdelka ob sicer mnogoterih primerih tako v grobem kažejo, da se starejšim bolje godi med naseljenimi kot nomadskimi ljudstvi in tam, kjer se medosebni odnosi razvijejo v altruizem, četudi najbolj pogosta izbira primitivnih skupnosti še poteka v žrtvovanju starih, v kolikor ti ne posedujejo spomina ali prenosa preteklih izkušenj oziroma ne premorejo pozitivnega kulturnega prispevka, kot je to vidno v višje razvitih družbah. Stari v primitivnih družbah na ta način večji del resnično nastopajo kot »Drugi, z vso ambivalenco, ki jo vsebuje že sama beseda, starec je tako podčlovek kot nadčlovek, onemogel in nekoristen, vendar tudi posrednik, mag, svečenik – pod ali nad človeškim in pogosto oboje.«, kjer jim vlogo prisodi vrednostni sistem neke družbe, ki v ospredje eseja pride v zadnjih dveh poglavjih (Starost v zgodovinskih družbah ter Starost v današnjem času), v katerih avtorica prikaže, da je pri razumevanju starosti prav socialni kontekst bistvenega pomena. Pri tem avtorica sama priznava, da ni lahko »preučevati razmer, v katerih so živeli stari v različnih obdobjih«, saj jih pisni dokazi v preteklosti redko omenjajo, v mitologiji, literaturi in umetnosti pa se podoba starosti lahko razlikuje od obdobje ter okolje – na ta način je slika starosti »zamegljena, negotova in kontradiktorna«, izraz starost tako vsebuje različne pomene, bodisi gre za »socialno kategorijo, ki ima glede na okoliščine večjo in manjšo vrednost, ali pa je vsakemu posamezniku namenjena posebna usoda – njegova lastna«. Podobno kot v predhodnem razdelku tudi tokrat potujemo po obsežni geografski in časovni premici, pri čemer de Beauvoir večji del analize z izjemo Kitajske (kjer ima starost poseben, privilegiran položaj) sicer nameni Zahodni družbi, kjer pa se med posameznimi narodi in skupnostmi starost izraža raznoliko – lahko je čaščena kot simbol izkušenj in modrosti, spet na drugi strani pa je odnos do ostarelega človeka, ki je tu potisnjen na obrobje, nestrpen, problematičen, prikazan z vidika medgeneracijskega spora. Pred našimi očmi avtorica s tem odpira dokaj negativno sliko stališč zgodovinskih družb do starih (»Dokler starec ohrani nekaj učinkovitosti, ostane integralni del skupnosti in se od nje ne razlikuje – je starejši odrasli moški. Ko mu poidejo moči, se spremeni v drugega. Postane zgolj objekt, in to precej bolj radikalno kot ženska. Ona je za skupnost še vedno nujna, medtem ko on ni.«), pri čemer slednji za razliko od ostalih marginaliziranih skupin običajno ne premorejo orožja za boj, saj njihove probleme opredeljujejo aktivni odrasli ali pa je preostanek njihovih moči zlorabljen za doseganje interesov širše skupnosti. Izpostavljanje primerov pri tem dobrodošlo poteka prek medbesedilnih navezav, vezanih na mitologijo, literaturo ter umetnost, saj skozi mešanico ideologije ter pesništva dobimo bolj poglobljen uvid v posamezna časovna obdobja – bodisi na čas zgodnje antike (kjer stari človek še ohranja privilegije), krščansko fevdalno družbo (v kateri je starost večji del odrinjena na obrobje), renesanso ter humanizem (ko je odnos do starosti izjemno pesimističen), vse do vzpona 17. in 18. stoletja, ko že delujejo prve ustanove za onemogle ter starejše in se s povečanjem srednjega razreda spremenijo tudi odnosi znotraj družbe. Čas zgodnjega kapitalizma ter meščanskega individualizma namreč v družinske vzorce prinese obdobje čustev in sentimentalnosti, šele 19. stoletje pa označi pričetke širšega razmisleka ter tematizacijo neprivilegiranih starostnikov, kjer mite počasi začnejo nadomeščati znanstvena spoznanja, vlogo oskrbe pa prevzemati država, a ob tem prav tako prispemo do situacije, v kateri se status starega človeka spreminja zgolj glede na cilje ideologije vladajočega razreda oziroma družbe. Ta se v 20. stoletju z urbanizacijo, izginjanjem patriarhalne družine, predvsem pa zavoljo povečanja starostnega prebivalstva sooči s spremembami, kjer je »družba prisiljena najti zamenjavo za družino in oblikovati politiko za starost« ter prav razredni boj (bolj kot nekdaj generacijski konflikt) pojmu starosti daje njegovo ambivalenco. Skladno s tem se približamo sedanjemu času, kjer se zaupanje v izkušnje starejših zmanjšuje, saj naj bi te z leti zastarale oziroma ovirale nadaljnji razvoj, družba pa je vseprisotno prevzeta s spoštovanjem in čaščenjem mladosti, kar je dobro vidno tudi v zadnjem od razdelkov Starost v današnjem času, ki bralce pripelje v čas nastajanja eseja. Začetek poslednjega poglavja de Beauvoir pričenja ob izpostavljeni problematiki (»Vsi vemo: položaj starih ljudi danes je škandalozen«), pri čemer pa korak za korakom prihaja do željenega cilja in sicer pojasnitve »kako se lahko družba s tako lahkoto sprijazni s tem dejstvom.«, si »zatiska oči pred zlorabami, sramotnim ravnanjem in tragedijami (…)«, kjer vse bolj jasno postaja, da je v ozadju odnosov prav »Vladajoči razred (…) tisti, ki ostarelim osebam vsiljuje njihov status; toda večina aktivnega prebivalstva je pri tem sokriva«. Ob gospodarskem in družbenem položaju starejšega prebivalstva pri tem dobro uvidimo našo dvojno moralo, saj smo po eni strani starejše naučeni spoštovati, a hkrati po drugi od njih zahtevamo pasivnost, jim postavljamo omejitve, odrekamo pravice ter jih znotraj kapitalističnega modela izkoriščamo (se ne znebimo »odvečnih ust«, a slednjim dajemo »preveč za smrt in premalo za življenje«). Omenjeno tudi tokrat de Beauvoir ponazori s primeri iz sveta literature, filma ter umetnosti, še toliko bolj dobrodošlo pa uporabi sočasne statistične podatke, ki starost kažejo kot širši ekonomski in socialni problem, kjer naj bi sistem skrbel za starajoče prebivalstvo, a je v svoji srčiki globoko nedelujoč in diskriminatoren; temu je potrebno dodati razlikovanje sistema od države do države ter same politične usmeritve in ne spregledati, da med posamezniki v starosti obstajajo pomembne razlike, odvisne od življenja, premoženjskega statusa in razredne pripadnosti. Ne glede na izraženo pa danes že zastareli podatki v grobem vseeno uspejo prikazati odnos večinskega modela do prebivalstva v tretjem življenjskem obdobju, saj tega polnijo predvsem revščina (vsaj polovica starejših ljudi živi pod pragom revščine), osamljenost (»eden od treh starih nima več nobenih stikov, nikoli ne dobi pisma, nima obiskov in ne obiskuje drugih, nikogar drugega niti ne pozna«), problemi institucionalne oskrbe (»med zdravimi starimi, sprejetimi v ubožnico: 65,4 odstotkov umre v prvih dveh letih«) in vsesplošno nižanje samopodobe ter samomorilnost, čemur de Beauvoir dodaja še osebno izkušnjo obiskov domov za ostarele (»videla sem povsem ponižana človeška bitja (…) obrazi stark, ki sem jih videla, so spačeni od groze, obupa, zaledeneli v nekakšnem slaboumnem strahu«). Četudi prikaz kaže naravnost katastrofalno stanje, pa so temu dodani redki primeri dobrih praks, ki tradicionalno (podobno kot danes) večji del potekajo v skandinavskih državah oziroma tam, kjer je družbeni konsenz odprt za spremembe ter naravnan k socialni politiki in integraciji različnih generacij – kar avtorica med drugim ponazori z nekdanjimi socialističnimi tvorbami, denimo s primerom Jugoslavije, kjer so bili starostniki tudi prek političnih združenj do neke mere aktivno soudeleženi v odločanju kakšen status bo družba namenila tretjemu življenjskemu obdobju, na kar se naveže tudi spremna beseda Borisa A. Novaka Oči le še za jok. Skladno s tem nas ob zaključku prvega objavljenega dela eseja, ki prinaša predvsem negativno ter paradoksalno dojemanje zadnjega obdobja življenja, avtorica poziva h konkretnim in nujnim radikalnim spremembam družbe, v kateri je potrebno spremeniti naš odnos do starejšega prebivalstva (ter ostalih manjšinskih skupin), podobno kot je to v večji meri že bilo doseženo na področju pravic žensk, v kolikor želimo biti solidarna in pravična skupnost.

Za svoj čas prelomno delo in eno prvih, ki je v ospredje postavilo starost, je mestoma še danes aktualno, saj iz mnogih vidikov še v sodobnem času nismo razrešili večjih političnih ter družbeno-ekonomskih izzivov starosti – ti se pogosto vse bolj zaostrujejo. Priznati gre, da je obilo statističnega gradiva ter raziskav, uporabljenih v knjigi že zastarelih, morebiti ponekod celo pretirano pesimističnih, a znotraj procesa potrebne evolucije esej še premore svežino in kliče po spremembah odnosa do starejših, ki jih iz obrobja postavlja v središče. Prav tako ne gre spregledati, da je od časov de Beauvoir starost postala del vsakdanjih pogovorov in ni več sramotna skrivnost, saj smo zavoljo številčnega starega prebivalstva v to preprosto bili prisiljeni, ob čimer je videti tudi porast iniciativ povezanih s starostniki ter (delni) korak na boljše, a osnovni koncept kapitalistične miselnosti v odnosu do tretjega življenjskega obdobja pri tem še ostaja globoko problematičen. Če zgolj pogledamo na domača tla, kjer imamo izkušnje s preteklim sistemom socializma, danes živimo v neoliberalnem kapitalističnem modelu, v katerem je situacija starostnikov večji del alarmantna, družba ter politika (četudi imamo v parlamentu ves čas stranko upokojencev) pa ob tem nista sposobni ponuditi konkretnih rešitev. Te se vsaj delno skrivajo v medgeneracijski solidarnosti, sprejetju zakona o dolgotrajni oskrbi, reorganizaciji delavnega trga ter pokojninskega sistema, večji vlogi javnega nasproti privatnemu sektorju, predvsem pa tistem, kar dobrodošlo izpostavlja esej Simone de Beauvoir – potrebi po radikalni družbeni spremembi odnosa, ki starejših ljudi ne bo obravnaval kot Drugih, temveč kot enakovredne posameznike, s katerimi si delimo prostor v tem svetu, hotenja, želje, cilje ter tudi kakovostno enakovredno zaključevanje naših življenjskih poti.

O avtorju. Aljaž Koprivnikar, pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami. Pesniški prvenec, Ανατομία (Anatomija) je leta 2019 izdal pri grški založbi Vakxikon, sicer pa so njegove pesmi objavljene v različnih literarnih revijah in … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Cukanje za brado

    Muanis Sinanović

    Četrtega maja je preminul Michael McClure, eden ključnih mož povojne ameriške književnosti. Če želimo resnično na hitro pojasniti za koga v literarnozgodovinskem smislu gre, se lahko poslužimo formule; kar je Ginsberg za beatniško poezijo, Kerouac za beatniško prozo, je McClure za dramatiko.

  • O Materinstvu. O smislu. O času.

    Mateja Arnež

    Nekatere zgodbe so težke. Težko jih je prebaviti. Težko jih je vmes vsaj malo ne odložiti, saj te zgodba – kljub izjemno berljivemu slogu – napolnjuje s tesnobo, ki iz strani v stran narašča v tvojih prsih. Kaj takega se mi ne zgodi ob prav veliko knjigah. Izjema so Dnevi zavrženosti. Pa sedaj Materinstvo.

  • Tragičen ljubezenski odnos na ozadju tragičnega zgodovinskega časa

    Jasna Lasja

    Olga se bere na več ravneh. Nazoren opis vzpona nemškega nacionalizma od pruskega kanclerja Otta von Bismarcka naprej, preko kolonialnih epizod in weimarske republike do ideologij nacionalsocializma ter študentskih nemirov leta 1968 nakazuje, da gre v prvi vrsti za zgodovinski roman.

Izdelava: Pika vejica