Pogrešljiva noč v Reykjaviku

Brina Svit, Noč v Reykjaviku. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2013.

Pavla Hvalič

Pisanja v Franciji živeče slovenske pisateljice najbrž ni treba predstavljati na dolgo in široko. Noč v Reykjaviku tudi ni prvi roman, ki ga je napisala najprej v francoščini in je bil šele potem preveden v slovenščino (prevaja se sama oz. roman »napiše dvakrat«). Poleg romanov je napisala tudi radijsko igro, članke za Delo, njena zadnja knjiga, Slovenski obraz, pa poleg življenjskih zgodb Slovencev, živečih v Argentini, oz. njihovih potomcev, živečih v Argentini, vsebuje tudi avtoričine fotografije opisanih protagonistov. Prav Argentina in njen tango se pneta skozi pisateljičina zadnja dela, kot osrednja tema ali pa v obrobnem podtonu, kot je to zaznati v romanu Noč v Reykjaviku, za katerega je prejela evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter.

Ta obrobni podton je v Noči v Reykjaviku poosebljen v  Eduardu Rosu. Lisbeth, personalna pripovedovalka romana, mu na milongi v Buenos Airesu za skupno noč v Reykjaviku ponudi 5000 evrov in povratno vozovnico. Da igra Eduardo v romanu spregledljivo vlogo, je jasno že s tem, ker ga ukazujoča svetlolaska pač kupi in ji on pri tem niti ne oporeka (mogoče se vsaj z dnevom srečanja ne bi strinjal?). Ampak zakaj bi sploh plačani plesalec tanga in mogoče tudi plačani priležnik zavrnil tako dobro ponudbo? Torej se da karakterno šepavost v Rosovi odločnosti razumeti z materialnega vidika. Sem spada dobesedno vegetiranje ob Beti (sama, tako resna in odrasla, ne mara tega tako otročjega imena), ko se usede na posteljo pa spet vstane, ko se odloči zapustiti hotelsko sobo, iti v restavracijo in takoj nato spet oditi v sobo, ne da bi večerjala. Tako muhastega obnašanja  Beti v tej dolgi, polarni, januarski noči ne manjka. In naj pripomnim še, da bi Eduardo gotovo veliko prej zapustil sobo, če bi ji znal brati misli. V notranjem monologu, ki zaseda v romanu najpomembnejše  mesto, se nam Lisbeth kaže kot ukazovalna, oblastna, nadzora željna ženska še niti ne srednjih let, ki pa lahko svoje zavedano, naduto, odmaknjeno obnašanje vendarle pojasni z življenjskimi okoliščinami, v katere je bila prisiljena in ki so jo navsezadnje oblikovale. Prav, ampak ali je zato že logično misliti, da je Eduardo tako neumen, da misli, da je Reykjavik pač neki lokal, kjer še ni bil? In da, tepček, gotovo ne ve, da ima isti priimek, kot je ime islandski glasbeni skupini Sigur Rós? Kako dobro dene bralcu/bralki, ko ji Ros vendarle reče: »Nehaj govoriti, Beti.«

Da ne bo pomote: Eduardo Ros v romanu nikakor ne zaseda postranske vloge. Tudi Lisbethini opisi njegove zunanjosti se tekom poglavij spreminjajo: od spregledljive moške figure v razvlečenem puloverju in telovadnih copatih do privlačnega moškega s svojo voljo in mnenjem, ki je zapustil hotelsko sobo brez nje in ki jo ponoči dobesedno pobere iz gruče pijanih Islandcev. Opisi videza na sploh služijo karakterizaciji oseb in skušajo podkrepiti Betino počutje. Denimo Luci, Betina sestra, je bila z gledišča pokroviteljske, starejše, uspešne, poslovne sestre vedno  oblečena v ponošeno usnjeno jakno. To je kajpak upravičeno s tem, ker je bila umetnica, fotografinja s psihološkimi težavami, za katero je morala Lisbeth zaradi smrti staršev skrbeti kot za lastnega otroka.

Lisbeth Sorel bralec/bralka preprosto ne more imeti rad. Niti sama ne mara nikogar od svojih bližnjih, ki so, v primerjavi z njeno neoporečno nedotakljivostjo,  polni neumnih ravnanj in butastih značajskih lastnosti. Začuda si je med ogledovanjem v ogledalu, tudi ko se počuti v romanu nejevoljno in obupano, kar všeč, ker je »znati se starati tudi stvar inteligence,« kot pravi. Nepremegaljiva, sodobna ženska torej. Ki pa vseeno razmišlja, da bi imela otroka, ki pa vseeno razmišlja, da bi imela »normalno« monogamno zvezo z enim svojih ljubimcev, ki v zadnji instanci vendarle priznava, da vedno znova izgublja bitke s časom.

Noč v Reykjaviku se ne dotika tem ljubezni in smrti na vehementen, velikopotezen način resne kontemplacije. Že izpostavljanje teh dveh tematik se zdi pretirano. Ne glede na to, da je erotična ljubezen njen začetni namen potovanja na otok ognja in ledu in da se vse preprede in zaključi s premlevanjem Lucijine smrti. Lisbeth je očitno potrebovala odmik od vsakdanjih opravil in krajev in pravzaprav tudi odsotnost plačanega ljubimca,da si je dovolila vpogled vase. In niti pri zadnjem ne more biti govora o eksistencialnih temah. Nepreboleli dogodki se prelivajo v samoobrambo in opravičevanje, iz prepričanosti v lasten prav zdrsne v negotovost vse do izteka štiriindvajseturnega zmenka, kolikor tudi traja dogajalni čas romana. Nato se vse zgladi, ob kratkem pogovoru z Eduardom se končno umiri in celotna razburkanost misli izzveni kot na primer enodnevni maček ali pa zgolj neprespanost.

Če pustimo ob strani Lisbeth in njene probleme, če pustimo pri miru tudi Reykjavik in Eduarda Rosa, nam ostane  »le« izredno berljiv slog pisanja. Nobenih opisov ni preveč, avtorica vsebine ne posipava z odvečnimi pridevniki in dolgoveznimi dialogi, glavni osebi  romana sta živi, prepričljivi. Četudi je notranjega monologa res največ, ni ta način podajanja dogodkov nič manj gibek kot bi bila npr. hitra izmenjava kratkih izjav v pogovoru glavnih protagonistov. Dogajanje se ne razvija iz poglavja v poglavje, v bistvu ga skorajda ni. Ni zgodbe, ni zapleta. Edina sprememba, ki se dogodi v okviru stika Eduarda in Lisbeth, je ta, da pred spanjem spregovorita kaj več kot le par besed, da dejansko sploh ustvarita minimalen odnos.

Noč v Reykjaviku oriše uspešno žensko, ki je s svojim osebnim življenjem neznansko nezadovoljna. Njeno obnašanje v petkovi noči je nerodno, tavajoče. Ampak čim se mi zapiše trditev o njenem nesrečnem zmenku na Islandiji in razbijanju glave s težavami, mi je jasno, da pravzaprav ne gre za to: po prespani noči pohiti za Eduardom na letališče, da ga vpraša, zakaj ni vzel denarja, da razreši morda še to zagato. Ko dojame, da je zato prepozna, se pač sklene peljati mimo zasnežene plaže, da bo na svojem izletu vsaj kaj videla, ker je »mogoče prišla sem tudi zaradi tega.« Skratka: tudi če se roman zaključi z besedami: »to ne bo konec sveta, ampak začetek,« jih bralec/bralka ne jemlje prav resno. Ker ne more jemati resno Lisbethinih premišljevanj o težavah, ker se zdi teh štiriindvajset ur bolj nepomembno neviden skok vstran, po katerem bo preprosto nadaljevala s svojim dotedanjim, vsakdanjim ritmom, polnim druženja z neulovljivim Marcom in drugim ljubimcem Mehdijem ter kričečo Silvijo in tajnico-gosjo Olgo.

O avtorju. Pisanje literarnih recenzij je Pavli ostalo še iz študentskih let. In ker je navada železna srajca, jo le stežka slečeš.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Na juriš!

    Anja Radaljac

    Slovenski obraz ni roman, ni zbirka kratke proze, ni esejistika – na zvrstno nejasnost opozarja tudi avtorica sama in zdi se, da je še najbolj … →

  • Ko Dickens sreča Fabritiusa

    Silvija Žnidar

    Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.