Spoštovanje življenja živali kot spodbijanje vrednosti človeškega življenja?

Miklavž Komelj

Na presenetljivo podcenjujoče in nespoštljivo pisanje Roka Plavčaka o knjigi Anje Radaljac Puščava, klet, katakombe ne bi reagiral, če bi pri njem res šlo za kritiko knjige in ne za to, da izzveni kritika predvsem kot pretveza za pompozno apologijo statusa quo v nevzdržnem in monstruznem človeškem odnosu do živali, nad katerim je avtorica v svoji knjigi zgrožena. To je primer kritike, ki je napisana zato, da bi prevpila sporočilo knjige, o kateri piše. To sporočilo pa je – celo ne glede na to, s kako posrečeno ali neposrečeno argumentacijo je v detajlih izraženo – ključno ravno zato, ker nas opozarja na to, kako neka skrajno monstruozna praksa, pri kateri participiramo z dejanji, ki se zaradi družbene sankcioniranosti zdijo povsem samoumevna, ravno v tem, da ostaja nemišljena, določa koordinate našega mišljenja in drugih ravnanj in nas zapira v strahotno ujetost, iz katere se ne moremo prebiti, ne da bi tu nekaj poskusili spremeniti. Anja Radaljac v svoji knjigi uporablja nekakšno alegorično metodo, a poskuša biti z njo skrajno direktna: mislim, da ji je uspelo – če smo pripravljeni brati brez predsodkov – v knjigi zelo jasno artikulirati zavest o tem, da je industrijska živinoreja neki dispozitiv, ki določa naše družbene prakse na tak način, da v nemišljenosti svoje monstruoznosti povzroča, da smo, če se mi je dovoljeno referirati na v drugačnem kontekstu zapisani verz Dejana Kobana, okupirani od znotraj. Kritik pa ji podtika, da s svojim zavzemanjem za spoštovanje življenja živali spodbija vrednost človeškega življenja – in sklicevanje na njeno knjigo uporabi predvsem kot pretvezo za tirado, v kateri dokazuje, da bi vsak dvom v to, da sta središče vesolja človek in njegova korist, pomenilo zrušenje svetega reda sveta. 

Ob tej ihti sem se nehote spomnil na neko knjižico o koncu sveta, ki jo je v pričakovanju leta 1900 objavil neki tržaški pisun; v njej je s katastrofičnimi poudarki spregovoril o grozi, ki svetu preti, če izumre človek; kot nekaj najhujšega se mu je prikazala podoba, kako grozno se bodo namnožile živali, ker ne bo več nikogar, ki bi jih klal.

Plavčak sicer na začetku svojega teksta ustvari vtis, da bo res šlo za kritiko knjige in opozori na nekaj konceptualnih problemov, preko katerih bi bilo knjigo res mogoče poskušati kritizirati – gotovo je mogoče razpravljati o načinu, kako je v njej konceptualiziran dispozitiv družine kot dispozitiv vseh drugih oblik zatiranja, o načinu, kako je problematika živali povezana s problematiko spola, o načinu, kako se knjiga referira na misel utilitarizma itd. Gotovo bilo mogoče filozofsko problematizirati tudi sam koncept antispecizma. Zavedati pa se je tudi treba, da je avtorica zavestno izbrala eksperimentalni, tako rekoč jecljajoč diskurz, ki jemlje nase tveganje nekonsistence v imenu tega, kar bi Alain Badiou imenoval strast do realnega. Morda avtoričin diskurz res ni ves čas na ravni tega, kar hoče pokazati (toda ena ključnih formulacij, ki jih jemlje kritik za izhodišče svojega napada, sploh ni vzeta iz knjige, ampak je iztrgana iz konteksta iz nekega intervjuja), a tega se sama zaveda: sporočilo, ki ga hoče posredovati, je tako intenzivno in tako nujno, da razumem zdrse v artikulaciji podobno kot to, če je pri nekom, ki riše v veliki pretresenosti, v risbi vidno, da mu drhti roka – včasih je pri nekem pomembnem sporočilu, ki si utira pot, celo spodletelost artikulacije znak intenzivnosti tega, kar si utira pot.  

Plavčak pa s svojo kritiko popolnoma omalovažuje prav to sporočilo – in ga v resnici niti ne omeni oziroma ga ves čas potvarja. Ampak prav s to proceduro v bistvu kaže, da se ga je sporočilo v resnici še kako dotaknilo. Drugače ne bi čutil potrebe, da nanj reagira tako panično. Njegova groza dobiva halucinantno dimnezijo: ob misli, da bi bile monstruoznosti industrijske živinoreje lahko označene kot zločin, se mu prikazujejo fantazmagorični prizori sesuvanja sveta, kot je ta, kako so trije ljudje in pes na morju v utapljajočem se rešilnem čolnu, v katerem je prostora samo za štiri bitja; pretežki so, čoln se potaplja, okrog pa plovejo morski tigri, treba je žrtvovati eno bitje – in kritika je že groza, da se bodo bitja v čolnu, ki so brala knjigo Anje Radaljac, odločila, da žrtvujejo kakšnega težkega človeka namesto  lahkega psa … Nenadoma ga navda groza, da bo otrok umrl zaradi črevesne gliste, ki bo za nekoga, ki je bral človeštvu nevarno knjigo Anje Radaljac, pomembnejša od človeka, in že vidi skupine fanatikov, ki gredo s knjigo Anje Radaljac v rokah pobijat delavce Perutnine Ptuj, da bi tako osvobodili piščance. Nenadoma ne bo več razlik med termitnjakom in Hagio Sophio, uničena bo človeška kultura itd.

Kakor so te fantazmagorije bizarne, je Plavčakova temeljna teza kot obrambna reakcija presenetljivo stereotipna. Že Jure Detela je v svojem nedokončanem in neobjavljenem romanu Plačilo za moje stoletje upodobil Plavčakovega predhodnika, ki mu je v romanu ime Peter Glogovec; doštudiral je filozofijo in sociologijo in romanesknemu Juretu Deteli govori: »Kdor tako kot ti zavrača etične distinkcije med ljudmi in živalmi, se ne bo mogel izogniti ubijanju ljudi.« Detela v romanu z drastičnim črnim humorjem pokaže, kako v resnici vedno znova generira in perpetuira ubijanje ravno pristajanje na takšno argumentacijo.

Plavčak se v svojem zapisu sklicuje na nekaj imen novoveških filozofov in znanstvenikov, ampak metafizična groza ob tem, da bi sprememba človeškega odnosa do živali pomenila sesutje sveta, me bolj spomni na logiko srednjeveških inkvizitorjev, ki jih je pri katarih in valdencih njihovo prakticiranje veganstva (če si dovolim za nazaj aplicirati ta izraz) spravljalo v grozo to, da to prakticiranje spodbija prepričanje, da je Bog ustvaril svet za človeka in vsa druga bitja samo v njegovo korist. Pri tem so katare in valdence etiketirali z istim izrazom, ki ga uporabi naš kritik: manihejstvo.

Ta izraz je zanj očitno nekaj groznega, zato pa imajo zanj pozitivno konotacijo nekateri drugi izrazi, na primer antropocentričnost in humanizem; Anji Radaljac Plavčak očita nič manj kot »neargumentirano ad hoc spodkopavanje antropocentričnosti, razčlovečenje človeka, omalovaževanje kulture, relativiziranje temeljnih človekovih pravic in flirtanje z moralnim nihilizmom«.

Kritik seveda pozablja, da je bil pojem živalskih pravic oblikovan po analogiji s človekovimi pravicami in ne kot njihovo zanikanje; pomeni razširitev, ne zožitev pojma pravic. Knjiga Anje Radaljac pa poskuša ravno pokazati, kako nereflektirani dispozitiv človeškega ravnanja z živalmi nujno determinira tudi medčloveške odnose (zato je povezovanje industrijske živinoreje s holokavstom lahko zelo problematično, če temelji na metaforizaciji, nikakor pa ni problematično, če ga vzamemo strukturno; mislim, da ni naključje, da je bil Himmler agronom, ki je nekoč gojil piščance; nacistični rasizem je temeljil na ideji vzreje, Zucht); logika, da so vendar odnosi med ljudmi pomembnejši od odnosa ljudi do živali, v imenu katere naj bi ljudje z živalmi lahko delali karkoli, v resnici pristaja ravno na to, da dispozitiv ravnanja z živalmi apliciramo tudi na ljudi.

Glede na to, da je vsa resna filozofska misel v dvajsetem stoletju radikalno problematizirala antropocentrizem in humanistično ideologijo, je Plavčakovo zgražanje tudi presenetljivo anahronistično. (Pri tem pa je videti, da kritik sploh ne loči filozofskega antihumanizma od nehumane prakse.) Tako nekritična afirmacija skrajnega antropocentrizma je v bistvu simptom neke družbene situacije, v kateri si v zadnjem času lahko vsakdo dovoli v javnem prostoru brez sramu in brez vsake problematizacije izjavljati stvari, za katere se je zdelo, da jih je resna kritika preveč problematizirala, da bi jih nekdo lahko imel za nedolžne; način, kako Plavčak piše o živalih in zagovarja antropocentrizem kot samoumevno vrednoto, je strukturno povezan z načinoma, kako današnja skrajna desnica v zadnjem času brez sramu govori o manjvrednih negroidih in muslimanih; strukturno je taka groza pred živalskimi pravicami na las sorodna grozi pred pravicami gejev in lezbijk, beguncev itd. (Na desničarsko orientacijo Plavčakovega diskurza kaže tudi njegovo opletanje s pojmom totalitarizem.) Samo da, ko gre za pravice živali, žal ploskajo takemu diskurzu tudi mnogi ljudje, ki bi se, če bi bil tak diskurz apliciran na omenjene skupine ljudi, smrtno zgražali.

Toda v nečem ima Rok Plavčak nedvomno prav: to, za kar se v svoji knjigi zavzema Anja Radaljac, ne prinaša pomiritve, ampak nam pokaže neko brezno.

Kako živeti z zavestjo o tem breznu? Seveda se, tudi če si še tako prizadevamo, ubijanju ne moremo nikoli popolnoma izogniti. Ampak ravno zato je toliko pomembnejše poskušanje, ki ne cilja na nobeno »dokončno rešitev«. Seveda se v praksi želja po spoštovanju življenja vsakega živega bitja – v smislu čudovitih besed Rose Luxemburg, da se vsakič, ko kdo malomarno zmečka ali potepta še tako majhno mušico, sesuje ves svet – vedno znajde v nekem kompromisu z ekonomijo preživetja; a to ne pomeni, da se moramo tej želji odpovedati. O tem je v nekem eseju zelo lepo pisal Jure Detela, ki je posebej opozoril na lažnost logike »vse ali nič«, na katero se zagovorniki sistemske agresije nad živalmi tako radi sklicujejo (Detela je to logiko označil kot meščansko), češ, ker ne morem pustiti svojega otroka, da bi umrl od črevesne gliste, moram opravičevati vsakršen zločin nad živalmi; ker vem, da tudi rastline čutijo, moram pristati na klavnice in jesti meso … Ravno zato, ker se ne moremo do konca izogniti ubijanju, je še toliko bolj pomembno, da poskušamo vzpostaviti tako prakso, ki naše želje po preseženju tega stanja ne bi postavljala na laž; prakso veganstva razumem kot minimalen izraz sledenja tej želji. Ta praksa gotovo ni »končna rešitev«, ki bi nas postavljala v stanje harmonije s kozmosom, ampak nam, ravno nasprotno, omogoči, da se šele zares zavemo, kako zlagana je ideja kozmične harmonije, utemeljene na žrtvovanja konkretnih bitij imaginarni celoti. Knjiga Anje Radaljac poskuša vsem, ki vegansko prakso razglašajo za ekstremistično, pokazati, da so v resnici ekstremistične klavnice in z njimi povezani kompleksi industrijske živinoreje, medtem ko je veganstvo samo minimalna artikulacija želje po preseženju tega stanja – ki pa lahko, če postane splošna, pripelje tudi do velike družbene spremembe.

O avtorju. Miklavž Komelj (1973) pesnik, prevajalec, umetnostni zgodovinar, je avtor sedmih pesniških zbirk, med njimi je za Roso (Mladinska knjiga, 2002) prejel Veronikino, za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) Jenkovo, za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) pa še nagrado Prešernovega sklada. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, … →

Avtorjevi novejši prispevki
  • Poezija

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
  • Anja Radaljac in Aljaz Krivec says:

    K zgornjemu zapisu, ki po najinem mnenju opozori na nekaj ključnih problematičnih točk v besedilu »Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma« želiva dodati nekaj svojih lastnih misli. Zavedava se, da sva za tovrsten odziv v kočljivi situaciji (avtorica in urednik knjige), vendar želiva opozoriti na tiste momente v tekstu, ki bržkone ne zavisijo od najine vloge (v kolikor od tega ne zavisi odziv per se). Nenazadnje nimava občutka, da v resnici sploh zagovarjava tekst na njegovi vsebinski ravni, ampak iz vidika same pojavnosti. O tem priča že to, da se v knjigi beseda ‘žival’ začne kontinuirano pojavljati šele na strani 105 (knjiga se po zapisu Miklavža Komelja začne na strani 9, vseh strani pa je 170), pred tem se pojavi le 5x (od tega 1x v citatu iz Magrisove Donave). Večinski delež, ki sicer podpira nadaljevanje, se v okviru odziva torej ne zdi zadostno obravnan, da bi ga lahko razumeli kot obravnavo knjige kot celote. Ne upošteva se niti zakonitosti eseja, niti se zares ne kontekstualizira literarnih pasaž (ki predstavljajo velik del knjige), izpusti se pojme igre, pogleda in razkosanja (čeprav se do onemoglosti ponavljajo) – posebej slednje se zdi kar nekoliko ironično.
    Odziv se začne s vpeljavo pojma temeljnih človekovih pravic in namigom, da se te na nek način v okviru esejistične zbirke zavrača (kasneje bomo videli, da gre v resnici na navezavo na eno besedo iz intervjuja z avtorico, ki je bil objavljen 7. aprila 2016, dobrega pol leta pred izdajo knjige). Besedilo je zamejeno na določene prakse človeštva, ki jih razumemo kot problematične, nikakor pa ne na vse (kako bi nenazadnje bilo mogoče razumeti uporabo človeškega jezika in pisave za izdajo knjige ali pa sploh pripoznanje celotnega komunikacijskega kroga knjige od katerega je odvisna). Ko govori o »družbenih konstruktih« opozarja preprosto na to, da so določene strukture plod družbenega dogovora in kot take spremenljive, ne pa nekakšna božja danost – pri tem ne trdi, da je družbeni konstrukt nekaj nujno slabega, niti, da ne obstajajo družbeni konstrukti, ki jih lahko razumemo kot dobre. V okviru vojne (kar je del, ki ga avtor odziva problematizira) torej pride do situacije, ko nekakšne partikularne politične odločitve pretehtajo Deklaracijo o človekovih pravicah, nek družbeni dogovor (Deklaracija vendarle to je, saj nihče menda ne govori o neki nad-družbeni danosti) torej preprosto začasno nadomesti drugi družbeni dogovor v okviru katerega kršitev nedotakljivosti človeškega življenja (kaj šele drugih pravic) ni nujno sankcionirana (ali vsaj ne na ustaljen način). Še vedno poznamo vojsko in ta še vedno uživa določen družbeni ugled. Tekst opozarja kvečjemu, da nek družbeni dogovor preprosto ni v vseh situacijah vedno nad vsemi drugimi, četudi gre za Deklaracijo. Prav tako se člene iz Deklaracije krši v manjših »moralnih deliktih«, ki smo jim priča povsod, vsakodnevno. V vsakem primeru pa tekst (strani 152, 153) zgolj opozarja na načine na katere se tovrstne akcije normalizirajo, a jih hkrati prepoznava kot problematične.
    Prav tako tekst nikjer ne zanika Splošne deklaracije človekovih pravic, niti jih ne skuša preslikati na živali, temveč se tekst zavzema kvečjemu za aplikacijo zgolj nekaj členov na živali s strani človeške družbe: »razmerje bi se razrešilo oblastnosti šele, ko bi živali pridobile osnovne pravice, usklajene z interesi, ki jih izražajo, kar pomeni, da bi pridobile pravico do zaščite pred katerokoli obliko bolečine, pravico do življenja in pravico do osebne svobode.« (stran 127). Ostale pravice, ki jih lahko v okviru živalskega sveta sicer najdemo (pravica do izobraževanja je na nek način lahko razumljena tudi kot pravica do tega, da samica svojega mladiča pouči o nekem življenjskem delovanju) so že kvečjemu vprašanje znotraj tistega dela živalske kulture, ki nam je nedostopna, a lahko predvidevamo, da bi se razvijala z upoštevanjem teh že navedenih pravic. V tem oziru torej očitek egalitarnosti (k temu se bova še vrnila) hkrati predvideva, da so pravice, ki so navedene v knjigi popolnoma preslikava človekovih pravic, s čimer je človeštvo v resnici na nek način banalizirano ravno v odzivu na knjigo, saj v navedeno niti približno ne moremo všteti vseh 29ih členov. V tem smislu tudi pripoznavanje »arbitrarnosti« določenih značilnosti nečloveških živali ne nastopa v vlogi zagovarjanja tega, da se sme denimo prašič zagovarjati pred sodiščem, temveč gre preprosto za tezo, da te značilnosti nimajo pravih izhodišč za nujnost neupoštevanja že naštetih (treh) pravic. Gre torej za pravice o katerih je pri živalih smotrno razmišljati in ne o tistih, ki so lahko produkt specifik človeške družbe, kar je ustaljena drža več ali manj vseh gibanj za pravice živali. Sodbe proti tekstu izhajajo kvečjemu iz posamične besede v omenjenem intervjuju in ne iz knjige.
    Na podlagi vpeljave vprašanja ljubkovalnic, prevzetih po poimenovanju različnih živali (kar razumeva kot smiseln pomislek), avtor zagovarja, da: »Najbrž obstoječi družbeni dispozitiv ni tako monolitno razcepljen, kot nam skuša prikazati avtorica.« Na tem mestu želiva opozoriti na več stvari. V drugem poglavju knjige je v tekst vpeljana podoba nebotičnika, znotraj katerega so nadstropja v katerih so ljudje, ki med seboj stopajo v razmerja nadrejeni-podrejeni, kjer je tudi jasno izraženo, da se prebivalci vsakega nadstropja znajdejo v obeh vlogah – zatiralca in zatiranega in sicer v taka razmerja lahko vstopajo večkratno, ne le enkrat. Pod nebotičnikom je klet, kjer se nahajajo nečloveške živali. Te so v besedilu razumljene kot nekakšen »ultimativni Drugi«, tisti, ki v interakcijo z njimi vstopa kot zatiralec je navajan kot »človek«. Žival je torej v tem smislu razumljena kot tista, ki je na voljo »človeku« (in ne zgolj moškemu ali zgolj ženski). Ljubkovalnice in/ali žaljivke, ki jih uporabljata oba družbena spola ZA oba družbena spola so torej prevzete po poimenovanju skupine bitij, ki so za uporabo na voljo vsem ljudem.
    A ne glede na to velja opozoriti še na eno razsežnost v izvirnem besedilu. Najprej je potrebno opraviti premik od posameznika k družbeni skupini. Diskreditacija posameznika je ne glede na spol torej seveda lahko izvedena preko približevanja k »naravnemu« (tekst se odmika od absoluta: »kultivirano bitje se od narave odmika, nekultivirano pa se ji približuje« (stran 130)), toda ocenjujeva, da je trend pri označevanju družbene skupine nekoliko drugačen. Strinjava se, da se moške animalizira in s tem premešča pozornost z njihovih subjektivnih lastnosti, kar ocenjujeva kot sporno, a hkrati se zdi, da je moška »animaličnost« predvsem spolne narave (kot napiše avtor odziva: »neukročeni, prvinski moški /…/, ki naj prebudijo zver v sebi«) s tem pa tudi takšne, ki upravičuje osrednji element »moške nadvlade« (celo zagovorjanje posilstev izhaja iz moških, ki se niso mogli zadržati zaradi svoje animaličnosti) in mu podeljuje moč. Lahko ga seveda tudi moralno obsoja (prasec) ali mu očita trmo (vol) ali nerodnost (bik), a redkeje govorimo o neupravičljivo nizkih mentalnih kapacitetah. Pri ženski pa se tovrstne oznake pogosteje navezujejo bodisi na domnevo o njenem inferiornem intelektu (kokoš, koza) in prav tega razumeva kot eno osrednjih kategorij v kulturnem, bodisi se znajdemo na območju »neupravičene« razvratnosti (psica, moški je prej žrebec), podrejenosti (srnica, ovčka, miška) ali pa tam, kjer govorimo o nekih ne posebej partikularnih, karakternih oznakah, ki veljajo za oba spola (pri ženskah krava). A ne gre – kot je zapisano v odzivu – le za približevanje na jezikovni ravni; gre celo še zlasti za približevanje na ravni odmerjanja strukturnega mesta v družbi: beli cis heteroseksualni moški (mišljeno kot družbena kategorija) se tako preko svoje seksualnosti (edina sprejemljiva seksualnost) kot lastnosti, ki so rezervirane še zlasti zanj (razumnost, racionalnost, sposobnost, premišljenost ipd.), vzpostavlja v polju kulture; nasproti mu stoji barbarska ženska ali posameznik iz druge kulture – prav barbarskost pa je v svoji nekultiviranosti blizu živalskemu. Na strani 22 najdemo nekakšen ključ za tovrstno razlago: »Moški, na drugi strani, ima izbiro, da sprejme obstoječi dispozitiv in uveljavi svoj glas (ki pa je vselej omejen z obstoječim dispozitivom); v nekaterih okoliščinah aktivne vloge, ki mu je pripisana (enako kot ženski pasivna), niti ne more zavrniti«, še stran prej pa: »Razlika, s katero se znotraj obstoječega dispozitiva soočata moški in ženska, ki se temu dispozitivu ne želita podrejati (zase izbirata drugačen modus delovanja), je predvsem v tem, da ženski ni pripuščena izbira zastran tega, ali bo delovala javno ali zasebno«. Na ta način so tudi živalska poimenovanja žensk, ki bi jih morda lahko razumeli kot umsko »superiorne« (denimo kača, ki zna spletkariti) pogosto zamejena na zasebno sfero. Iz navedenega je torej lahko moškemu preko teh označevalcev podeljena možnost podrejanja. Na tej točki nastopi tudi razkol med samim poimenovanjem kulturnega in naravnega po eni strani, ter dejanskim performativom enega in/ali drugega.
    Nadalje so tudi družbene vloge (glede na družbeni spol) v knjigi razumljene prehodno. Delno je to mogoče razbrati že iz ekofeministične literature, kamor avtor odziva umesti tudi obravnavano delo (čeravno se nekih drugih mestih od njega v resnici oddaljuje). Ko denimo Josephine Donovan govori o primerih »estetike skrbi« tja vključuje posameznike ne glede na spol, princip, ki tovrstno estetiko reproducira pa razume kot ženski – tako je lahko denimo Tolstoj razumljen kot nosilec tovrstnega principa (in kot taki so razumljeni tudi moški liki v obravnavani literaturi). Tudi Carol J. Adams se v svojem delu navezuje na »patriarhat«, ki ga lahko razumemo kot trdno strukturo, ki na svoja mesta postavlja ljudi različnih spolov, jim jemlje lastno esenco in od njih zahteva družbeno pričakovano delovanje. Seveda to ne pomeni, da tovrstna razdelitev nima svojega izhodišča (ki pa ni imanentno posamezniku, temveč njegovemu družbenemu spolu), v več anketah (nekaj sva jih opravila tudi sama) se pojavi velika spolna razlika med vegankami in vegani v prid prvih, prav tako so denimo v klavnicah pogosteje zaposleni moški, ki (o tem zelo pregledno piše Tomaž Grušovnik v svoji novi knjigi »Etika živali«) morajo na silo sprejeti njim pripisano družbeno vlogo. V knjigi je ta problem naslovljen tudi iz tega vidika: »Naj pri tem mestu omenim, da poteka sorodna reifikacija tudi v odnosu do delavcev v klavnicah – razvrščeni so na ‘delovne postaje’ in opravljajo delo, pri katerem morajo zatreti vsakršne čustvene odzive, ki se v njih morda porodijo. V nekem smislu morajo tudi oni privzeti vlogo ‘mehanizma’« (stran 126).
    Da je tovrsten pogled (v neki splošnejši različici) prisoten tudi v obravnavani knjigi je razvidno še iz sledečega:
    »Pri tem je nujno opozoriti (vsaj) na dvoje. Prvič: ženska v tej konstelaciji ni (nujno) zgolj žrtev, temveč preko sprejemanja, zlasti pa preko potrjevanja (ki je lahko javno, zasebno ali prvo in drugo obenem), aktivnega odobravanja tega dispozitiva, postaja tudi sama zatiralka; ne gre torej za ‘boj’ med spoloma – feministični boj, ki v ta dispozitiv skuša posegati, ni boj zoper ‘moškega’, temveč boj proti ideološkemu polju, boj proti družinskemu dispozitivu kot osnovnemu družbenemu dispozitivu, ki pa se ne ohranja zgolj preko moškega: enakovredno se ohranja preko ženske, ki svojo vlogo v tem dispozitivu aktivno sprejema in jo naposled vsiljuje tudi okolici. Ženska je moškemu (lahko) enakovredna pri gojenju mačističnega diskurza na enak način, kot je moški ženski lahko enakovreden feministični borec.« (strani 19-21)
    Nadaljevanje odziva v veliki mera zajema očitke o »egalitarnem moralnem animalizmu«. Kot izhodišče za tovrstno sodbo pa avtorju odziva služi intervju Anje Radaljac, ki ga je z njo opravila Ksenijo Vesenjak Kutlačič (Zavod Koki). Na tej točki se sicer začno odpirati vprašanja o kontekstualni in imanentni kritiki, kar je kakopak večno vprašanje in je zato o njem težko razpravljati drugače kakor skozi polemiko. Temu navkljub želiva opozoriti na različnih vidikov, ki razlagajo to situacijo. Navezovanje na »ob-tekst« se zdi smotrno, ko želimo bolj razumeti podstat določenih izjav (vsaj v okviru primerjalne književnosti pa obstaja tudi svojevrstna praksa, da imajo prednost izjave, ki jih je avtor/-ica podpisal/-a nazadnje, če gre za več verzij – nenazadnje bi lahko tudi odgovor iz intervjuja razumeli kot »starejše stališče«). V knjigi pa se venomer (oz. kot bi rekel avtor odziva: do onemoglosti) pojavljajo pojmi kot so mehanizem, dispozitiv, struktura … na tej točki besedilo torej govori o sami strukturiranosti različnih nestrpnosti (ki so perpetuirano širijo kot nad- in podsistemi) in ne njihovi kvalitativni vsebini – slednja ne more biti enaka niti med različnimi skupinami zatiranih ljudi (belka, ki je denimo deležna mobinga na delovnem mestu ne doživlja bolečine v okviru lastne pozicije ob družbenem rasizmu) in ta tudi njihove težave ne more reševati na enak način. Besedilo v tem smislu ne posega po kakršnemkoli vrednotenju, oz. zatrdi: »vsak boj proti zatiranju Drugega bi moral pripoznavati vse drugosti« (str. 146). Celo v citiranem intervjuju piše: »naš odnos do (vzrejnih) živali narekuje tudi naš odnos do soljudi ter okolja /…/ V tem oziru je veganstvo, ki ga je nujno razumeti kot način življenja, ki teži k izključevanju vsakršnega trpljenja drugih živih bitij, ki se mu je mogoče izogniti, nenehno tudi upor zoper ustaljeno družbeno matrico zatiranja, zasužnjevanja, mučenja in morjenja ljudi.« Tako knjiga, kot tudi intervju, se zelo jasno osredotočata na industrijsko živinorejo – v knjigi je to jasno iz podob, v intervjuju pa še na neprimerno bolj konkreten način. Tudi ta nesrečna »enakovrednost« (priznavava, da izraz v tem kontekstu ni najustreznejši) sledi takoj po opisu iz klavnic, v knjigi pa poleg tega najdemo: »Pripustitev teh jezikov, teh kodov sporazumevanja nezmotljivo kaže mimo razlike k podobnosti med človekom in nečloveško živaljo – ne gre za iskanje enakosti, gre za dopuščanje raznovrstnosti« (stran 138)
    Iz tega vidika želiva opozoriti tudi na vprašanje holokavsta; do tovrstne primerjave se ne opredelita niti intervju, niti knjiga. Izven tega ocenjujeva, da med enim in drugim obstajajo strukturne podobnosti (od specifičnega transporta žrtev, produciranja izdelkov iz delov njihov teles, izvajanja medicinskih poskusov, množičnega pobijanja, sklicevanja na teorije o več ali manj vrednih bitjih …), kar so opazili že omenjeni Coetzee (ki je v odzivu na hitro odpravljen), Marguerite Yourcenar, Charles Patterson idr., pa tudi nekateri posamezniki, ki so sami preživeli holokavst, kot so denimo Isaac Bashevis Singer, Alex Hershaft (začetnik gibanja Farm Animal Rights), Georges Metanomski, Marc Berkowitz, Henry Spira idr. Seveda so se med preživelimi pojavila tudi nasprotna stališča (denimo v okviru ADL) v okviru katerih ti predvsem opozarjajo na možnost opravičevanja anti-semitizma ali celo zanikanja holokavsta na podlagi primerjave le-tega in industrijske živinoreje. Nevarnosti slednjega se zavedava in zato tudi meniva, da je podajanje sodb na kvalitativni ravni škodljivo.
    Navedeni primer tako razumeva kot sporen, saj reproducira pogoje holokavsta, odziv tako v vsakem primeru predvideva situacije, ki morajo nujno vključevati neko vrsto ubijanja, kakor da bi v esejih obstajala vizija, ki jih dopušča ali celo zagovarja. Besedilo se umika tovrstnemu vrednotenju, ker ocenjujeva da zanj potrebujemo podobo »popolnega človeka« in tako omogoča prostor, da napravlja kvalitativne razlike med ljudmi. Človek, ki ima v sebi manj človeškega (= števila človeških interesov) je torej manj upravičen do življenja kot tisti, ki jih ima več. Tudi moralne katastrofe kot je 2. svetovna vojna pogosto najdejo opravičilo za ubijanje ljudi v približevanju le-teh k živalim, pri čemer se živali razume kot tiste, ki se jih sme v vsakem primeru zlorabljati, ubiti (npr. odnos do Judov v nacistični Nemčiji), zaradi česar meniva, da gre za hierarhije, ki jih ne nujno treba zavračati na vsakem nivoju. Poleg tega besedilo zagovarja tezo, da sploh ni mogoče privzeti pogleda zatiranega, zaradi česar je tovrstno vrednotenje v okviru knjige v resnici nemogoče, saj s tem banaliziramo specifično tragično izkustvo človeškega ali nečloveškega posameznika na svoje predstave: »Ne trdim, da je pogled lahko kdaj izkustveno drugooseben, vendar pa to ne pomeni, da pogleda drugega ni mogoče pripoznati; mogoče se mu je (celo to) – vsaj do neke mere – približati, zmanjšati distanco, razliko med Jaz in Drugi, ter preko zmanjševanja te razlike, preko približevanja, v neki meri ponotranjiti ta pogled; ne videti skozi oči Drugega, ampak v oči Drugega ter – v jeziku, ki ni govorica, a mu vendarle ne bi smeli odrekati komunikacijske funkcije – razbrati ‘popis’ perspektive za očesom, ki se mu približamo.« (strani 155 in 156)
    V tem oziru se tekst zato zavzema za širitev moralne skupnosti. Kot nedopustno razume tako dogajanje med holokavstom kot naš odnos do živali, oz. kot je razvidno iz besedila: »vselej lahko delujemo tako, da ožimo ‘moralno skupnost’ in iz nje izključujemo kar najširši nabor posameznikov (glede na njihove specifične fiziološke in psihološke karakteristike, ki jih nujno ideološko vrednotimo) ali družbenih skupin, lahko pa delujemo tako, da ‘moralno skupnost’ širimo: to pomeni, da vanjo vključujemo kar najširši nabor posameznikov in družbenih skupin (pri tem skušamo vzpostavljati neideološki odnos do njihovih specifičnih karakteristik). V prvem primeru se nujno tvorijo oblastna razmerja, ki imajo za posledico odvode monstruoznega, v drugem primeru moramo odnose graditi mimo oblastnosti ter upoštevati interese vseh vpletenih. Gre za premeno temeljnega modusa delovanja; odvračanje od ekskluzivnosti osebnih svoboščin, od privilegijev, vzpostavljenih na podlagi arbitrarnih označevalcev, z oblastne pozicije, zavrnitev oblastnosti razmerij itd.« (stran 136)
    Tako meniva, da je besedilo smotrno razumeti skozi prizmo opozarjanja (osebno pa tudi obsojanja) na vsakršno nestrpnost. Primer s holokavstom (ali ljudmi na čolnu) nas postavlja v nekakšno neživljenjsko situacijo, ki je aplikativna zgolj na primer v katerem bi nas nekdo postavil v situacijo v kateri se moramo odločiti bodisi za 100 piščancev, bodisi za 100 Judov, pri čemer je smotrno, da je zadoščeno pogoju, da teh 100 Judov ne bo tako ali drugače odgovornih za smrt 100 drugih (ali več) ljudi (ker smo naenkrat na istem ali slabšem). Če se ne znajdemo točno v tem, izrazito specifičnem primeru, tovrstni miselni preizkusi ne služijo čemu drugemu kot moralističnemu zgražanju nad izmišljeno osebo, ki se v izmišljenem primeru odloči, da bo rešila izmišljene piščance. Četudi se bi torej posameznik morda rad odločal glede vrednosti tega in onega življenja, tega v okviru lastnega odziva (in v tej smeri gre tudi knjiga) preprosto ne smeva storiti, saj bi s tem ponovno vzpostavila hierarhično shemo za katero ocenjujeva, da je v škodo tudi v medčloveškem delovanju. (Morda ni odveč vendarle opozoriti, da človek v ekstremnih situacijah (npr. utapljata se dva vaša otroka – katerega rešite najprej?) ravna intuitivno in pomaga tistemu, ki mu bo lažje pomagal/je več verjetnosti, da bo pomoč uspešna. Nujno je tudi poudariti, da izjemne okoliščine ne morejo določati splošnih pravil, ker ni pravila, ki bi mu bilo mogoče slediti v povsem vseh okoliščinah.)
    Knjiga se sicer zavzema za vzpostavitev pogojev v katerih do tovrstnih odločitev sploh ne more priti in z reproduciranjem in normaliziranjem industrijske živinoreje (obstajajo nenazadnje teze, da so bila koncentracijska taborišča narejena prav po zgledu klavnic) po najini oceni delamo prav nasprotno. V tem smislu tudi ne razumeva kako je lahko pozicija teksta razumljena kot taka, ki spodbuja nehumane prakse (vsaj iz konteksta se zdi, da je to bolj primerna oznaka kot antihumanizem, ki je filozofska praksa z dolgo tradicijo in jo je težko uporabiti kot šokanten označevalec). Kvečjemu bi šlo (ampak spet govorimo samo o besedi iz intervjuja) za (zgolj) egalitarizem. Neuživanje živalskih izdelkov ne more nujno pomeniti načrtno zatiranje in po možnosti ubijanje ljudi – oz. razkol med pravicami živali in človeškimi pravicami je prisoten samo v tisti točki, ko ljudje nimajo možnosti zadovoljevati lastnega užitka ob prehranjevanju z živalskimi izdelki. Enako velja za pravico živali do življenja: razen v izjemnih okoliščinah (ki se seveda pojavljajo tudi v odnosu do drugih ljudi), ubijanje živali ni potrebno, da bi se ohranilo življenja ljudi.
    Iz tega vidika naslavljava tudi vprašanje primerov v katerih avtor odziva razume ubijanje neke živali kot nujno – torej v primeru življenja na specifičnem geografskem območju, oz. v primeru glist. Že v citiranem intervjuju je govora o »nepotrebnem trpljenju«, v knjigi pa lahko najdemo sledeče besede: »Podobnemu namenu vzpostavljanja distance do realnega dogajanja služi tudi umeščanje v kontekst; sama definicija ‘mučenja’ nečloveških živali je zasnovana tako, da dopušča prakse, ki jih potrebujemo za zadovoljevanje užitka ob prehranjevanju z mesom, mlekom, jajci« (stran 123), večkrat se v knjigi pojavi tudi kritika »karnizma«.
    V središču je torej »zadovoljevanja užitka« in ne zadovoljevanje nujnih življenjskih potreb. Iz tega vidika sta oba primera izjemi, ki potrjujeta pravilo in tako ocenjujeva tudi, da gre za odmik od totalne sodbe, oboje gre razumeti tako rekoč kot samoobrambo, kar je več ali manj ustaljeno razumevanje v antispecističnem gibanju (in tovrstna drža je zaznavna tudi v sami definiciji veganstva, ko govorimo o »nepotrebnem trpljenju« in izogibanju prizadejanja bolečine »kolikor je to mogoče«).
    V tem besedilu sva želela opozoriti izključno na točke, ki se po najinem mnenju ne skladajo z besedilom. Po eni strani zato, ker se zavedava kočljive situacije v kateri se znajdeva kot odgovorna za izdajo teksta, po drugi pa zato, ker najin namen ni polemika, temveč zgolj opozorilo na točno določene točke (tudi zadeve, ki jih navajava so po najini oceni veljavne v smislu odnosa med knjigo in odzivom nanjo, izven tega so lahko legitimen predmet kritike). Zaradi tega se tudi ne namerava odzvati na nekatere teze s katerimi se morda ne strinjava, vendar že presegajo knjigo v navezavi na odziv nanjo. Tako se tudi ne namerava vključevati v morebitno nadaljevanje razprave, oz. upava, da bodo to nadaljevali drugi posamezniki, ki se bodo želeli podati svoje mnenje bodisi o knjigi, bodisi o odzivu nanjo, oz. še bolje: glede etike živali.
    Želiva se odzvati le še na avtorjev »disclaimer«, ki ga je najti pod delitvijo njegovega besedila na Facebook strani LUD Literatura v katerem opozori, da je zaznal, da se pojavljajo napačna razumevanja teksta in da sam ocenjuje veganstvo kot edino moralno pozicijo, če priznamo da je moralno narobe živalim po nepotrebnem povzročati trpljenje.
    Odziv »skupnosti« (in nenazadnje odziv h kateremu dodajava lasten komentar) po najinem mnenju zrcali diskurzivne prakse, ki jih je v besedilu njem najti. Sklicevanje na človekovo večvrednost, podajanje neživljenjskih primerov (ljudje in pes na čolnu), vprašanja tipa »kaj pa staroselci/kaj pa bakterije?«, zagovarjanje neke oblike antropocentrizma, izpeljevanje nekega specifičnega zagovora pravic živali na zatiranje ljudi, oddaljevanje od osrednjega problema (industrijske) živinoreje so izbor najbolj tipičnih ugovorov proti pravicam živali (in veganstvu) sploh. Navedeno je podmazano (z rastlinskim maslom) z nekakšnimi moralističnimi vzkliki v katerih se naj bralstvo opredeli, če se jim zdi prav, da s splava vržemo človeka namesto psa in če naj pobijemo zaposlene v Perutnini Ptuj, odioznost besedila pa avtor odziva naposled izrazi kar skozi naštevanje nebroja različnih nestrpnosti; povrh vsega pa še s tem, da besedilu ne želi pripisati niti tega, da je recimo v njem dobrodošlo, da se ukvarja s tem vprašanjem in da upravičeno opozarja na problem industrijske živinoreje, vendar to počne na povsem neprepričljiv/škodljiv/kakršenkoliže način. Iz tega vidika ocenjujeva, da je nekakšen odpor do besedila pretehtal tudi zagovor pravic živali, kar pa razumeva kot spodjedanje avtorjevega lastnega prepričanja, ki ga po lastnih besedah goji do vprašanja živalske etike. Zdi se prej, da besedilo (pretirano) odpira možnost razumevanja vprašanja živali kot nečesa kar je zagatno za človekove pravice in kot nekaj kar je vezano na povsem neobremenjeno izbiro človeškega posameznika, ne da bi ob tem trčili ob etično vprašanje (pri tem ne trdiva, da je to bil namen teksta ali da je to njegova vsebina, temveč da gre za nekaj kar je inheretno njegovemu pozicioniranju v medijski prostor), kar se zdi posebej jasno če slednje povežemo z izjavo, ki se tako rekoč izreka za status quo: »smo ljudje moralno dolžni, da človeško kulturo ohranimo in posredujemo svojim potomcem, kot so jih naši predniki posredovali nam«. Ob tem se hkrati sprašujeva kaj so sploh tiste točke v katerih avtor tako radikalno zavrača knjigo, ko pa velik del odziva izhaja iz ene samcate besede, ki jo je najti v intervjuju z avtorico.
    Anja Radaljac (avtorica knjige) in Aljaž Krivec (urednik knjige)

  • Rok Plavcak says:

    Žolčna replika Miklavža Komelja bi bila smešna, če ne bi v njej mrgolelo podtikanj, zavajanj in za lase privlečenih sklepanj. Bralke in bralce vljudno vabim, da skrbno preberejo moj esej, nekaj česar Komelj nikoli ni storil, in se potem odločijo, ali Komeljev domišljijski spis ustreza realnosti. Na njegovo nedostojno repliko kot tudi na razumnejši komentar Anje Radaljac in njenega partnerja Aljaža Krivca, bom obširneje odgovoril v kratkem.

    Moj, esej je dosegljiv na http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/clovek-ni-zival-ali-antihumanizem-vegetarijanskega-ekofeminizma/

    Rok Plavčak

  • Rok Plavcak says:

    Obljubljen odgovor, h branju katerega pa najbolj prisrčno vabim vse tiste, ki ste tale Komeljev umotvor delili po družbenih omrežjih. Morda boste presenečeni:

    http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/odziv-kritika-komentar/terorija-in-unicevanje-intelektualnega-prostora/

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Človek ni žival ali antihumanizem vegetarijanskega ekofeminizma 

    Rok Plavčak

    Po ugotovitvah zgodovinarjev bi naj vsak osmi človek, ki je živel v poznem srednjem veku, umrl nasilne smrti, ki jo je namerno povzročil drug človek. Če … →

  • Literarna teorija iz klavnice

    Aljaž Krivec

    V zadnjem času narašča zanimanje za t.i. živalske študije oz. človeško-živalske študije, kar gre razumeti kot povsem naraven razvoj misli, če razumemo nečloveške živali kot osebe … →

  • Proksiproblemi

    Tomaž Grušovnik

    Smisel nesmiselnih sporov je v tem, da so nadomestek za druge, resnejše težave.