Monoton dnevnik tujih spodletelosti

Janez Kajzer, Krik. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2015. (Nova slovenska knjiga)

Nina Skrt Sivec

Janez Kajzer se po kratkem izletu v romaneskne vode (Ovadba opolnoči, 2011) s Krikom vrača k formi kratke zgodbe, v kateri se v zadnjih letih očitno počuti najbolj domače, saj je to njegova četrta tovrstna zbirka v zadnjih letih.

Zbirka je razdeljena na tri sklope: tema zgodb v prvi skupini (Dvojina) je – logično – ljubezen, vezivno tkivo drugega in najdaljšega sklopa (Sredica) predstavljajo dogodki iz polpretekle zgodovine, ki so tako ali drugače vezani na poklicne prigode protagonistov, skupni imenovalec kratkega, zaključnega dela (Čez rob) pa predstavlja iracionalen dogodek, ki zmoti predvidljivi potek življenja vsakdanjih likov brez posebnosti. V tem pogledu se omenjene zgodbe navezujejo na pisateljevo prejšnjo kratkoprozno zbirko, V temnih in nemirnih nočeh, kjer so bili nepojasnjeni, fantastični dogodki med glavnimi elementi zbirke.  

Na prvi, in samo na prvi pogled gre za razgibano zasnovane zgodbe različnih dolžin in raznovrstnih tem. Bralec pa lahko kaj kmalu vidi, da prežema zgodbe jasno razvidna skupna poteza – razočaranje, spodletelost, propad. Za ponazoritev lahko vzamem že kar prvo zgodbo, Hvalnico dvojine, kjer starejši možakar nadvse razneženo in idealizirano slika svoje sobivanje z ženo, dokler se proti koncu ne razkrije, da je zaradi ženine demence vse lepo ostalo v preteklosti, sedanja realnost pa je daleč od tega. Celovitost zbirke, ki se najbolj kaže v občutenju grenkega spoznanja spodletelosti, še dodatno potencira enaka zasnova vsake posamezne zgodbe, s čimer zbirka iz želenega učinka enotnosti prestopi na stran monotonosti. Ogrodje zgodb je, z izjemo zadnjega in najkrajšega sklopa, torej vedno enako: najprej nas prvoosebni pripovedovalec v uvodnem delu zgodbe seznani s tem, kje, kdaj in kako je slišal za zgodbe, ki jih v nadaljevanju zapiše. Pogosto sledi spominsko potovanje v preteklost, kjer se dogodki rišejo z že omenjenim idealiziranim čopičem, iz uporabljenega jezika veje iz njih vtis popolnosti (»Gorela sta v enem samem skladnem plamenu«). Končna slika je tako vedno čisti kontrast nekdanjih obetov in načrtov. Vse zgodbe se na neki točki prelomijo; idealna ali vsaj optimistično začeta slika se proti koncu razkrije kot njeno negativno nasprotje. Tako na primer beremo o nasilju, kjer je nekoč vladala neskončna ljubezen, o obsesivni materi v na videz popolni družini, o spodletelih megalomanskih načrtih, o propadu nekoč obetavnega talenta, o uspešnem podjetniku, za katerega se izkaže, da je prav uspeh vse bolj tudi njegova ječa in tako naprej. 

Zaradi jasne zasnove in podobnega poteka vsake posamezne zgodbe (ki sicer res prispeva k celovitosti zbirke) trpi njena začetna navidezna razgibanost. Po nekaj prebranih zgodbah in ob posledično predvidljivem poteku dogajanja naslednjih se tako bralec začne dolgočasiti. V kombinaciji z nekaterimi dolgoveznimi in prepodrobnimi deli zgodb je verjetnost, da bo do tega prišlo, še toliko večja. Taka je na primer najdaljša zgodba v zbirki, Intervju s tovarišem Titom, v kateri nas pripovedovalec postopoma vse bolj in bolj seznanja z dvema časopisnima uslužbenkama, vključno z njunimi razglabljanji o domačih čistilkah, opravljanji sodelavcev in razmišljanji o zunanjem izgledu pred intervjujem s Titom. Razen da ti odlomki slikajo nadvse stereotipno in preživelo podobo žensk kot nečimernih, klepetavih in neinteligentnih ter da podaljšujejo trenutke do končnega razpleta, ostaja njihova pozitivna funkcija nejasna.

Podobno kot začetki zgodb slikajo drugačno sliko od tiste na koncu, tako tudi prvi pogled na zbirko namiguje na razvejano vsebino, za katero se kmalu izkaže, da je le videz; ker se je avtor ujel v past lastne zasnove, trpi prav njena razgibanost.

O avtorju. Nina Skrt Sivec (1986) je diplomirana komparativistka in podiplomska študentka literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru študija se ukvarja z literaturo in etiko, posebej v žanrih, kjer se resničnost staplja s fikcijo. Živi ob Soči in je občasna obiskovalka Ljubljane. Rada ima zgodbe, predvsem literarne in filmske, včasih tudi življenjske.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako … je že konec?

    Gaja Kos

    Po Skubičevem uspelem prvencu za otroke oziroma po prvih knjigah iz zbirke Trio Golaznikus, bralec od avtorja pač pričakuje dobre knjige za otroke; kaj hočemo, človek se hitro razvadi.

  • Težko je biti (mumin)očka

    Gaja Kos

    Muminočka tare občutek nekoristnosti; da bi se znova našel in osmislil, s svojo družino (pridruži se jim še mala Mi) odpluje na otok s svetilnikom, kjer naj bi začel novo življenjsko poglavje.

  • Si ali nisi?

    Gaja Kos

    Ne dam roke v ogenj, da je s tem res tako, ampak dozdeva se mi, da bodisi si ali nisi fan Toona Tellegena; čeprav si težko predstavljam, da nisi. Njegovim unikatnim živalskim junakom, ki se vsak po svoje ubadajo z izzivom, imenovanim življenje, se je pač težko upreti.