Dobrodušen humor

Achille Campanile, Zgodbe proti nespečnosti. Izbor in prevod: Janko Petrovec. Ljubljana: LUD Literatura, zbirka Stopinje, 2015.

Nina Skrt Sivec

Z zbirko Zgodbe proti nespečnosti je slovenskim bralcem omogočen vpogled v majhen del sicer obsežnega opusa italijanskega pisatelja, scenarista, novinarja in kritika Achilleja Campanileja, ki je ustvarjal v prejšnjem stoletju in je v slovenskem prostoru še relativno neprepoznaven. Če gre verjeti prevajalcu in piscu spremne besede Janku Petrovcu, je pred nami, vsaj v dobršni meri, izbor iz pisateljevega najplodovitejšega, najzrelejšega in hkrati najkakovostnejšega obdobja. Prvi del tako sestavlja izbor kratkih zgodb iz zbirke Šparglji in nesmrtnost duše, ki je izšla leta 1974, tri leta pred avtorjevo smrtjo, večji del pripada izboru zgodb iz Priročnika za konverzacijo (1973), izbor pa zaključujejo dramoleti zbrani pod naslovom Tragedije v par replikah, katerih nastanek sega najverjetneje v avtorjevo zgodnejše obdobje.

Ob hitrem preletu zbirke pade bralcu verjetno najprej v oči dolžina – ta namreč variira od nekajstranskih zgodb do parvrstičnih »tragedij«. Druga, tokrat vsebinska značilnost, ki povezuje zbirko, pa je komičnost. Kombinacija kratke forme in komične vsebine je avtorju očitno pisana na kožo, saj uspe Campanile na ta način na omejenem prostoru doseči največji učinek. H komičnosti največ prispeva skrbno zasnovan potek dogajanja, kjer glavno mesto zaseda stopnjevanje. Zgodbe se namreč začenjajo povsem vsakdanje, nakar postopoma preraščajo v vedno bolj zapleteno dogajanje, polno komaj verjetnih preobratov. Pri tem si Campanile pogosto pomaga z za komedijo tako značilnim ponavljanjem, ki v kombinaciji s prej omenjenim stopnjevanjem bistveno prispeva h komičnemu učinku in absurdu. Kljub temu da je zasnova pri večini zgodb podobna, se Campanile suhoparnosti in predvidljivosti uspešno izogne z razgibano in dinamično vsebino.

V avtorjevem dolgoletnem intenzivnem ukvarjanju z medijem televizije (pisanje scenarijev in kritik) gre verjetno iskati razlog, zakaj so njegove zgodbe tako zelo vizualne. Ob branju si namreč napisano zlahka predstavljamo kot živo dogajanje, ki pogosto spominja na komedijo zmešnjav. Videz kratkih skečev je zaradi same forme še toliko bolj kot pri zgodbah izrazit pri izbranih dramoletih. Absurd, paradoks in nonsens so glavni junaki, ki tu izstopajo še bolj kot pri zgodbah.

Campanilejevo ogledalo humorja je usmerjeno v italijanski srednji sloj (trgovce, profesorje, uradnike ipd.), z zabavnimi zapleti in razpleti razgalja njegove slabosti, na čelu katerih je pomembnost zunanjega vtisa (strah pred osramočenostjo, prikrivanje, zmrdovanje nad drugimi, občutek moralne večvrednosti). Kot velja za vsak dober humor, tudi Campanilejev ni omejen z zgodovinskim trenutkom in prostorom, v katerem je nastal, ampak  brez večjih težav nagovarja tudi današnjo družbo in njene posameznike; verjetno se lahko vsak bralec z malo truda najde v kateri od zgodb, če že ne sebe, pa gotovo katerega od svojih znancev. Očitno je človeški napuh precej univerzalna tema. Kljub temu da učinkovito razkriva človeške slabosti, pa tega Campanile ne počne na oster, ciničen in zajedljiv način, ampak je njegov humor topel in skorajda prizanesljiv do njegovih junakov.

Ker so sredstva, ki jih v predstavljenem izboru uporablja avtor, usmerjena predvsem k učinku komičnosti, bodo tisti, ki jim predstavlja razkošen in bogat slog najpomembnejši kriterij za presojanje kvalitete določenega dela, ostali bolj kot ne praznih rok. Drugi pa se lahko ogrejemo s toplim in svetlim žarkom humorja.

O avtorju. Nina Skrt Sivec (1986) je diplomirana komparativistka in podiplomska študentka literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V okviru študija se ukvarja z literaturo in etiko, posebej v žanrih, kjer se resničnost staplja s fikcijo. Živi ob Soči in je občasna obiskovalka Ljubljane. Rada ima zgodbe, predvsem literarne in filmske, včasih tudi življenjske.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Uzreti se takšnega, kot si

    Leonora Flis

    Apalaška pot je spretno spisan literariziran potopis, ki pa bi morda z nekoliko večjo mero zgoščenosti dogajanja in kompozicije še pridobil na literarni vrednosti.

  • Svet je literatura, literatura je svet

    Silvija Žnidar

    Brez dvoma lahko trdimo, da je bil Doctorow vešč v spajanju zgodovinskih faktov in fikcije, pri čemer je ustvaril izjemno živ in razgiban konglomerat naracije, ki se bralcu morda bolj približa, oziroma mu sporoči več (in skoz različne prizme) o nekem obdobju ali dogodku kot zgodovinopisje samo.

  • V nihanju

    Tom Bresemann

    Raznovrstnim pesmim zbirke je skupna pripovedna drža, pripovedni, govoreči jaz se kot rdeča nit pne skozi celotno zbirko. Bralec sledi danostim in situacijam, ki pogosto namigujejo na nekaj več, kot je očitno na prvi pogled, vodijo in zapeljujejo v odprt prostor.

Izdelava: Pika vejica