Dekle iz Neaplja

Elena Ferrante, Genialna prijateljica. Prevedla Anita Jadrič. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016.

Barbara Leban

Elena Ferrante je dokaz, da avtor ne potrebuje velikih tem, da je lahko dober, nasprotno; zdi se, da se v njenih romanih ne zgodi nič posebej pretresljivega. Zapuščena ženska, ki se v Dnevih zavrženosti za zaprtimi vrati doma vdaja žalosti in mozoljasta deklica, ki se v pričujočem romanu cele dneve uči in goji zavist do svoje prijateljice, bi bila lahko za osnutka za katastrofo. Ferrante je oba uspelo spremeniti v uspešnico.

Roman opisuje odraščanje deklic Elene Greco in Lile Cerrulo, ki se vsaka na svoj način skušata dokopati do čim lepše prihodnosti, a je Neapelj, v katerem živita, mesto nasilja, groženj, grdih besed in revščine. Opisi nespodbudnega okolja se prepletajo z mladostno energijo, inteligenco in podjetnostjo obeh deklet. Elena kot pridna deklica bralcu pripoveduje predvsem o šoli, v kateri spozna Lilo, podivjano dekle, ki obvlada vso šolsko snov in se ne boji ničesar. Ob prizorih odraščanja ob strogih starših in nasilni okolici dekleti zbliža različnost njunih značajev in skupna želja po znanju. Elena je očarana nad neustrašno Lino, obenem pa ji zavida njeno prirojeno inteligenco. Njune poti se v času odraščanja v nadaljevanju razhajata in ponovno križata, odvisno pač od njunega prostega časa, dobre volje staršev in prvih simpatij. Čeprav Eleni dovolijo še naprej obiskovati šolo, medtem ko mora Lila delati v čevljarski delavnici svojega očeta, se ji zdi, da je kljub trudu in trdemu delu ves čas v senci mnogo pametnejše, bolj nadarjene, lepše in samozavestnejše prijateljice, dokler na zadnjih straneh romana ne pride do zasuka, ki napoveduje večje preobrate v nadaljevanju tetralogije.

Osrednja nit romana je prijateljstvo; posebna vez, ki spremeni življenja obeh vpletenih, njun način razmišljanja, dojemanja sveta in odnos do drugih. Ugotovitev, da sta v neprizanesljivem okolju druga drugi sploh edino, kar premoreta, je res nekoliko patetična, a pravzaprav sploh ni tako daleč od resnice. Elena in Lila se zavežeta, da se bosta vsaka na svoj način rešili obupnega položaja in živeli drugače kot njuni starši ali vrstniki. A ju ta boj z okolico privede do povsem novih, nepričakovanih težav; namesto občutka svobode in neodvisnosti sta vse pogosteje podvrženi odtujenosti in soočeni s situacijami, nad katerimi nimata nadzora. Zdi se, da je usodi obeh že vnaprej določilo okolje, iz katerega izhajata, in pa seveda dejstvo, da sta ženski. Jasno je, da morata bodisi kot intelektualka bodisi kot bodoča nevesta vložiti neizmerno več napora za to, da bi nazadnje dosegli svoj končni cilj. Zgodba o odraščanju kljub prvi zaljubljenosti, izletom na plažo in brezskrbnim sprehodom po mestu in številnim dosežkom obeh deklet tako ostaja predvsem žalostna. Elena si kot pripovedovalka tega nikoli ne prizna naravnost, a ideja, da se bosta rešili s parom čudovito izdelanih čevljev, romanom ali latinskimi glagoli, postaja vse bolj utopična. Misel, da bo vse življenje del skupnosti, ki se ji zdi z vsakim letom študija bolj odvratna in raji podobna, pa je zato še toliko bolj boleča.

Zgodba je po eni strani prepričljiv prikaz iskrenega prijateljstva, vseh njegovih vzponov in padcev, komaj prikrite zavisti, pa tudi veselja ob uspehu bližnjega. In čeprav je učeča se Elena otroštvo večinoma preživela zaprta v svoji sobi, je tudi njena osebna življenjska pripoved zares izčrpen uvid v vse križe in težave odraščajočega človeka. Prijateljstvo z Lino, ki ga Elena ves čas izpostavlja kot glavni vir navdiha, jo opogumlja, da vse pogosteje in čedalje bolj poglobljeno razmišlja o lastem življenju, o občutku ujetosti in z zanjo značilno resnicoljubnostjo spregovori tudi o najbolj bolečih dogodkih in preizkušnjah – o poskusu posilstva ali o sovraštvu do najbližjih ji oseb. Po drugi strani pa je pozornost romana vseskozi usmerjena tudi navzven, v prikaz okolja: na ulice in trge bližnje in kasneje malo daljne okolice, pa vsakdanje življenje vročekrvnih prebivalcev italijanskega juga, ki se med seboj redno pretepajo in ki se ne čudijo preveč, če skozi sosedovo okno prileti kos pohištva ali zares neubogljiva hčer.

Spretnost, s katero prvenstveno klišejske in sentimentalne podobe Ferrante v svojih romanih spreminja v umetnost, v meni vzbuja zavist, precej podobno tisti, ki jo je občutila Elena, ko je na morju prebirala pismo svoje najboljše prijateljice. Podobno kot že v Dnevih zavrženosti tudi v tem romanu prepriča iskrenost pripovedovalke, ki zna z neverjetno lahkotnostjo ubesediti svoje dvome in osebno stisko. Njena intimna izpoved kar nekako mimogrede presega meje dovoljenega in razkriva vse tisto, kar ljudje največkrat zamolčimo ali skušamo potlačiti. In kar je seveda najbolj pomembno – roman pričara tisto, kar pričakujemo od velikih zgodb: prepričljiv uvid v življenja ljudi torej – samo to in nič več. Zveni tako zelo preprosto.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Revolucija zaradi dežja odpade

    Zarja Vršič

    Strahopetci Josefa Škvoreckega omembe skoraj nevredno kostelško vstajo ne prikazujejo z ideološko povzdignjenega vidika, ampak z dobršno mero ironije in komičnosti, kar je bil tudi glavni razlog, da so knjigo ob izidu zelo slabo sprejeli.

  • Ko Dickens sreča Fabritiusa

    Silvija Žnidar

    Vsekakor gre za zanimivo branje, ki s skorajda tradicionalno, dickensovsko naracijo zagrabi bralca in ga v hitrem tempu pelje skozi obsežne strani, hkrati pa ga redno in z lahkoto angažira k razvozlavanju različnih sporočil, refleksij in idej.

  • »Železna zavesa« je rdeče-belo pobarvan kol

    Pavla Hvalič

    Knjiga je obvezno čtivo za vsakogar, ki si želi pobliže spoznati takratne razmere v Vzhodnem bloku, in to brez olepševanj in ovinkarjenj. »Apoteoza ščeperjenja« Sovjetske zveze je tu povsem razkrinkana.