Časi preloma

Mojca Kumerdej, Kronosova žetev (Chronos erntet). Prevod iz slovenščine v nemščino: Erwin Köstler. Göttingen: Wallstein Verlag, 2019

Jakob Hayner

Roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej govori o napredovanju protireformacije v zgodnji novi dobi – s presenetljivimi navezavami na sedanjost.

»Nežno zeleni grički so se stresali v sinkopiranem ritmu in dopoldansko sonce, ki je marelično oblivalo pokrajino, je naznanjalo, da mraz deželo, ki jo je stiskal vse od začetka aprila, počasi izpušča iz hladnega primeža.« Tako se začenja roman Kronosova žetev Mojce Kumerdej, ki je v slovenščini izšel leta 2016, v nemščini pa tri leta kasneje. A konča se mnogo manj idilično. Od skrivnostnih hribov in pokrajine vodi do ljudi in njihovih običajev, robatosti ne manjka, kaže na tesnobo in revščino. Ljudje so sumničavi, bojijo se, pravijo, »strah nas je tujcev, strah nas je drug drugega, samih sebe nas je strah …« Kaj v teh ljudeh vzbuja takšen strah? Primarno občutek izoliranosti, vsak se bori samo zase in za svoje. In če nam gre slabo ali vsaj ne dobro, potem naj tistim, s katerimi se lahko primerjamo, ne gre bolje. S sumom opazujemo sosede in njihove sosede, ali so zakrivili kakšno manjših ali večjih kaznivih dejanj, ki jih morda skrivamo tudi sami. In če soljudem ne želimo dobrega – ali ne bi bil potem za našo morebitno nesrečo lahko kriv tudi eden od njih? Ali ima morda prste vmes magija, kletev ali prekletstvo? Ko skupnost izgubi zmožnost razsvetljenega uvida, vedno znova potrebuje posameznike, ki jih lahko okrivi za lastne neuspehe.

Svet, ki ga jezikovno izjemno impresivno opisuje leta 1964 rojena avtorica, novinarka in filozofinja Mojca Kumerdej, je svet srednje Evrope na koncu 16. in v začetku 17. stoletja. To je čas preloma. Protireformacija udari s polno močjo, luterani so preganjani, uporniška mesta spet pod vladavino plemstva, spisi humanistov in učenjakov renesanse pa prepovedani. Opotekajoč sistem moči poskuša stabilizirati svojo moč. Razpok ni mogoče spregledati: reformacija je podvomila v vsemogočnost katoliške cerkve, znanstveniki so izzvali domnevo, da se sončni sistem vrti okoli Zemlje. Moč je spodneslo s tečajev, vendar se še brani pred padcem. Ideje razsvetljenstva nikakor niso bile zgolj miselna bitka idej, šlo je za moč. Svet, ki ga opisuje, Kumerdej sestavlja iz številnih fragmentov, iz pripovednih odlomkov, pisem in razmišljanj posameznih likov, da se iz fragmentov sestavi pripovedna celota. Kakšnega od likov, ki smo jih na začetku spoznali iz bolj intimne pripovedne perspektive, ponovno srečamo na koncu prek perspektive drugega lika. Denimo mlado žensko, ki je zanosila proti svoji volji, brez varnega zaledja, ki se vseeno začne upirati. Ljudje bi pač raje videli, da kot čarovnica gori na grmadi.

Kumerdej z neusmiljeno natančnostjo pokaže tudi postopno naraščanje zamer. Po vpogledu v psihoanalizo in kritično družbeno teorijo poudarja projektivno vlogo iracionalne ideologije. Potlačeno, izločeno ali preprosto družbeno nepriznano je premeščeno na grešnega kozla, ki je nato osvobojen kot žrtev. Ta arhaični ritual domnevnega čiščenja vsega zla se ponavlja neštetokrat – nenazadnje tudi v moderni. Ljudstvo, ki je tudi samo povzdignjeno na raven pripovednega subjekta, nikakor ni nedolžno. V lastni nemoči upravičuje tudi svoje vladanje, četudi le nad najšibkejšimi, kot so judje in ženske, ki jim je pregon že zagotovoljen. Vendar pa je tej ravni dodana še ena. Šele v trenutku, ko sile protireformacije prisilijo luteranska območja, da pripravijo sojenja čarovnicam, če sama ne želijo postati žrtve oblasti, položaj postane popolnoma surov. Prav notranji konflikti ustvarjajo v kombinaciji s spremenljivim razpoloženjem ljudstva pogoje za pogrom. In protireformacija ne okleva, ko gre za uničenje nasprotnikov. Človeške žrtve so že vštete. Pa tudi laž postane sredstvo politike. Neresnica neke trditve nikakor ne omejuje njene učinkovitosti, »ker je laž kot poleno, vrženo na razgreto žerjavico, ki jo lahko že najrahlejša sapica razplamti«.

Naprednega župana tako strmoglavi državni udar (od znotraj) in izsiljevanje (od zunaj). »Ne na občutke, milostljivi grof, na razum se velja zanesti,« ta pravi svojemu grofu, ko se začne katastrofa. A on odgovori: »Razuma, spoštovani župan, pa v naših krajih ni prav veliko. Čustva, občutja in brezumne strasti gonijo svet.« Na neki način je to opis romana v najkrajši obliki – to je svet, ki je izgubil razum in katerega sovražniki so v porastu. Nasprotniki župana spletejo zaroto, in medtem ko svoji laži ne verjamejo zares, ampak jo uporabljajo le strateško, govorice o zaroti poženejo korenine. In kmalu najdejo ljudi, ki so vanje pripravljeni verjeti. Protestantski grof in knezoškof, ki deluje v imenu protireformacije, se prepirata v dialogu o moči in politiki. Nekoč sta bila prijatelja, zdaj sta nasprotnika. Gospoda zahteva krutost, to je način njihove iniciacije. Tisti, ki niso pripravljeni ukrepati v imenu lastne koristi, bodo postali žrtve – a le, dokler se pravila politike ne spremenijo.

Svet, ki ga opisuje Kumerdej, naj bi pripadal preteklosti, kljub temu pa v njem ni težko prepoznati potez sedanjosti. Pripoved je ponekod prekinjena, kar dodatno spodbuja prenos v sedanjost. »Zdaj, ljudstvo, ste zakoračili v nekaj, čemur se reče vladavina kapitala,« piše na nekem mestu. In zakaj ne bi mogli v boju protireformacije proti svobodnim mestom videti analogije z neoliberalno protirevolucijo in uničenjem socialističnega sveta zveznih držav? Sedanjost se s kapitalom zapleta bolj in bolj že vse od prazgodovine. »Ni napredka, ki bi bil tako težek kot vrnitev k razumu,« je nekoč dejal Bertolt Brecht. Kumerdej v Kronosovi žetvi opisuje, kako je bil izgubljen. Kronos je bog preteklosti, ob žetvi pa stojimo pred posledicami. Kar seješ, to žanješ, pravi pregovor. Morda pa bi lahko kdaj obstajala družba, v kateri bi nam takšne slabe letine ostale prihranjene.

Prevod: Jure Kapun

O avtorju. Jakob Hayner se je rodil leta 1988 v Dresdnu, odraščal v Thüringenu. Živi v Berlinu, kjer je deluje kot novinar, za različne revije in časopise piše o gledališču, literaturi, filozofiji in politiki. Na Humboldtovi univerzi v Berlinu je študiral nemško literaturo in filozofijo. Od leta 2016 je urednik pri »Theater der Zeit – Zeitschrift für Theater und Politik«.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • K romanu Mojce Kumerdej Kronosova žetev

    Tom Bresemann

    Že ob prvem branju skoraj 500 strani debelega romana Kronosova žetev avtorice Mojce Kumerdej (v nemškem prevodu Erwina Köstlerja) v oči bode mnogoterost tehnik, perspektiv, pripovednih niti in form.

Izdelava: Pika vejica