Nominacija in popularizacija

Deseterica za kresnika 2019: izjave avtorjev_ic

uredništvo

Kresnikova žirija je 23. aprila 2019 razkrila deseterico romanov z letnico 2018, ki so se znašli v ožjem izboru za najodmevnejšo nagrado (za roman) pri nas. Izbor se bo skrčil 23. maja, ko bomo izvedeli, kdo se je prebil v peterico, zadnji in najpomembnejši datum pa je 23. junij, ko bo na Rožniku razglašen_a zmagovalec_ka.

Letošnji izbor je mogoče razdeliti med štiri založbe (Litera, Goga, Mladinska knjiga in Beletrina), v njem sta se znašla dva literarna prvenca (Belo se pere na devetdeset in Pogodba), dva romaneskna prvenca (Resnica ima tvoje oči in Mazohistka). Borut Golob, Mirt Komel, Vladimir P. Štefanec, Jani Virk in Tadej Golob so za kresnika v preteklosti že bili nominirani, slednji pa ga je leta 2010 tudi prejel. Sicer letošnji izbor zaznamuje tudi višja prisotnost žanrske literature, med nominiranimi so namreč tudi tri kriminalke (Pogodba, Leninov park in Medsočje). Obenem je za tri naslove mogoče trditi, da jim je bralstvo namenilo že precej pozornosti, morda celo nekoliko atipične za naš prostor (Pogodba, Leninov park in Belo se pere na devetdeset).

V luči tega, da so nominirane knjige zakorakale na različne poti pri doseganju bralstva in da nagrada kresnik ostaja eden od bralskih orientirjev, obenem pa tudi kritiško priznanje avtorja_ice, smo se odločili, da bomo nominiranim za spletni medij www.ludliteratura.si zastavili vprašanje, kako nominacija po njihovem vpliva na popularizacijo literature in branja pri nas, a tudi, kako v tem okviru vidijo lastno uvrstitev v deseterico.

Kdor bere, bo bral v vsakem primeru

Borut Golob, Pes je mrtev. Maribor: Litera, 2018. (Piramida)

»Pomembne nacionalne literarne nagrade splošnega nivoja bralne kulture najbrž ne dvigujejo, ali pa morda le malenkostno pri posameznih bolj razvpitih avtorjih (na primer: Goncourtova nagrada v Franciji). Kdor bere, bo bral v vsakem primeru. Predvidevam, da so bralne navade nekakšna konstanta. To opazujem tudi sam najprej kot bralec. Kot avtor seveda lahko dosežem večji domet zaradi prireditev, kakršna je pri nas podeljevanje nagrade kresnik, vendar pa dvomim, da lahko vplivam na to, koliko ljudi več bo vzelo v roke (katerokoli) knjigo. Vsekakor pa nacionalne nagrade – v Sloveniji predvsem kresnik – posredujejo pomembne informacije vsem tistim, ki so že del bralno zainteresirane javnosti.

Poleg tega moramo pri popularizaciji bralne kulture nujno upoštevati še povsem specifičen kontekst slovenskega šolskega kurikuluma, ki z nujno zapovedanimi avtorji raznoraznih šalc kofeta vzbuja že pri mulariji popoln odpor ter posledično sistematično odvračanje od knjige. Ampak – to pa je že stvar patologije, ne pa bralne kulture, kajne?«

Človek se mora priučiti samozavesti

Tadej Golob, Leninov park. Novo mesto: Goga, 2018. (Goga)

»Dobro je, da kresnik obstaja, saj bi bil brez njega marsikateri spodoben slovenski roman obsojen na anonimnost. Mislim, da bi se brez te nagrade to znalo zgoditi mojim Svinjskim nogicam, tako pa so se po nagradi za nekaj časa prebile na vrh prodajnih lestvic in bodo letos ob deseti obletnici doživele ponatis. Človek se mora v tem poslu sicer priučiti samozavesti, ker se brez nje ne da pisati, je pa vendarle dobro, če te po ramenu potreplja kakšna komisija in prepozna tvoje delo kot kvalitetno. Sploh če gre za kriminalko.«

Naj se knjiga dotakne širše palete bralcev

Mirt Komel, Medsočje. Novo mesto: Goga, 2018. (Goga)

»Mislim, da literarne nagrade – vključno z nominacijami, suspenzi, in družbenimi igrami ugibanja, ki se ustvarjajo okoli tega – veliko pripomorejo k popularizaciji literature. Uvrstitev Medsočja v deseterico romanov, ki se potegujejo za kresnikovo nagrado, v tem oziru vidim po eni strani kot odlično priložnost, da se bo lahko knjiga dotaknila še širše palete bralcev, po drugi strani pa je s tem dobil posebno pripoznanje tudi avtor (tj. Erik Tlomm, da ne bo pomote).«

Nominacija za romaneskne junake

Jela Krečič, Knjiga drugih. Ljubljana: Beletrina, 2018. (Beletrina)

»Sodeč po podatkih, ki sem jih pred časom brala o obisku slovenskih knjižnic, me za bralno kulturo pri nas ne skrbi. Nagrada, kot je kresnik, k njej prav gotovo pripomore, pa tudi k vidnosti domače literarne produkcije. Do nedavnega sem tudi po službeni dolžnosti spremljala izbor kresnikove žirije, letos pa sem se znašla na drugi strani, med deseterico nominirancev. Zelo me radosti, da Knjiga drugih ponovno dobiva pozornost. Z njenimi junaki in predvsem junakinjami sem prebila kar precej časa. Krojili so vse moje počitnice in proste dni zadnjih let, tako da jim – čeprav so bili mestoma naporni in mi pridelali kakšen siv las – privoščim pripoznanje, ki ga s kresnikovo nominacijo dobivajo.«

Literaturo naj oznanja tisti, ki jo tiska

Katja Perat, Mazohistka. Ljubljana: Beletrina, 2018. (Beletrina)

»Čeprav nagrade, predvsem take, ki pridejo v kompletu z medijskimi hišami, ki jih podeljujejo, zagotovo nekaj malega pripomorejo k vidnosti nagrajevanih in nominiranih del, se mi zdi, da k prisotnosti literature v javnih prostorih še vedno najbolj prispeva založništvo. Glede na to, da literatura trenutno ni na seznamu najbolj priljubljenih razpečevalcev pripovednih vsebin in pri prepoznavnosti – razen izjemoma – precej zgodaj trči ob stekleni strop, je njena prisotnost (ali odsotnost) pogosto pogojena s tem, kako glasno jo zna oznanjati tisti, ki jo tiska. Literarne nagrade morda nekaj pripomorejo k temu, da se jo raje in glasneje oznanja. Ali se mi zdi, da bo Mazohistka zaradi nominacije za kresnika dobila več prostora v javnem življenju? Iskreno – pojma nimam. Sem je bila pa zagotovo vesela.«

Kresnik ima posebno mesto

Samo Rugelj. Resnica ima tvoje oči. Maribor: Litera, 2018. (Piramida)

»Vsaka popularizacija ali dodaten izbor knjig njihovim bralcem in kupcem pomeni dodaten orientir pri njihovi izbiri. Kresnik ima pri tem posebno mesto. V tem smislu vidim tudi svojo uvrstitev med nominirance; zelo sem je vesel, saj bo zaradi nje po romanu posegel še kdo, ki je poprej bral moje neleposlovne knjige.«

Kdor bere, že izve za novosti

Mojca Širok, Pogodba. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018.

»Nominacija nedvomno veliko prispeva k prepoznavanju literarnega dela v širši javnosti. Nagrada kresnik je izjemno dobro medijsko pokrita, tako da nominirana dela in njihovi avtorji dobijo veliko vidljivost. Ne vem pa, ali to bistveno vpliva na popularizacijo literature in branja. Kdor bere, verjetno o novostih, posebnostih in zanimivostih tako ali tako izve sproti, omemba nominacije ga morda le opomni na nekaj, kar je že slišal. In kar si morda želi prebrati.«

Javnosti je všeč gladiatorsko zastavljen sistem podeljevanja

Vladimir P. Štefanec, Najlepša neznanka svetloba. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018. (Nova slovenska knjiga)

»Kresnik je medijsko odmevna nagrada in na popularizacijo literature vsekakor vpliva. Zopet jo vsaj za nekaj časa uvrsti med medijsko relevantne teme, javnosti je všeč tudi gladiatorsko zastavljen sistem podeljevanja (polfinale, finale, zmagovalec). Ob tem posamezni mediji sicer delujejo po svoji običajni logiki, na svojem nivoju, in tako sem ob eni preteklih nominacij nekje na primer prebral »svojo izjavo«, diametralno nasprotno tistemu, kar sem res rekel. Konkretni učinki so po mojih izkušnjah in spoznanjih manjši od pričakovanih. Izposoja v knjižnicah se opazno dvigne le petim romanom, uvrščenim v finale, prodaja le zmagovalcu, nominacije tudi ne prinašajo točk na razpisih za štipendije. Lastno uvrstitev doživljam med zadoščenjem, da sem še enkrat zraven, in mešanimi občutki, povezanimi z vsem, kar sem ob dosedanjih nominacijah že doživel.«

Posledice usihanja bralne kulture v Sloveniji so strašne

Jani Virk, Brez imena. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2018. (Nova slovenska knjiga)

»Vsaka stvar, ki vpliva na zanimanje za knjige na splošno in postavlja v fokus slovensko literaturo, je dobrodošla. Posledice usihanja bralne kulture v Sloveniji so strašne, zgornje plasti jezika se topijo kot ledeniki v slovenskih hribih. Posledično lahko vsak dan znova opazujemo zniževanje ubeseditvene (in s tem seveda miselne – in obratno) ravni v javnih medijih in javnih debatah. Nekoliko privzdignjene, duhovitejše, bolj lucidne lege govorice so praktično izginile iz javnega prostora, tudi v komunikaciji in polemikah med pisatelji. Prevladujejo žurnalistični trači in predelave piarovskih in strankarskih sporočil in previdna, površinska povzemanja dogodkov. Predstavljam si, da je vsaka od nominiranih knjig nekakšen upor proti temu.«

V našem času so slike pomembnejše od besed

Bronja Žakelj, Belo se pere na devetdeset. Ljubljana: Beletrina, 2018. (Beletrina)

»Menim, da literarne nagrade na samo bralno kulturo nimajo bistvenega vpliva, saj gre tu za veliko bolj kompleksne procese, povezane z marginalizacijo umetnosti in današnjim načinom življenja. Živimo v času, v katerem so slike pomembnejše od besed, v času, ki se izraža skozi nekaj znakov na Twitterju, kjer je pozornost kratka, hipna. Dejstvo je, da ima knjiga v današnji družbi neskončnih izbir veliko konkurenco, ki ji je iz generacije v generacijo vse teže kos. Sicer pa svojo nominacijo vidim kot priznanje literarne vrednosti romana. Veseli me, da je moja knjiga našla pot med ljudi in da jo je z izborom za nagrado kresnik nagradila tudi stroka.«

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Malomeščanski roman

    Vid Bešter

    Kresnikovi finalisti so napisani z mislijo na kresnika. Na isti malomeščanski način so dolgočasni, kar se še posebej jasno vidi, če si jih ogledamo v medsebojni konstelaciji, vzpostavljeni z nominacijami.

  • Izjemnost pomeni kakovost, ne pomeni pa nujno zabave

    Ana Schnabl

    Pred štirimi leti se je Jeanette Winterson v kolumni za spletno stran Guardiana hudovala nad žirijo ugledne literarne nagrade booker, najvišjim literarnim priznanjem avtorjem Commonwealtha in Irske. Tedanja žirija … →

  • Odziv na dviganje prahu v DSP

    Ifigenija Simonović

    Spoštovani kolegi in kolegice, DSP-jevci-jevke, da ne bom predpostavljala, da smo vsi v kolegialnem odnosu (imam pa še to smolo, da sem lani iz društva … →