Literarni stiki in interesi, ki potekajo preko državnih mej, so intenzivnejši

Marco Kunz (foto: Mario Ruiz)

Marco Kunz

Kako bi opisal trenutno stanje kritištva v Švici? Imate mnogo aktivnih kritikov? Ima njihovo delo veljavo in širši kulturni vpliv?

Situacija je zaradi večjezičnosti države in kompleksne medijske krajine težko pregledna. Veliko kritikov piše priložnostno, veliko pa je tudi takih, ki svoje kritike redno objavljajo v tujini oz. je veliko tujih kritikov, ki delajo za švicarske medije. Mislim, da je ta pluralizem skladen s kulturno raznolikostjo države. Celotni družbeni pomen literature in literarne kritike pa se mi zdi zelo majhen.

Kako različni uradni jeziki vplivajo na kritiško dinamiko? So kritiki zaradi tega razdeljeni ali pa je, nasprotno, njihova vloga bolj pvoezovalna?

Literarna kritika se močno osredotoča na različna jezikovna območja v državi kot tudi na sosednje države z istimi jeziki, ampak ne nazadnje po zaslugi zelo razširjene večjezičnosti obstajajo tudi kritiki, katerih udejstvovanje ima »premostitveni« pomen, torej npr. v francosko govoreči Švici recenzirajo predvsem nemško-švicarsko literaturo in obratno (vendar praviloma le, če so dela bila prevedena). Pomen švicarsko-italijanske in retoromanske literature je pri tem obroben in skorajda izključno regionalnega pomena, saj je ta redko prevedena. Na splošno lahko rečemo, da se glede na nacionalni izvor recenzira zelo različna literatura in da je za veliko kritikov relativno nebistveno (t. j. ni kriterij za izbor), iz katere države izvira knjiga. Vsekakor pa obstajajo tudi specialisti, največkrat z univerzitetnim ozadjem, ki pišejo o literaturi iz čisto določenih jezikovnih in kulturnih območij.

Ali bi o identiteti švicarskih kritikov lahko rekli, da so – kot je zase rekel Peter Bichsel – , ne toliko švicarski kritiki, temveč kritiki iz Švice?

Ja, lahko bi tako rekli, kajti večkrat so literarni stiki in interesi, ki potekajo preko državnih mej, intenzivnejši od teh, ki se odvijajo preko jezikovnih mej znotraj Švice. Zame osebno je pojem nacionalne literature zastaral, zato ima zame nacionalna, t. j. na Švico omejena literarna kritika, malo smisla in ni v skladu s sodobnim mednarodnim literarnim življenjem. Ker se jeziki Švice raztezajo čez meje (razen retoromanščine), imajo za narod komajda funkcijo grajenja identitete, saj dovoljujejo zgolj zelo omejeno ograjevanje od tujine (npr. govorjeni, ampak le malokrat napisani nemško-švicarski dialekti, ki se v vsakdanjiku skorajda izključno govorijo). Literatura je zato recipirana bolj regionalno in transnacionalno.

Sicer pa obstajajo predvsem stiki z Nemčijo in Francijo. To že zato, ker je tam zaradi velikosti držav veliko več medijev, v katerih so objavljene literarne recenzije, in tudi zato, ker večina najuspešnejših avtorjev/ic svoja dela izdaja tam, in ne v majhnih založbah v Švici.

Ali so literarni kritiki uradno udeleženi pri promociji nacionalne literature, če kaj takega obstaja?

Ne, literarni kritiki so večinoma svobodni novinarji, pisatelji ali ljudje, ki se ukvarjajo s stroko (šola ali univerza), ki sodelujejo z revijami in časopisi, t. j. ali jim spontano pošiljajo svoje tekste ali na zahtevo oz. po naročilu recenzirajo določene knjige.

Ali imajo kritiki v Švici dovolj priložnosti za objavo? Katere so najpomembnejše publikacije, ki objavljajo tudi literarno kritiko?

Če si aktivno prizadeva in piše dobre recenzije, se bo kritiku najbrž uspelo prebiti. Vsekakor pa glede tega nimam osebnih izkušenj, ker objavljam svoje kritike v tujini (Španija) in ne v kakšnem od uradnih jezikov Švice (ampak v španščini) in praviloma tudi ne pišem o švicarski literaturi. Najpomembnejše so zagotovo kulturne priloge in književni listi velikih dnevnih časopisov (Neue Zürcher Zeitung, Basler Zeitung, Tagesanzeiger itn.), pri čemer pa imam vtis, da literatura tam v primerjavi z drugimi umetniškimi formami v vedno večji meri izgublja na pomenu. Revija Viceversa izide trikrat letno v treh jezikih, nemščini, francoščini in italijanščini (t. j. vsakič samostojna številka za vsak jezik) in vsebuje poleg originalnih tekstov tudi recenzije. Na radiu in televiziji je literarni kritiki odmerjen skromnejši prostor, običajno s stalnimi sodelavci.

Obstajajo kakšna kritiška društva?

Ni mi znano, da bi takšna organizacija obstajala. Profesionalni pisci se na primer priključijo švicarskemu društvu pisateljev ali mednarodnim organizacijam, ki delno zastopajo tudi njihove pravice.

Ima kritištvo kakšno državno podporo?

Ni mi znano, da bi obstajalo kakšno državno subvencioniranje literarne kritike s strani švicarskih uradov.

Obstaja kakšna nagrada za kritike? Mogoče celo festivali?

Na literarne festivale (npr. Literarni dnevi v Solothurnu) in književne sejme (npr. Basel, Genf) so povabljeni tudi kritiki, največkrat na okrogle mize in kot sogovorniki pisateljem, redkeje kot samostojni avtorji (v tem primeru gre večinoma za raziskovalce literature, ki delujejo na univerzah in se posvečajo tudi kritiki in občasno pišejo literarno-kritiške knjige za širšo publiko oz. strnejo svoje kritike v takšnih publikacijah).

Ali si za recenziranega avtorja [Draga Jančarja] slišal že prej?

Ne, avtor mi je bil popolnoma neznan, ampak me veseli, da sem ga tako odkril.

Bi rekel, da gre za izrazito slovenskega avtorja?

V osnovi mi je neki tekst težko označiti kot »tipično slovenski«. Ker se dogajanje romana odvija v Mariboru, sem seveda že videl zelo tesno povezavo s Slovenijo, vsekakor pa tudi, zaradi zgodovinskega konteksta, z Avstrijo, z nemškim cesarstvom – možno je, da je okoliščina, da sem knjigo prebral v nemščini, ta vtis še ojačala – in tudi z Jugoslavijo. Roman sem zato občutil bolj kot srednjeevropski kot pa izrazito slovenski.

O avtorju. Marco Kunz (Basel, 1964) je študiral iberoromansko in francosko filologijo na Univerzi v Baslu, kjer je leta 1995 doktoriral in bil leta 2003 habilitiran. Od 2005 do 2009 je deloval kot profesor za romansko literarno vedo s poudarkom na hispanistiki v Bambergu. Od jeseni 2009 je zaposlen na Katedri za … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Če izdaš knjigo, še ne pomeni, da si dober pesnik

    Nina Sivec

    Četrti del korespondence med Andrejem Hočevarjem, Aljažem Krivcem, Anjo Radaljac, Nino Sivec in Domnom Sloviničem o kritiki kot dolgem repu literature in prepoznavanju šovinizma

  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

  • Mnenje kritikov ni najbolj iskano

    Andrej Hočevar

    Kako bi opisala trenutno stanje kritike v Argentini? Ali imate mnogo aktivnih kritikov, so cenjeni in imajo širši kulturni vpliv? Če govorimo izključno o literarni kritiki, je ta … →

Izdelava: Pika vejica