Biti dober novinar v svetu pasivnosti in neodločenosti

Pogovor z nemškim novinarjem Haraldom Schumannom

Barbara Leban

Vrata pisarne nemškega Tagesspiegla ga naključnim obiskovalcem predstavijo kot »urednika za posebne projekte,« ki, kot je svoje delo skromno opisal sam, počne, kar hoče. V praksi to sicer pomeni spreminjanje za večino ljudi na smrt dolgočasnih zgodb o denarnih tegobah v pretresljive prikaze korupcije in amaterstva ljudi, ki bi jim sicer morali zaupati. V zadnjem času se tako intenzivno posveča predvsem bilijonom evrov, investiranih v banke, in tragičnim napakam evropske trojke. »Kam gre ves ta denar?« se v svojih dokumentarcih, knjigah in člankih skoraj retorično sprašuje Harald Schumann, eden najboljših nemških novinarjev, ki s svojim delom vedno znova dokazuje, da novinarstvo in kritično mišljenje hodita z roko v roki.

Ko sem med počitnicami skupaj z njim posedala v travnati senci košatega drevesa nekje na francoskem podeželju, sem se mu kmalu predstavila tudi v vlogi poročevalke za elektronski medij www.ludliteratura.si, nato pa se je z mano in še nekaterimi drugimi bolonjskimi diplomanti ljubeznivo razgovoril o novinarskem poklicu; o tem, v kakšnem stanju je danes, in o tem, kaj vse ga še čaka v prihodnosti.

Kaj se vam zdi ključno za dobro novinarsko delo?

Vsak dober novinar naj bi imel troje: dovolj časa za poglobljeno seznanjanje s temo, o kateri piše, dobre vire in zanesljive nadrejene. Ena največjih težav sodobnega novinarstva je v tem, da novinarjem zaradi preobilice dela vse pogosteje zmanjkuje časa za učenje o gradivu, ki ga obravnavajo. To lahko vodi do katastrofe, saj novinar brez poglobljenega znanja posledično bodisi le prepisuje informacije drugih medijev ali pa poroča površno; brez predhodne temeljite priprave namreč težko ločuje med zanesljivo informacijo in lažmi, ki jih širijo ljudje na visokih položajih. Čeprav vam kot spraševalcu določeno informacijo kot resnično predstavlja velika skupina vprašanih, še ni nujno, da govorijo resnico; prav lahko se zgodi, da se zgolj obračate na interesno skupino ljudi, ki si ne želi ničesar drugega kot ohraniti svoj družbeni status. 

Za dobro opravljeno delo novinar tako potrebuje veliko časa, posvečenega analitičnemu, poglobljenemu branju – ne kratkih zgodb, pač pa romanov, če sem lahko malce metaforičen; obenem pa je lahko tudi večletna praksa v veliko pomoč pri učinkovitem prepoznavanju tovrstnih krogov in njihovih prikritih motivov. Docela objektivni seveda ne moremo biti nikoli, se pa lahko objektivnosti močno približamo z natančnim delom.

Prav tako ni redkost, da mora novinar, ki sicer že podrobno pozna področje, o katerem piše, zaradi takšnih in drugačnih razlogov zamenjati časopis in je posledično soočen z drugačnimi nalogami. Tako novinarski poklic teži k temu, da se zaposleni neprestano in vedno znova učijo, kar je seveda pozitivno; stvar postane problematična, ko nimajo dovolj časa, da bi svoje naloge opravili korektno. In to se zgodi precej pogosto. 

Pa vendar: je novinar tudi v današnjih časih sploh lahko povsem svoboden pri svojem delu?

Danes imamo več dobrih časopisov, ki svoje bralce precej dobro informirajo o svetu. Vseeno pa se strinjam, da je uredniška politika v številnih časopisih tudi danes precej nedemokratična; prej kvalitetni časopisi, denimo der Spiegel, pa posledično hitro izgubljajo na ugledu.

Vzroki za pojav tovrstne represije so različni, pogosto pa so povezani z osebnimi interesi urednikov. Velik problem denimo nastane, ko si velika podjetja lastijo časopise, uredniki z visokimi plačami in drugimi ugodnostmi ljudi na visokih položajih pa posledično želijo brati le zgodbe, ki si jih sami kot del elitne družbe želijo slišati. Novinarji tako pogosto čutijo pritisk s strani nadrejenih, še posebej, ko pišejo o bolj občutljivih stvareh; tudi sam sem bil ob pisanju o finančnih nepravilnostih deležen takojšnjih groženj, pritiskov in poskusov cenzure.

Naše novinarsko delo je odvisno od virov, ki nas oskrbujejo z informacijami, konferenc, na katere smo povabljeni, in dogodkov, ki jih pokivamo. Če si kot novinar preveč kritičen, navadno izgubiš določene vire, kar vodi do tega, da si o kakšni informaciji obveščen prepozno. Danes pa za dobrega novinarja velja tisti, ki kar najhitreje povzame največ informacij; večine urednikov ne zanima kritičen uvid posameznega novinarja, pač pa to, da novico objavijo med prvimi, če ne ekskluzivno. V tem smislu imam veliko srečo, da sem lahko opustil sodelovanje s Spieglom, ko je vzdušje tam postalo nevzdržno. Med novinarji je namreč še veliko talentiranih ljudi, ki svojega dela ne morejo opravljati korektno, ker so odvisni od svojega zaslužka. 

In če pogledamo še z druge plati – bi lahko rekli, da tudi časopisi izkoriščajo lastno moč?

Te obtožbe so dandanes precej pogoste; sam sem mnenja, da se to zgodi le redko. Seveda pa je bilo storjenih precej napak. Tako je denimo v Nemčiji posebej problematična protigrška kampanija, ki je v bistvu zločin, saj je v neskladju z zakonom o prepovedi namernega širjenja sovraštva in hujskanja ljudi. Sam bi jo ustavil, če bi bilo to v moji moči.

Enako pa sem mnenja, da preveč negativnosti škodi ter da ni potrebno, da so novinarji kar naprej tako pesimistični. Bralcem naj bi lahko vsaj od časa do časa ponudili tudi navdihujoče zgodbe; tako sem sam v zadnjem času napisal pozitivna članka o nizozemskem podjetju Fairphone, ki uspešno združuje skrb za pravičnejši svet z izdelavo telefonov, in o nemškem stanovanjskem sindikatu (Mietshäuser Syndikat), ki ljudem pomaga priti do stanovanja brez najemanja dragih bančnih kreditov. Oba projekta se mi zdita zelo zanimiva. 

Kaj storiti, da bi bilo stanje v prihodnosti boljše?

Kar osebno najbolj pogrešam pri vsakdanjem delu, je sodelovanje z bralci. Ti pričakujejo, da bomo novinarji odprta okna v svet, kar pa v današnjih razmerah pogosto ni možno. Ljudje v vseh poklicih so v prvi vrsti prikaz družbe, v kateri živijo, in biti dober novinar v svetu pasivnosti in neodločenosti je izjemno težko. V tem smislu sem prepričan, da je prihodnost novinarstva predvsem v rokah njegovega občinstva.   

Žalostno je, da je kvaliteto časopisa nemogoče doseči, če ljudje niso pripravljeni plačati za informacije in težko delo novinarjev ali, še slabše, sploh ne berejo. Danes je kupovanje časopisov zelo redek ali že kar neobičajen pojav; sam imam dva odrasla sinova, ki mi odkrito priznata, da bereta le redko, še posebej pa se ne ukvarjata z daljšimi sestavki. Predvidevam, da nista edina in da vsak dan večja skupnost bralskih abstinentov postaja resna grožnja našemu poklicu.

Pravica bralcev je, da kritizirajo slabe članke, obenem pa je ravno zaželeno, da znajo novinarja bodisi osebno ali pa prek njegovega urednika tudi pohvaliti za dobro opravljeno delo. Številni novinarji se počutijo osamljene in brez motivacije ob premagovanju dnevnih frustracij, ampak, kot sem že poudaril na začetku, vsega dela žal ne morejo opraviti sami.

Ob pomanjkanju sredstev pa tudi usposobljenost novinarjev za njihovo delo verjetno upada. Kako bi jo ocenili sami?  

Menim, da je vse preveč poudarka na formalni izobrazbi. Na fakulteti, vsaj nemške so take, se lahko študent nauči veliko zanimivega in obenem uporabnega, vendar pa po drugi strani za opravljanje novinarskega poklica človek ne potrebuje diplome, pač pa veliko vaje v pisanju. Sam sem se kot študent inženirstva v novinarskih vodah znašel predvsem po nekakšnem čudnem spletu okoliščin, pa vendar sem se veliko naučil kasneje, med dejanskim opravljanjem poklica. Na začetku, s fakulteto ali brez, smo pač vsi začetniki, pomembna osebnost ali brand, če hočete, pa v svojem poklicu posledično postanete šele po večletnih izkušnjah in ob pomoči sposobnih ljudi, ki vas podpirajo. Prav zato precej raje kot sam delam v večji, po možnosti mednarodni skupini novinarjev, ki so o problemih v njihovem domačem okolju večinoma precej bolje obveščeni. To mi pogosto precej pomaga pri opravljanju mojega dela.

Kakšen bi bil torej vaš nasvet mladim in kako sami vidite prihodnost novinarstva?

Novinarstvo je vse manj plačan in obenem zelo tekmovalen poklic, ki posledično zahteva precej predanosti in vztrajnega dela. Če svoj posel seveda jemljete resno, je treba prebrati veliko literature, neprestano potovati, obiskovati konference, obenem pa se ves čas zavedati dejstva, da za vami vedno stoji deset ali več ljudi, ki bi z veseljem zamenjali vaše mesto. Novinar mora tako vedno skrbeti, da ve več od drugih: več od svoje konkurence – in seveda veliko več od svojega urednika. Kar je ne nazadnje resnična lepota tega poklica, namreč da se kot novinar ves čas učiš nečesa novega in da si obenem zato tudi plačan.

Splet je medij, ki ga ne gre ignorirati; čeprav sam nisem navdušen nad pregledovanjem dopustniških slik svojih prijateljev, predvidevam, da lahko Facebook zelo pomaga pri povezovanju ljudi; podpiram tudi pisanje blogov – boljši kot so, boljše medije imamo. Podobno je tudi prihodnost časopisov na spletu; v zaračunavanju objavljenih vsebin in obenem v iskanju načina, kako kljub temu obdržati dovolj bralcev.

O avtorju. Barbara Leban (1990), študent z bolonjsko diplomo.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kako pa kaj novinarstvo?

    Mojca Pišek

    Slovenski mediji ždijo in čakajo, da crkne konkurenca, da lahko uplenijo njeno naročniško in bralsko bazo ter si zagotovijo monopol na trgu, vsaj za nekaj časa, dokler ostarela naročniška baza dokončno biološko ne presahne.

  • Privijanje kodrov na pleše

    Insa Wilke

    V tem trenutku se počutim kot Alfred Kerr, ki je v svoj dnevnik zapisal: »Nekega jutra sem se prebudil kot slaven kritik.« Vem pa tudi … →

  • Večno nezadovoljstvo brezmadežnega slovenskega uma

    Sonja Merljak

    Lajki ne vplivajo le na našo samopodobo, ampak na prihodnost družbe, v kateri živimo. Facebook je (vsak) svet razdelil na dva pola, ki se med seboj vse manj pogovarjata, ki se vrtita v svojih milnih mehurčkih in ki vse bolj krepita všečna in zakoreninjena prepričanja, ki krepijo priljubljenost znotraj mehurčka. Prostora za dialog skorajda ni več.