Razlika med »avstrijsko« in »nemško« literaturo (in literarno kritiko) vse bolj izginja

O kritiški situaciji v Avstriji

Avstrija razpolaga z razmeroma veliko literarnimi revijami na nivoju. Te predstavljajo najpomembnejše mesto, kjer se diferencirano razpravlja o literaturi – dokler se revije ne omejujejo na primarne tekste. Ta platforma je vsekakor bolj namenjena publiki, ki se profesionalno ukvarja z literaturo, kot pa »širši javnosti«. Tej so na voljo nedeljske priloge dnevnega časopisja (pri čemer gre manj za »kritiko« kot za »informacije o produktu«, v tem smislu podrejeno skorajda vsem drugim novinarskim žanrom).

Ustanovitev lastnega kulturnega kanala na avstrijski televiziji je po eni strani vodila do tega, da je tukaj v celoti več prostora za literaturo kot prej, ko je bila ta še del programa ORF 2, ampak vpliv oddaje ni več tako velik.

Radio Ö1 je pomemben medij z velikim dosegom za sporočanje kulturnih novic na splošno, za več literarnih oddaj in občasno tudi mesto kritičnega soočenja s teksti. Toliko bolj je obžalovanja vredno, da javni sektor trenutno varčuje ravno tukaj, in da so delovni pogoji zunanjih sodelavcev, kot slišimo, vedno slabši. Po mojem skromnem mnenju je ta radijski kanal najpomembnejši posamičen medij za literarno kritiko v Avstriji, ki mu sledijo občasne literarne priloge v dunajskem mestnem časopisu Falter in omenjene literarne revije v celoti.

Malokateri avtor ne piše tudi literarnih kritik, ampak avtorjev, ki bi postali najprej znani kot kritiki, kolikor jaz vem, ni. Ker so kritiki na splošno bolj slabo plačani, gre znotraj produkcije nekega avtorja največkrat za blago na metre, priložnostno delo.

Opazno je, da razlika med »avstrijsko« in »nemško« literaturo (in literarno kritiko) vse bolj izginja. S koncentracijo nemškega založništva na manjše število velikih založb z različnimi »imprinti« oz. zbirkami se pravila igre izenačujejo. To pomeni tako za avtorje kot za kritike enako: manjši fokus na akademske ali »avtonomno«-umetniške nastavke – torej manj je možnosti za delo, ki bi bilo subvencionirano kot »visoka kultura« – in večja osredotočenost na trg, na hitro razvrstitev produktov. Po mojem mnenju bi bilo na primer življenjsko delo najbolj vplivnega dunajskega lirika in kritika Reinharda Priessnitza (1945–1985) pod današnjimi pogoji komajda predstavljivo.

Pri vsem tem pa vendarle še naprej velja, da je subvencioniranje v Avstriji – za založbe, revije, posamezne avtorje, društva – veliko boljše kot v Nemčiji. Le s strani javne uprave in za to pristojnih odborov se ne ve več tako točno, na podlagi katerih kriterijev naj bi se sploh subvencioniralo. Tako v Avstriji zadnjih deset let doživljamo redek in zabaven primer, ko ima odprto vprašanje s področja kulturnih ved in umetniškega diskurza politične posledice …

O Cvetki Lipuš; »Jezik in identiteta«; primerjava med Avstrijo in Slovenijo

Cvetke Lipuš doslej nisem poznal. Pri branju njenih pesmi me potovanja in kraji bivanja osebe Lipuš iskreno rečeno niso zanimali – nasprotno pa me je še kako zanimal prevod tako različnih prizorišč njenih pesmi v jezik. Vprašanje o jeziku kot kraju »dentitete« se postavlja, se mi zdi, iz Slovenije čisto drugače kot iz nemško govorečega dela Avstrije – tukaj gre potem bolj za žargone, ki se razmejujejo od ekvivalentov v Nemčiji, ne da bi se pri tem postavljala pod vprašaj udeležba v velikem skupnem jezikovnem prostoru (torej tudi: trgu). Takšnega luksuza slovenski avtorji nimajo.

Prevedla Mojca Kirbiš