Prevajati, predajati

John Taylor

1.

Za začetek lahko rečemo, da je prevajanje način širjenja informacij. »Prevajati« pomeni »predajati«, »deliti z drugimi«, pa tudi »izdajati«.

2.

Moj rojstni kraj, Des Moines, ima francosko ime. V nasprotju s splošnim prepričanjem se ne nanaša toliko na tistih nekaj »menihov«, ki naj bi pripluli vzdolž Mississippija, temveč na indijansko pleme – Moingona (Moingwena) –, nekdanje prebivalce tega območja.

3.

V tem malem mestu Srednjega zahoda, kjer sem v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja preživljal otroštvo, nismo nikoli slišali tujega jezika. Otroci smo kolače delili takole: prvi je kolač razrezal, nato pa si je drugi izbral večji kos. Tisti, ki je rezal, je zato še posebno pazil, da sta bili polovici čim bolj enaki. Ne vem, če bi se metafora deljenja kolača lahko nanašala tudi na prevajanje (in če bi se, kako bi se udejanjala), toda idealno bi bilo, če bi se prevajalec postavil v podobno stanje pazljivosti. Tudi sam mora namreč dobro izmeriti kos, ki ga namerava odrezati. A po kratkem premisleku ugotavljam, da lahko prevajalec tekst razreže na več tankih rezin, kolikor hoče, dokler ni končno zadovoljen, otrok pa lahko v kolač zareže le enkrat. Moja slaščičarska metafora se je očitno ugreznila, menim pa, da je od nje vseeno vredno prevzeti koncept pazljivosti in pravične delitve.

4.

V lingvistično homogenem okolju mojega rojstnega mesta je bilo le nekaj jezikovnih razpok. Ene izmed njih se spominjam v spodnjem tekstu If Night is Falling:

Poznal sem le enega predstavnika špansko govoreče manjšine. To je bil Angie (Angelo), kubanski čevljar, ki nam je popravljal čevlje. Iz domovine je pobegnil, vsaj tako sem si predstavljal.

Toda v svoji delavnici na Beaver Avenue je Angie vedno govoril samo v angleščini, tudi ko se je pogovarjal z ženo (ki je potrpežljivo voskala naše skrbno popravljene čevlje). Ko je govoril z mojim očetom, so njegovo razdrobljeno angleščino prelamljali neznani zvoki.

Po delavnici se je širil jedek vonj voska in starega usnja, kot pri vseh čevljarjih. Toda takrat sem ta vonj povezoval le z Angijevo delavnico.

5.

Še ena razpoka:

Ko sem bil star pet ali šest let, so nenadoma popestrili naš učni program. Prek zvočnika v razredu so začeli predvajati tečaj španščine. Vsi skupaj smo ponavljali besede: mañana, buenos días, hasta la vista in tako naprej … Otroci se hitro učijo.

To je postal najživahnejši del dneva.

Tudi peli smo, učili smo se mehiške pesmi.

In gospa Hamilton je nekaj tednov pozneje organizirala mehiško zabavo: pripravila nam je sombrerose, s stropa pa je visel papirnat osel, napolnjen z bonboni. S palicami smo udrihali po osličku, da se je raztrgal kot pomladna nevihta.

Potem se je tečaj, iz meni neznanih razlogov, zaključil.

6.

Srečanje s španskim jezikom je bilo kratko. Vendar je šlo za predajanje, širjenje, še več, šlo je za izkušnjo, ki me je globoko zaznamovala. Bil sem že na pol v tujini, čeprav me ta sprva neprepoznaven vzgib ni pripeljal niti do Mehike niti do Španije. Bil sem na poti iskanja »nečesa« neopredeljivega, ki ni bilo le želja, da bi se učil tujih jezikov in prevajal, temveč, kakor sem opazil mnogo kasneje, predvsem želja, da bi izrazil to, kar sem želel sam »povedati«, »napisati«. Zakaj torej ta obhod prek tujine, prek tistega drugega, ki bo(m) nekoč sam postal Drugi? Je tudi v meni zevala razpoka, ki se je z leti vedno bolj razpirala v vejo, da sem jo moral »prestopiti«, »priti onstran«, če sem hotel doseči nove meje, z nekaj konverzacijskimi napotki v žepu in precej nedoločenim ciljem? Večina knjig, ki sem jih napisal, tudi tiste najnovejše, se navdihujejo pri vsem, kar sem zapustil v odhajanju. Beseda »prevajati« pomeni »voditi onstran, prepeljati, prehajati«.

7.

Poskusimo prestaviti podobo razpoke v nov kontekst: prevajalec mora spoštovati razpoke na površini sloga, vélikega sloga, kajti prav tam se najpogosteje skrivajo smisel in čustva, skupaj z nekakšnim globokim – pesnikovim, avtorjevim – izrazom »avtentičnosti«, pogosto zamaskiranim v navideznih odvečnostih. Ali v gubah, v nasprotju »zlizanosti«, kot radi rečejo Francozi. Philippe Jaccottet, ki sem ga pogosto prevajal, nas neprestano svari pred vsem, kar je preveč lepo povedano, kar je preveč lepo napisano.

8.

Pogosto je treba v prevodu obdržati nekaj »tujosti«: na primer neobičajno rabo leksema; nenavaden vrstni red, ne glede na stilistične norme ali sintakso ciljnega jezika, četudi zveni nenavadno; nedoslednost določenega načina razmišljanja in pisanja, ki ga ni treba nasilno podrediti logiki veznikov ali medmetov. V ciljnem jeziku je treba poiskati ravnotežje med normativnim in pomensko neobičajnim. Včasih je treba bralca vreči iz ravnotežja.

9.

Opazil sem, da literarni kritiki, ki sami obvladajo kakšen tuj jezik, cenijo nekaj »tujosti« v prevodu: privlači jih, da sami pri sebi preigravajo semantične ali sintaktične transpozicije. Če prevod ohranja nekaj izvirnega naglasa, se čutijo, vsaj do neke mere, tujemu avtorju bliže, kot bi se, če bi se avtor izražal tako, kot se oni. Prevod pomeni tudi približevanje prek »prehajanja«. Kritiki, ki ne obvladajo nobenega tujega jezika, sodijo le po slogu ciljnega jezika, zato prevod razglasijo bodisi za »dober« ali »slab«.

10.

Okrog leta 1985 sem bral Valove Virginie Woolf v angleščini. Istočasno je F. brala francoski prevod Marguerite Yourcenar. Nekega jutra sva primerjala vtise. Bilo je, kot da bi brala dve različni deli! Ne glede na težavnost prevajanja takšne knjige, gre vendarle za odmik – tukaj zelo prefinjene narave – od stilistične in pripovedne dediščine angleškega romana. Woolf odkrije nov način, kako predstaviti gledišče likov, opisati njihova dejanja in podati njihove misli ali monologe. Čeprav s filigransko natančnostjo obdela angleško sintakso in prozodijo, postavi pod vprašaj tradicionalne pripovedne postopke. Posameznikovo zavest (»consciousness«) predstavi na nov način. Kako prevesti, predati tisto, kar odstopa od norme in ki nas lahko v ciljnem jeziku preseneti? Prevod Cécile Wajsbrot, objavljen leta 1993, se nama je zdel bolj spoštljiv v upoštevanju konceptualne in slogovne izvirnosti Virginie Woolf.

11.

Kaj predaja prevajalec? Kaj želi predati, kaj želi deliti? Ravno inovacije in razlike. Preveč preprosto je ostati zaprt v lastni omejujoči identiteti. Polno življenje kliče h kontrastu, h kompleksnosti, k primerjavi; blagodejnih učinkov plodnih soočanj smo lahko deležni tako med potovanjem po tujini kot med knjigami.

12.

Iz sveta zunaj knjige. Star sem sedem let. Njemu je ime Vincent, iz Gane je. Študira agronomijo na univerzi Iowa State. Da bi plačal šolnino, dela kot nadzornik v počitniški koloniji. Nauči nas igrati nogomet, se pravi »soccer«, in ne ameriški nogomet, ki se mu zdi »brutalen šport«. Včasih nam pove kaj v svojem jeziku, da bi pokazal, kako je svet raznolik; da ima sonce, ki tako neusmiljeno bije po naših glavah – na progi, po kateri tečemo, znaša temperatura zraka 40° –, še eno ime: »ye«. Mnogo let kasneje – takrat sem že hodil na gimnazijo – Vincet med več sto priimki »Taylor« v starem imeniku mesta Des Moines najde našo telefonsko številko. Oglasim se in slišim njegov glas: »Se me še spomniš? Doktoriral sem! Domov se vračam!«

13.

Moj priimek je tako običajen. Že petintrideset let me Francozi vsaj enkrat na teden opomnijo na njegovo pogosto rabo v angleškem jeziku: »My tailor is rich!« Po tem ko sem objavil tri knjige, jih prevedel nekaj deset in spisal cel kup člankov o literarni kritiki, sem našel idealen psevdonim. Če bi lahko svojo poklicno pot znova začel od začetka, bi ga uporabil takoj, od prve besede naprej. Zdaj je že prepozno, da bi se klical Jeremy Alden. Toda ta Drugi že od nekdaj živi v meni, skupaj z mano.

14.

Od neposrednega dialoga s prevajalcem in tistim drugim jezikom včasih največ odnese avtor. Tako je bilo z mano. V delčku trenutka avtor drugače – in kot bi bilo prvič – vidi lastne, ponavljajoče se podobe, svojo sintakso, svoj »dih«, vejice in kaj vem kaj še vse …

15.

Nekoč so Henryja Millerja prosili, naj sestavi seznam njemu najljubših francoskih izrazov. Seznam se je žal izgubil, toda zdi se mi, da je imel tako kot jaz rad »regarde-moi ça« (dobesedno: »poglej mi ti to«). In »le fond de l’air« (dobesedno: »dno zraka«; običajno se uporablja v frazi »le fond de l’air est frais«, kar pomeni, da je zunaj sicer videti toplo, a je v resnici še sveže). Takoj ko sem se naučil osnov francoščine, me je vznemirjal (in me še vedno vznemirja) izrek: »j’aurais voulu« (»želel bi bil«), za katerega se zdi, da označuje umanjkanje volje, ki to vendarle ni. Francoščine sem se začel učiti v Parizu pri petindvajsetih. Nekega dne sem šel k sirarju na rue Mouffetard. Ko sem vstopil v trgovino, sem z veliko natančnostjo začel: »Želel bi četrtino ne preveč zrelega Saint-Nectaire, košček mladega Cantal in dvesto petdeset gramov svežega Tomme.« V trenutku, ko sem naročil sveži Tomme, se je sirar ustavil. Slišal je samo še moj naglas in med kazanjem na sveži Tomme skoraj vpil: »No sandwich!«

16.

Koliko ustvarjalnosti (ali subjektivnosti) si lahko dovolimo med prevajanjem književnosti? Ali bolj(e) delimo, če/ko smo ustvarjalni? Ali manj? Kaj zadržimo in česa ne »ponudimo« zares? Jacques Dupin uporablja besedne igre, ali bolje, besede z bogato semantično resonanco; to omogoča številne raznolike interpretacije, kar je značilno za večino poetičnih besedil, v katerih vse te interpretacije na neki način soobstajajo. Ko sem prevajal De Singes et De Mouches (O opicah in muhah), sem moral biti bolj iznajdljiv kot običajno in včasih vzeti le del te bogate polisemije – moral sem razrezati kolač – v upanju, da sem z bodočimi bralci podelil še nekaj več od »drobtinic za reveže«. Med prevajanjem aforizmov Georgesa Perrosa sem jih moral nekaj izpustiti, ker je bilo besedne igre mogoče pojasniti samo z opombami in parafrazami, ni se jih pa dalo prevesti v angleščino.

17.

Nasploh sem zelo nezaupljiv do ustvarjalnega zamaha v prevodu. Ne zaupam pesnikom, ki ne obvladajo dovolj tujega jezika in ki povsem vehementno predlagajo različne »inventivne« »pesniške« rešitve. Nasprotujem prenagljenemu prisvajanju tujega teksta. Tuj avtor sestavlja smisel in izdeluje čustva. Prevajalec jih mora poiskati in jih kolikor se le da ohranjene vrniti. Prevajalec mora biti natančen prenašalec. Prenašati in deliti mora tako natančno in objektivno, kolikor le lahko. (Zmeraj s tolikšno mero pozornosti, s katero bi rezal kolač.)

18.

Na ozadju tega nekoliko zaostrenega stališča, ki v tehničnem delu prevajanja nujno »otopi«, lahko rečem, da sem postal resen bralec tuje književnosti v obdobju, ko so vsaj na anglosaksonskem območju na področju prevajanja kraljevale ideje Ezre Pounda. Pound je zagovarjal prilagajanje in prisvajanje, kar je privedlo do nekaj zanimivih pesniških tekstov, kakršen je Hommage Properciju (1934), ki pa ni zvest prevod Propercijevih pesmi. Namesto, da bi Pound Propercija delil z ostalimi, raje predaja samega sebe. Res je, da ima zbirka v naslovu posvetilo, »hommage«. Pa vendar je prišlo do nejasnosti glede avtorstva besedil. Zaradi Poundovega naslova je bil bralcu pred očmi predvsem »Propercij« in manj »Hommage«. Leta 1916 je Pound v nekem pismu zapisal (navajam skupaj z vsemi slogovnimi in grafičnimi posebnostmi): »NI nam TREBA poznati jezika. NUJNO, prekleto nujno moramo poznati le nekaj sto besed iz nekaj zares dobrih pesmi, napisanih v kateremkoli jeziku.«

19.

Med prevajanjem se ukvarjamo z Drugim. Notranjega ne smemo zamenjati z zunanjim. Ne smemo mešati Drugega, ki stoji pred nami, z Drugim znotraj sebe. Poskusimo približati oba.

(samovoljno in z upoštevanjem »tujskosti«, a s približevanjem v mislih) prevedla Ana Geršak

O avtorju. John Taylor (1952) je ameriški pisatelj, kritik in prevajalec, ki že dolgo živi v Franciji. Njegovi eseji so bili zbrani v treh zvezkih Poti k francoski literaturi (2004, 2007 in 20011), V srce evropske poezije (2008) in Popotovanje po evropski poeziji (2015). Prevaja iz grške, italijanske, posebej pa francoske poezije (Jaccottet, Dupin, Calaferte, Jourdan, Tappy, Chappuis, Voélin, Perros. … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Kritika kot pustolovščina

    Andrej Hočevar

    Poučen in poglobljen pogovor z ameriškim kritikom, pisateljem in prevajalcem Johnom Taylorjem, ki že več desetletij živi v Franciji. John Taylor svoje pisanje povezuje tudi s popotovanji, ki so ga že večkrat pripeljala tudi v Slovenijo.

  • Glas proti glasu

    Andrej Hočevar

    I Duh časa v želji po ohranjanju nedoločnosti pravilom ni najbolj naklonjen, češ da najedajo svobodo in ustvarjanju odrekajo ustvarjalnost. Na takšno nedoločnost – ali zgolj neodločenost? … →

  • Igra z zidom

    Ondřej Hanus

    Prozni prvenec Stanke Hrastelj je v češki literarni kontekst vstopil v skoraj idealnem trenutku. Med tukajšnjimi literarnimi kritiki namreč nekaj zadnjih let na področju proze poteka na sploh tvorna … →