Mama ni »nekdo, ki ve«

Jedrt Lapuh Maležič

Dialoški eseji, ki se šele sproti porajajo, so priložnostni odgovor na aktualna prepletanja ospoljenih življenjskih praks, njihovih izzivajočih spontanih tematizacij in teoretskih nadgrajevanj. Sogovorniki_ce: Alja Adam, Martin Gramc, Jedrt Lapuh Maležič, Carlos Pascual, Barbara Korun.

Živeto in mišljeno bo na spodbudne načine združeno. Poleg esejističnih zapisov v dopisovanju bomo na nekaterih platformah za informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (spletne klepetalnice in sporočila, esemesi, elektronska pošta) od neformalne komunikacije prešle_i na raven blago formalizirane diskusije. Esejistični izmenjavi videnj, mnenj, znanja in izkušenj bo tako sledilo demokratično usklajevanje, pomiritev ali, nasprotno, eskalacija nasprotij. Delujemo, tj. dopisujemo si v petih sogovorništvih, v zaključku udeležene_i načrtujemo skupno virtualno okroglo mizo.

Odprimo karte s posameznimi temami: z Aljo Adam o feminističnih, intelektualnih pogojno t.i. fatalkah, kar se bo zgodilo ob vpadu ruralne, ironično zamišljene miniature femme fatal v izhodiščni tekst. V navezi z Martinom Gramcem, politično lezbijko, se bo nadaljevalo neko sprva zasebno soočanje različnih teoretskih perspektiv, ki so jih odprle ali spodbudile politike transspolnosti; pri analizi in razgradnji materinskega mita skozi topiko materinjenja v hetero- in  istospolnem partnerstvu bova sodelovali z Jedrt Lapuh Maležič. Naslednji dialog bo potekal s Carlosom Pascualom, pri komer bom poizvedovala o oblikah patriarhata in njegovih odklonih od pričakovanih rigidnosti. Z Barbaro Korun si bova izmenjali vpoglede v preplet delovnih sfer, pri njej zlasti pesništva in angažmaja v begunskih skupnostih; za povrh bova izmenjali problematične izkušnje o ospoljenih razmerjih moči na skupnem polju aktivizma oziroma aktivnega državljanstva. – Renata Šribar

Daljši opis

Če moj otrok noče posojati igrač, je to gotovo zato, ker ima dve mamici in je zato zmeraj na prvem mestu, če pa otrok hetero staršev tuli, da je vse na igrišču njegovo, je to normalna razvojna faza. — Jedrt Lapuh Maležič

Dejstvo, da ima ženska v heteroseksualnem paru druge reproduktivne sposobnosti, ne igra vloge, če oče (diskriminatorno) tradicionalistično ne prelaga izvajanje starševstva na poljubni »kasneje«. — Renata Šribar

Renata Šribar
Alja Adam
Martin Gramc
Jedrt Lapuh Maležič
Carlos Pascual
Barbara Korun
Esej
Dialog

Renata

Kadarkoli berem izviren, neposredno tekoč tekst, me njegova magnetičnost spomni, kako je naš um v raziskovanju ukročen, okleščen vabljive neposrednosti. Zavedanje, da je tudi neposrednost stvar obvladovanja obrti in da je jezik sam tako ali tako medij, ne pomaga. Kar se (mi) je izpostavilo ob branju tvojega teksta o lezbičnem materinjenju na ravni jezika, je torej razlika v do določene mere formaliziranem načinu izražanja, kjer »znanost« potegne krajšo. 

Dejavniki družbene in kulturne obteženosti materinstva postanejo v lagodnejši govorici bolj obvladljivi, čeprav bi si lahko mislila, da je tvoje materinstvo nadobremenjujoče v primerjavi z mojimi izkušnjami. Pa si ne bom, ker gre za zelo osebna doživljanja, interpretacije, racionalizacije. V tvojem primeru, kot praviš, tudi kaj odpade. »Socialno« materinstvo, opozoriš na očitno, nima toliko intimno-osebnih zagat v zvezi z »biologijo« reprodukcije, zato pa jih ima z nanjo navezujočimi se stigmami.  

Jedrt

Ne razumem najbolje, kaj misliš, ko govoriš o obvladovanju obrti. Starševske? Pisunske? Jezikovne? Meni se namreč dozdeva, da je znanost, ki nadgrajuje osebno izkušnjo, vsekakor soočena z nehvaležno vlogo reflektiranja nečesa, kar lahko nekateri, zahvaljujoč izkušnjam, samo izvržemo na papir. Nekoč sem obiskala pogovorni večer Društva slovenskih književnih prevajalcev, v katerem je Đurđa Strsoglavec posvarila pred tem, da bi vzhičeno sprejeli pohvalo, če nam kdo pove, da prevod »lepo teče«. Ker kaj to sploh pomeni? Lahko izvirnik ne teče lepo, življenje ne teče lepo. Če se življenje zatika, teorija pa sledi praksi, je torej povsem ustrezno, da tudi prevod sledi izvirniku in ohranja zatike. 

Kakopak nisem mislila reči, da »socialno« materinstvo nima zagat o »biologiji«, še kako jih ima, predvsem pa so vezane na družbeno percepcijo in globoko ukoreninjena pojmovanja vezi med materjo in otrokom. No, pa tudi na vcepljanje teh norm pod kožo, kadar si človek tega najmanj želi. Ta pojmovanja so mi porodila nešteto kompleksov, nepotrebnih in nadležnih, in če sploh kaj, sem želela poudariti, da se jih še nisem znebila.   

Renata

Seveda nisi odrešena »biološkega« kot vira diskriminacije in stigmatiziranja. Mislila sem na moment, ki ga sama omenjaš, morebitno »zanositveno« dilemo, ki jo izpostavlja v mojem eseju obravnavana zgodba  avtorice Guadalupe Nettel. Še par besed o bolečem »biološkem«, kjer je »biološko« po definiciji produkt socialnega. Zadnjič sem med pogovorom o nekem zame pomembnem rejniškem primeru slišala izjavo kolega socialnega delavca, da »biološko« materinstvo prevlada kot argument v preizpraševanju, ali naj otrok ostane v rejniški družini ali naj se vrne k staršema, ki sta ga rodila. Tudi če je okolje, ki ga nudita, še vedno negotovo in izid za otroka vprašljiv. Jasno, da sem bila pretresena, še posebej ker je zdaj že bivši rejniški oče moj prijatelj in zdaj že bivšo rejniško mamo tudi poznam. Pestovala sem zdaj že bivšega njunega dečka in sem bila tudi sama ob izgubi zelo žalostna.  

Jedrt

Tukaj bi zavoljo jasnosti samo opozorila na vlogo rejniške družine, ki je od samega začetka vezana na začasnost, v primerjavi s posvojiteljem/ico. Kolikor mi je znano, otroka posvojiš »nepovratno«, torej si od pravnomočnosti odločbe dalje pravnoformalno povsem enakovreden biološkim staršem. Tvoja prijatelja rejnika sta se po vsej verjetnosti morala soočiti z opcijo, ki je bila kot potencial navzoča od samega začetka, kar je vsekakor težavno, gotovo, ni pa po mojem mnenju nujno travmatično za otroka, seveda odvisno od razlogov, ki jih ne poznam in ki so botrovali dejstvu, da je dete sploh potrebovalo rejnike.  

Renata

Ja, gre za vnaprejšnje zavedanje o »začasnosti«, ki pa ni nujna; ni malo rejniških družin, v katerih otrok odraste. Zato ni nepomembno tematizirati ta apriorni privilegij »bioloških« staršev, da kdaj dobijo otroka nazaj tudi v primerih, ko je vrnitev še vedno rizična in otrok po njej očitno nazaduje. Še en »biološki« izziv je, s katerim se nisem soočila samo jaz, temveč še drugih nekaj mam, s katerimi sem delila svoje izkušnje. Otrok ni tvoj genetski klon in ni se lahko naučiti sprejemanja tako bližnjega človeškega bitjeca in nato bitja v razliki. Ta šola je šla zame izjemno počasi, ker je bil dolgo moj svet zgolj projekcija mene same. Bralo se bo neetično, a tako je pač bilo in je v mnogih primerih starševanja: lastni otrok kot prisila k odraščanju, po svoje tudi sopotnik ali sopotnica na tej poti. Še najbolj preprosto psihološko branje o starševstvu kaj takega takoj postavi v red neodgovornega starševstva. Nisem čisto prepričana, da je tu vsa resnica.  

Jedrt

O, še kako verjamem, da je ta izziv lahko skoraj bistvo starševanja! Tudi sama se, jasno, soočam z njim, le da so moje predispozicije od začetka jasne in me ne čaka nenadno spoznanje o tem, da »otrok ni moj genetski klon«. Ne vem točno, katera Freudova faza naj bi to bila, a tudi sama sem se precej pozno zavedela, da ne funkcionirajo vsi po mojem kopitu, da je treba včasih, če ti kdo sporoči, kako čustvuje, in je to diametralno nasprotno od tvojega načina, zadevo enostavno sprejeti in sobitju verjeti, da potrebuje nekaj čisto drugega, kot se tebi zdi samoumevno. Pri svojem otroku sem od samega začetka vedela, da bo sopotnik, da se bova drug od drugega učila in da ni načina, kako bi mi … morda nerodna metafora, pa vendarle … prešel v kri.  

Renata

Če se vrnem k zgodbi o mački: ni bila vzeta v zakup dobesedno, celo intrigiralo me je, da sicer dobra pisateljica vzpostavi tako malo distance do biologističnih mitov. Kot že zapisano, je njen fokus najbrž drugje. Njen fokus je po mojem v razmisleku, kako šibka je pravzaprav osnova akterkine slabe vesti (namreč biološko dejstvo nosečnosti) pri odločitvi o reprodukciji-da-ali-ne. Zaradi njenega občutka krivde, ki se izide v spontani abortus, zdajle asociiram na psihološko interpretacijo mita o Meduzi. Njena podoba je metafora za človeško skrepenelost, nesposobnost za delovanje, ki je posledica slabe vesti. Aktivnost, razrešitev, razvoj odnosa, vse to  je spričo občutka krivde onemogočeno. Če sproti ne razrešujemo dogem o materinstvu, nam je slaba vest naložena v obilici.

Zdaj ko si dopisujeva, mislim, da ni nič narobe s tem, če se starševsko in osebnostno razvijamo ob otroku. Gre za odnos, ki se pač spreminja, napreduje ali občasno nazaduje v tandemu z otrokom. Problematično je, ker izvorna starševska nevednost, o kateri piševa obe, tako z lahkoto vzame za izhod kakšno priročniško ugotovitev, ki je vselej odvisna od kulturno-zgodovinskega konteksta in še česa. Pripovedujeva o nevednosti, ki vključuje tudi občutek, da razumemo stvari šele za nazaj. A glej čudo, potem ko sem prebrala prvi del tvojega eseja, me je nenadoma obšlo, da sem vzgojno in nasploh kot starš morda »čutila« prav. Zakaj? Vsako dete in vsako odraščajoče človeško bitje je življenje samo zase. Ni ga nasveta, ki bi v srčiki zadel situacijsko vzgojno rešitev, edini »pravilni« način. Žal je tudi v tem primeru najboljši učitelj vzgojna napaka; umetnost in modrost starševanja, se mi zdi, je v hitrem odkrivanju lastnih napak. Recimo, da pozornost do učinkov svojega odnosa do otroka in pripravljenost za spremembo sodi v domeno starševske ljubezni in odgovornosti. No, kakorkoli že, obe s hčerko sva živi in delava večinoma to, kar naju veseli. To mi služi kot kronski dokaz, da ga nisem preveč in predolgo starševsko lomila  

in da sem vsaj v enaki meri kot ugibala, eksperimentirala in se kesala za nazaj tudi starševsko uživala in se veselila odraščanja, hčerinega in svojega. 

Jedrt

Ima me, da bi ob prebiranju te replike na mestu ustavila tvoje olajšanje, češ da ga nisi polomila. Zdi se mi, da je to napačno izhodišče, in da ga bomo vsi starši, kar koli počnemo in naj si še tako prizadevamo, naposled nekje polomili. Gre bržkone za to, da otrok na neki točki, z nekega zornega kota odrašča sam od sebe! Oziroma odraste navkljub naši pomoči, ne zaradi ne. Kakopak govorim o stopnji pomoči, ko so osnovne fiziološke potrebe že potešene, ko mu priskrbimo hrano, zavetje, toplino. Govorim o tem, da je v izhodišču totalna zabloda, da si starši pripisujemo zasluge za to, da je otrok odrasel v čuteče, sočutno, da ne rečem »dostojno« človeško bitje. Tukaj po mojem nimamo prav veliko zaslug, še več, tovrstno moralno naslajanje celo izključuje starše, katerih otroci so po spletu naključij pristali v nehvaležnih okoliščinah, se zadrogirali, ne nazadnje živijo s psihiatričnimi diagnozami (kot jaz sama) ipd. Močno bi se motili, če bi njihove nelagodne okoliščine pripisovali izključno izkušnji s starši, zato se res nagibam v smer, da bi zadevo najraje pripisala kar moči, za katero recimo, da počiva v otroku samem, moči za orientacijo v tako imenovano »pravo« smer.  

Renata

Haha, dobra se mi zdi tale o blokiranju starševskega olajšanja. Razumem, da nisem omnipotentni starš, zato tudi poudarek na vzgojni skupnosti z otrokom, ki, kot ugotavljaš, ima lastno moč. Vendar se v konceptu otrokovega samoodraščanja prav tako skriva past, ki je v odvezi od starševske odgovornosti. 

Zdaj pa še o nekem izpuščenem motivu. Ko sem oddala svoj esej uredniku, me je presvetlilo, da se nisem dotaknila jeremijad o »slovenski materi«. Rekla bi, da je z moje perspektive medijskih moči, ki privilegirajo določene interpretacije, verjetno celo škoda prostora za to tematizacijo. Težko bi prišla do veljave v poplavi »krivih« mater in »nedolžnih« sinov in očetov. Morda bo zadostovalo, če, ostajajoč znotraj heteroseksualne starševske paradigme, parafraziram Martina Krpana: »O odsotnih očetih pa nič.«

Jedrt

O odsotnih očetih bi bilo vsekakor treba pisati, vendar sama definitivno nisem pravi naslov, saj bi se našel celo kdo, ki bi naju s partnerko lahko obtožil, da sva otroku vzeli očeta. Jasno, da nisva ravnali zlohotno, vendar pa sama raje gledam na to s stališča, da sva mu dali dve mami, kar pa je tudi merodajno. Raje se posvečam stvarem, ki jih za otroka lahko naredim, in to, da mu kot lezbijka ne morem očeta ne dati ne vzeti, predvsem pa, da ga ne želim oropati te vezi, se mi zdi manj pomembno kot to, kar otroku lahko omogočim. To je tudi tisto, na kar se osredotočam. Prepričana sem, da je lahko otroku z dvema starševskima figurama, ki se med seboj spoštujeta, povsem dobro, kar dokazujejo tudi znanstvene raziskave, nisem pa prepričana, da bi se v primeru drugačnih znanstvenih ugotovitev ustavila v svoji želji po otroku. Menim, da marsikateremu heteroseksualnemu staršu to sploh od daleč ne pade na pamet, ampak precej sem se morala preizpraševati in potruditi, da sem ugotovila, da želim postati in bom postala mama. Kar za številne biološke očete ne velja.  

Renata

Razumem. Povsem se strinjam s tabo, Jedrt, tudi s tvojo trditvijo, da mačizem (s spremnimi pojavi, kakršen je tudi določen model očetovanja) ni rezerviran samo za moške. Včasih smo v feminističnih krožkih govorile o mačicah, in ob tem nismo imele v mislih nič dvoumnega, zgolj ženske različice mačo moških. Če vključim nekaj teoretske refleksije, je tudi to zadevo možno pojasniti kratko in jedrnato: spol ni zgolj utelešenje, je tudi določena odnosna pozicija, ki jo lahko zavzame kdorkoli ne glede na administrativno zabeleženi in pripisani spol ali ospoljeno telo. 

Jedrt

Se strinjam, absolutno, da spol ni zgolj utelešenje, pravzaprav bi se dalo debatirati, ali sploh je utelešenje, a o tem teoretsko nikakor ne vem dovolj, da bi razvijala tezo. Izraz »ospoljen« pravzaprav razumem kot to, da telesu šele pozneje pripišemo določeno pozicijo, ki lahko določa njegovo ravnanje, kolikor sploh spol ga.

 

Namesto odgovoraRenata P.S.: Jedrt ima seveda prav in je povsem ustrezno vzela rabo besede utelešenje bolj precizno. »Ospoljenje«, moj prevod angleške besede gendering (v nasprotju s prevodom Vlaste Jalušič »vspoljenje«) se prav gotovo nanaša tudi na telo, ki je praviloma telo v interpretaciji. O tem se imenitno razpiše Ann Fausto Sterling, omenjena tudi že v mojem eseju, s katerim nagovarjam Jedrt.

Ko sem se pripravljala na materinjenje, po vseh predpisih zgledno registrirana in polikana, skoraj staromodno ugnezdena lezbijka (na srečo pa niti malo bogaboječa in precej ponosna na svoje partnerstvo), so po državi divjale priprave na drugi referendum o naši pravici do poroke in izenačitve pravic s heteroseksualnimi pari. Vse bolj akutno sem se začenjala zavedati, da slovenski slehernik ni lezbična mama, da jo slehernik celo črti ali v najboljšem primeru gleda nanjo kot na eksota, in da starševstvo v istospolnem partnerstvu ne pomeni zgolj razkritja na veke vekov, temveč obenem tudi nekakšno štrlenje iz obeh skupnosti, tako LGBT kot heteroseksualne. 

Resda sva s partnerko prebirali iste nosečniške koledarčke kakor strejti, ob čemer je pri vsakem tednu pripisano navodilo za očka, kako naj ravna s sijočo nosečnico, vendar pa nikakor ne bi rekla, da sem bila v bazenu hetero staršev, ki sem jih poznala, deležna količkaj koristnih nasvetov ali navodil ali vsaj vtisov, kaj starševanje pomeni. Lahko bi torej rekla, Renata, da mi beseda fragment, ki jo izpostavljaš, vzbuja asociacije na način, kako so pričakovanja o starševstvu pred partnerkinim porodom kapljala do mene. Sanjalo se mi ni, kako bo, ko se bo sin rodil in uradno ne bom njegova mama, dokler ga ne bom posvojila, še manj se mi je sanjalo, da bo posvojitev potekala dokaj gladko, da pa bom – kdo ve, ali ne delno tudi malo zaradi tega, ker celo sama včasih pripisujem pretirano mogočnost biološki vezi med materjo in otrokom – naposled zelo negotova mama. Nikoli ne bi pomislila, da se bova s partnerko izpostavili v referendumski kampanji, da bo nadobudni režiser o nas treh posnel dokumentarec, predvsem pa ne bi nikoli pomislila, da se bova po vsem tem nesrečno razšli in bova uvedli deljeno skrbništvo. 

Hecno je, kako fragmenti, ki pronicajo iz dnevnega časopisja o tem, da bi ti želeli nekateri ljudje prepovedati dostop do poroke, do otroka, do samega poimenovanja tvoje ljubezni, oslabijo, ko si v pretežno harmonični partnerski zvezi. Moja zasebna drža navzven je bila vseskozi bojevita in še pomislila nisem, da utegne delno tudi ta naravnanost razdreti ali vsaj načeti mojo vlogo mame – joj, še zdaj nisem prepričana, ali se istovetim z njo v smislu »nekoga, ki ve«. Ko slišim besedo ›mama‹, pomislim na sina, ne na to, kakšne lastnosti mi izraz pripisuje, ne na svojo velezveličavno vednost. Pred časom mi je znanka rekla, da dokler ne skrbiš za otroka, ne moreš vedeti, kaj je brezpogojna predanost. Kakopak sem vzrojila nad traparijo, ampak nezavedno bi rekla, da mi beseda mama še zmeraj vzbuja nelagodje prav zaradi takšnih floskul, predsodkov. Pravzaprav sem rada mama, edino družbeno privzeta konotacija, ki jo ta vloga nosi s seboj, se mi upira. Ne domišljam si, da vem, kaj je najbolje za drugo bitjece, v najboljšem primeru lahko kolikor toliko zanesljivo ugibam, previjam, okopam, nahranim, oblečem, ga poskusim pogovoriti. V sanjah ne bi zreducirala vloge ne-mame na »nekoga, ki ne more vedeti«. 

Ne bi se mogla bolj strinjati z izjavo, da je »sposobnost za materinstvo nekaj, česar se ženska nauči«. Celo še več, trdim, da so lahko tiste, ki so po nekakšnem stanju stvari (izogibam se besedi narava) brezhibno pripravljene in vse prepričane v svoj materinski prav, veliko prej zgrešene ali pa vsaj zablodele v svojem istovetenju z vlogo matere, kar je ne nazadnje lahko škodljivo ne le zanje, temveč tudi za odnos z deco, za to vez, poveličevano skozi stoletja. Vloga matere je pač nenehno na tapeti kot nadvse prikladen teren za zlorabo in izkrivljanje tega, »kar bi ženska morala biti«.  

 

V prvem fragmentu omenjaš »neposrednost, izgovarjanje mišljenega in občutenega v ključnih situacijah«, kar se tudi meni  zdi v resnici bistveno za to, da se človek (mama) ne poistoveti do kraja z družbeno pogojeno vlogo mame in je zmožen izstopiti iz poganjanja škodljivega mita o materinstvu. Nekoč, ko se še nisem imenovala mama, sem se precej bala mlajših otrok. Zdelo se mi je, da me njihov svet ne zanima, še manj moj njih, predvsem pa se mi je zdelo, da kakor psički zavohajo, kdaj nisi zares pri stvari, kdaj se pretvarjaš, glumiš zanimanje. Spominjam se, kako sem bila nervozna, ko sem se odpravljala na izlet z bivšim fantom in njegovim triletnim sinom, pa mi je starejši rekel, naj bom samo takšna, kot sem, in bo vse krasno. Potem sem se ves dan trudila biti čimbolj naravna, kaj pa vem, čim manj glumit, in se je pogovor z malim, s katerim sva skupaj sedela na zadnjem sedežu avtomobila, razvijal v res zanimivo smer. Razlagal mi je o celovečerni risanki Wall-E, ki si jo je ogledal, o robotku v distopičnem svetu, ki si najde prijateljico, in ko sem ga vprašala, kaj je robotek jedel, je suvereno odvrnil: »Hranil se je s sončno energijo.« Takrat se mi je zazdelo, da morda svet triletnikov skriva veliko bolj vedre ideje kot nekdaj naš, in zdi se mi, da sem začutila nekaj podobnega resničnemu čudenju. Doumela sem, da sem bila najbrž ves ta čas bolj živčna pred starši kot pred otroci, saj si stežka zapomnim rojstne dneve novih ljudi in še manj znam prepoznati, koliko so stari in zakaj bi morali že ali ne bi smeli še znati tega ali onega, razvojna psihologija in to. Nikoli pa nisem podvomila v to, da bom s svojim otrokom, z otrokom, za katerega se bom kot lezbijka morala odločiti premišljeno in nadvse zavestno, veliko bolj sproščena. Če sem kdaj podvomila v to, ali me starševstvo sploh zanima, pa nikdar nisem podvomila v to, da me zanima, kaj si misli o svetu in našem tukajšnjem početju moje dete. Letos, ko so časi zame dokaj nepopustljivo težki, tudi iskreno povem svojemu potomcu, ko sem malce utrujena ali žalostna, pa to krasno sprejema. Kakopak ga ne obremenjujem po nepotrebnem, samo zdi se mi fer, da ne blefiram. Kljub temu mu ob ločitvi nisem pretirano razlagala razlogov, ostala sva pri tem, da kakor ima dve mamici, bo imel odslej tudi dva domka. Mislim, da razume.  

Ko ravno omenjaš mačizem: ugotovila sem, da izključno ženske skupnosti nikakor niso nujno nemačistične. Celo v lezbičnih logih se mi je že zgodilo (ne sicer v najožjem krogu), da sem naletela na mačistično obravnavo »mladega mesovja«, imela priliko opazovati serijsko varanje in hvalisanje z osvajalskimi podvigi, posebej še zaničljivo natolcevanje o kakšni ženi, ki da naj kar doma ostaja, ker potrebuje njena partnerka oddih od hišnega pripora, neredko pa sem slišala tudi za pripetljaj, ko so katero izmed punc proti njeni volji prešlatali – skratka, hočem reči, da kot feminizem ni omejen na ženske, niti mačizem nikakor ni izključno moška domena, in včasih me frajarjenje v vlogi lezbičnih osvajačic razbesni precej bolj kot sam moški mačizem, ki ga – na žalost – dostikrat pričakujem. Mislim, da so tudi pričakovanja, ki jih družba goji v zvezi z lezbičnim materinstvom, v veliki meri povezana s seksizmi, saj od vzgojiteljic do staršev na igriščih dostikrat kdo samoumevno pribije, da ni nič čudnega, če je otrok malo razvajen, saj da ima navsezadnje dve mami, ki pa ja ne znata postavljati meja, saj naj bi bila to očitno bolj domena očetov. To se mi zdi pravzaprav bizarno reduciranje žensk, mater, če hočeš, na vlogo božajočih in vsega hudega vajenih, popustljivih in skorajda trapastih cankarjanskih navzočnosti, ki jih vsak moški potomec kakopak lahko prinaša naokoli po mili volji. In ta stereotip edinca dveh mamic mi, po resnici povedano, že prav preseda, ker nanj niso imuni nikjer, ne ostali starši, ne strokovno usposobljeni izobraževalni delavci, ne ljudje, ki z otroki nimajo radi opravka ali si svojih ne želijo. Od kod ideja, da ženske ne bi znale postavljati jasnih meja dovoljenega, ne vem, je pa vsekakor povezano obenem z malikovanjem mitične ženskosti in zaničevanjem odločevalskih sposobnosti sodobnih mater. Nadležno. Če moj otrok noče posojati igrač, je to gotovo zato, ker ima dve mamici in je zato zmeraj na prvem mestu, če pa otrok hetero staršev tuli, da je vse na igrišču njegovo, je to normalna razvojna faza. 

Hecno, Renata, da omenjaš ravno mačko, saj najin otrok odrašča s štirimi – dvema samčkoma in dvema samičkama, sama pa sem od nekdaj oboževala ta samosvoja, zenovska bitja. Najine mačke sicer niso nikoli skotile mladičev, pa vendar si domišljam, da poznam njihov modus operandi. Pogosto sem tudi poslušala o mačjih mamah, ki spodijo svoj zarod od hiše, saj jim hodi v zelje, ko gre za hrano, zavetje in nego, ki jo ponuja skrbnik. Osebno sem prepričana, da mačk kot svojstvenih osebnosti ni mogoče metati v isti koš, ko gre za materinjenje, in ne vidim razloga, da bi to počeli z ljudmi. In tudi se mi dozdeva, da je primerjava materinstva pri mački in noseči študentki, ki jo izpostavlja tvoja zgodba, pravzaprav nekakšen absurd. »Najraje« vidim, ko se v družbi razvije debata o homoseksualnosti in kakšen dežurni znalec reče, da je živ dokaz, da to ni naravno, ta, da pri živalih tega ni, če pa so vendarle homoseksualne, pa so nekakšna suha veja. Prvič, to je v dobi YouTuba povsem retardirana izjava, saj dá že površen klik vedeti, da pri velikanskem številu vrst beležimo homoseksualnost, celo zvestobo istim partnerjem za vse življenje, drugič pa sem užaljena in nekako zgrožena, da tovrstne izjave najdejo mesto celo v političnih kontekstih, v katerih nas na ta način primerja z živalskim carstvom, kjer je ta primerjava po mojem absolutno zgrešena. Jaz tudi ne grem iskat podobnosti v bojevitosti štajerske varde in v paritvenih obredih opičnjakov, za božjo voljo! Pa bi jih našla! Skratka, primerjave z delfini in njihovimi ljubezenskimi razmerji me na neki način žalijo. 

Zgodbe o mačji mami sicer nisem brala, in morda je tozadevno povsem nedolžna, vendar pa bi se kljub vsemu želela kar se da distancirati od debate o »naravnem«. O tem sem že pisala v kolumni o lingvističnih zagatah in rabi slovničnih spolov, a še zmeraj me pogreje, ko se vsakič znova razprave spletajo okoli te poveličevane naravnosti. Sorodnica me je pred rojstvom sina vprašala, ali mi ne bo nič sitno »skrbeti za tujega otroka«. Kako neverjetno prevzetno od nje, da méni, da so otroci, ki jih je rodila, njeni, ostali pa tuji. Spomni me na Svetlanino Desetnico, ko zavrne rodno družino, češ da zanjo ni prostora v takšnem svetu, »kjer se le svojo kri spozna«. Podpišem stokrat! Za moje pojme je zmaga, če iz otroka uspeš z lastnim trudom ali kljub napakam izvleči tisto, kar ga naposled naredi za samostojnega in suverenega, nikakor pa ne, če si ga prisvojiš ali celo podrediš za vse življenje, ker je pač produkt tvoje DNK.

Prej pa sem omenila, da imam celo sama včasih manjvrednosti kompleks ali raje predsodek, ko vendarle podležem vseprisotnim mnenjem v družbi in se sprašujem, ali sem res drugi starš. Dobrodošel bi bil kakšen priročnik, vsekakor, saj se težko poistovetim z očeti, ki se na dnevni bazi počutijo podobno odrinjene, kadar je otrok bolj povezan z mamo, ki ga je dojila, ne nazadnje pa v večini primerov z njim tudi že precej bolj zgodaj vzpostavila pristen fizični stik. Moja pozicija, ki je dostikrat primerjana z očetovsko, je v mojih lastnih očeh vendarle povsem drugačna. Nikakor se ne istovetim z očeti, niti niso družbena pričakovanja podobna, ko gre zame ali pa zanje. Po eni strani me bega, ker to s fizičnim stikom – tako doživljam – drži, po drugi strani pa sem diskriminirana v tem smislu, da se od mene nekoliko seksistično pričakuje tradicionalno bolj materinske kot očetovske lastnosti, obenem pa se mi pripisuje očetovska odrinjenost. Sem torej po mnenju mnogih v vlogi nekakšne »rezerve«, kar me muči in jezi, in tudi moj omenjeni kompleks – vse bolj se ga uspem vsaj kratkoročno zlosati, hvala nebu, vsaj ko sem sama s sinom! – se mi zdi glede na družbeno klimo povsem razumljiv, četudi odveč.  

 

Omenjaš – pri zgodbi o mački – nenačrtovano nosečnost. No, o tem pa res ne vem ničesar, in mislim, da je v tem tudi nekakšno olajšanje. Naj so moje tegobe v starševstvu, povezane s položajem, ko moram svoje materinstvo nekako dokazovati s posvojitvijo svojega otroka, še tako zagatne, mi vsaj ni bilo treba nikdar skrbeti o tem, da bi me ta reč doletela nepričakovano. In mislim, da se izmed vrst homofobov, ki bi mi (kakor so nekateri zapisali v komentarjih k oddaji Epilog, v kateri sva se z ženo izpostavili med kampanjo za novelo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) privoščili, da mi otroka vzamejo (sic!), malokdo zaveda, kako zelo zavestna je v mojem primeru odločitev in zaveza o odgovornosti, kako zelo se nisem kar spotaknila ob nekoga in kako zelo si moraš v najinem primeru želeti in priznati, da boš za svojega otroka resnično poskrbel. Omenjaš slabo vest biološke matere, ker si otroka ni zares želela. No, vsaj o tem ne morem vedeti ničesar, in tega sem vesela. 

Niti jaz ne vem za nobeno materinstvo, ki »se ne bi bodlo z materinskim mitom«, spominjam pa se pripetljaja, do katerega je prišlo med pesniško delavnico, ko sem, še pred materinstvom, pomislila, da lirski subjekt kakopak nisem nujno jaz, in napisala – resda dokaj kilavo v smislu poezije – pesem o materi samohranilki, ki da vsa neprespana čaka čaka čaka, da bi otrok vendarle kinknil. Je osamljena in izmozgana. Mentor na delavnici je vzrojil, da naj ne pišem o stvareh, ki jih ne poznam, saj da ima sam otroke in da »ni tako«, medtem ko se je ena od udeleženk, mama, nemudoma lahko poistovetila z lirskim subjektom, čeprav ni samohranilka. Vseeno mi je za tisto pesem, ki sem jo zblefirala, a hočem reči, kako različno lahko delujejo zaveze, kakršna materinstvo vsekakor je, na različne ljudi v različnih vlogah, ne nujno moške in ženske. Izkušnja starševstva je prav tako heterogena kakor naši značaji, in obenem prav tako heteronormativno zaznamovana kakor (še danes) dojemanje tega, kdo je pravi starš. Od zlobnih mačeh v pravljicah do ljudi, ki mi na prvo žogo s povsem iskrenim frisom rečejo: »Aja, se pravi je v resnici tvoja partnerka njegova mama,« me spremlja družbeni predsodek, da se v tem svetu »le svojo kri spozna«.

O avtorju. Jedrt Maležič (1979) je od leta 2007 samozaposlena v kulturi, prevajalka leposlovja iz angleščine in francoščine, članica DSKP. Po diplomi na Filozofski fakulteti (Oddelek za prevajanje in tolmačenje, 2004) se je zaposlila na prevajalski agenciji, dokler ni radosti redne službe zamenjala želja po »svobodnejšem« poklicu. Med njenimi prevodnimi projekti so tudi avtorji Nelson Mandela, Martin Luther King ml., … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu
Sorodni prispevki
  • Materinjenje

    Renata Šribar

    Nobenega prakticiranja materinstva ne poznam, ki se ne bi bodlo z materinskim mitom.

  • Laži mi!

    Izar Lunaček

    Povsem vsakdanja starševska dilema: kako otroku razložiti, da čokolina včasih zmanjka? Čokolina nikoli ne zmanjka!

  • Sinovi

    Urša Zabukovec

    Ne vem, kako se je začel pogovor, niti koliko sem bila stara, vsekakor sem bila še otrok, hoditi sem morala v osnovno šolo, vse skupaj pa … →

Izdelava: Pika vejica