Nekaj malega o času

Ivana Komel

Zdaj živim v Shillongu že več kot leto dni, vendar se zdi, kot da sem tukaj že celo večnost. »Abode of the cloud«, kot imenujejo to mesto v vseh turističnih vodnikih, se namreč res nahaja med oblaki in meglicami in zaradi tega je tudi ves čas prisoten občutek, da hodiš v snu ali da sanjaš. Človek sanja od 90 do 120 minut dnevno, vendar se odraslemu človeku, za katerega velja, da spi približno 8 ur na dan, zdi, da je sanjal vseh 8 ur. In v Shillongu dojemam čas tako kot sanje ali meglice, ki se vlečejo po mestu ves čas. 

Prva razlika, ki sem jo opazila med definicijo časa v Evropi in Indiji, se je začela že takoj ob prihodu v Shillong, in sicer z uporabo indijske in angleške angleščine. V Evropi bodo ljudje ob pogrebu dejali »he passed away« ali »he died«, kar dobesedno nakazuje na končnost nekega bitja oziroma kot bi se čas ustavil, medtem ko se tukaj uporablja ob pogrebu besedna zveza »he expired«, ki je sicer v marsikaterem smislu smešna beseda, saj nismo izdelki, da bi naš rok trajanja potekel, po drugi strani pa, če izdelku poteče rok trajanja, še ne pomeni, da je izdelek izginil, pač pa samo to, da ni več užiten. Čas teče dalje in tudi človek, ki mu je potekel čas bivanja, na tem svetu še naprej obstaja, samo v drugačni obliki. Izdelek ni več užiten, človek nam ni več prepoznaven. In glede na to, da je tukaj že filozofija glede smrti takšna, potem si verjetno lahko predstavljate, da je glede življenja in vsakodnevnih življenjskih situacij enaka.

Zadnjič sem tako odšla do svojega oddelka na univerzi, kjer je napisano, da se delovni čas začne ob 9.30. Tako profesorji, tajništvo in predstojnik oddelka so se prikazali šele ob 11h. Drugi mednarodni študenti so mi, potem ko sem jim povedala o tem, rekli, da v Indiji ljudje ne spoštujejo časa, namreč v vseh kapitalističnih družbah vedo, da je čas denar, medtem ko tukaj tega očitno ne vedo ali pa vedo, pa tega ne upoštevajo. Ko sem kasneje razmišljala o tem, nisem vedela, ali naj to sodim kot nekaj, kar je prav ali narobe. Del mene, ki je zadnjih 30 let živel v okolju, kjer je vse organizirano točno po urniku, se je težko privadil neorganiziranosti, drugi del pa je užival v polni meri. In drugi del je, priznam, prevladal. Namreč, če ni nobenih urnikov, strogo določenih predpisov in omejitev, je sicer kaotično, ampak kaos pomeni tudi svobodo – in to kakšno svobodo! Nobenega stresa, nobenega tekanja za »right on time«, ker je vsak »time right.«

In vsak čas je pravi tudi na literarnih večerih. Namreč, medtem ko se vsaj v Sloveniji čaka od 15 do 30 minut, da se nabere tistih nekaj dobrih prijateljev, sorodnikov, oboževalcev, navoščljivcev in prisklednikov, ki pridejo poslušat tvoje stvaritve, se indijski literarni večeri lahko pričnejo takoj ali pa čez uro ali dve. Vse je odvisno od organizatorjev in njihove percepcije o tem, kolikšna kvota ljudi je za dani literarni večer ustrezna. Vendar pa moramo vedeti, da je za razliko od Slovenije v Indiji minimalna kvota 50 do 100 obiskovalcev, ki uživajo poezijo ali prozo in vmes še vsaj en obrok do tri obroke, debatirajo o umetnosti kot najbolj dragoceni in spoštljivi obrti ter omenjajo Tagoreja v vsaki tretji povedi. Zadnje me vedno znova spomni na lastno pesem Praznik luči in na verza »Lepo mi je bilo s teboj včeraj in lepo mi je s teboj danes.«

In tako sedaj sedim tukaj v svojem stanovanju, pijem kavo in razmišljam, da bi si vzela čas, odšla na balkon, uživala ob borovcih in lučeh v megli in preložila tipkanje konca tega kratkega pisma za kdaj drugič, ker čas tukaj ni denar. Denar je le izdelek, ki mu bo morda nekoč tudi potekel rok trajanja. Dokler pa ne poteče moj rok trajanja, si bom vzela »all the time in the world.«

Pogovor o tekstu
  • iztok pravi:

    shiva shambo

  • STIRN Senja pravi:

    Zelo nezen prispevek ! Podobno se m zivela v Dominikanski republiki…

    A propos (zdaj zivim v Franciji) – “he expired”, pomeni predvsem da je “iz-dihnil”, kar se mi zdi tudi lepa prispodoba, ker smo vezani na dih…

    S spostovanjem,

    Senja Stirn

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • O revolucijah

    Tomaž Grušovnik

    Sedim na lovski preži na obronkih Slovenskih goric in čakam Venero. Od vzhoda proti zahodu so nad Dravskim poljem razvrščeni Mars, Saturn in Jupiter (z lunami). Povežem točke po prostoru, ki jih zasedamo jaz na Zemlji in ti trije planeti nad južnim nebom. Zakaj skušam na novo odkriti stvari, ki so jih dojeli že pred petsto leti? Zakaj sem obseden z gledanjem v tisto smer neba, v katero potujemo s 30 km/s? Vsi ti miselni procesi požrejo precejšnjo količino glukoze, nevronske impulze pa zapirajo v povratno zanko, tako da ne moreš zaspati, ker operacijski sistem pred zaustavitvijo nenehno posodablja algoritme, s katerimi potem preračunava svoj trenutni položaj v osončju.

  • Ne hodim po površini, vsakič znova se na glavo potapljam v življenje

    Maja Šučur

    Leonora Flis je v bistvu Lea, vsaj za prijatelje in za življenje, ki nima zveze s pisano besedo. Lahko si privošči, da je foodie, saj obenem rada kuha, povrhu vsega … →

  • V obrambo svobode govora

    William Tamplin

    Število ameriških raziskovalcev, ki se ukvarjajo s sodobno beduinsko poezijo, bi lahko prešteli na prste ene iznakažene dlani. Kljub temu pa izide del nekaterih pesnikov spremljajo ideološko … →