Naročilo

Carlos Pascual

Mehiški pisatelj Jorge Ibarguengoitia je nekoč, s svojim večnim prikrito ironičnim tonom, s katerim je tudi pisal, dejal, da za pisanje ne pozna boljšega navdiha, kot je denarni predujem na bančnem računu.  Razumem ga.

Poklicni pisatelj sem postal, ne da bi se zato prav posebej trudil, predvsem pa ne da bi vedel, da je to sploh mogoče doseči. V času mojega odraščanje namreč tako moji starši kot moji učitelji nikoli niso varčevali s sapo med  vztrajnim prepričevanjem, da je to preprosto nemogoče. Pisateljevanja si zato nisem zadal kot življenski projekt; kot otrok nikoli nisem spoznal nobenega pisatelja iz mesa in krvi. Zame so bili pisatelji imena na hrbtiščih knjig in osebnosti iz dokumentarnoh filmov.

Pisati sem začel, ko sem spoznal gluhonemega fantička, ki je risal svoje lastne stripe. Takrat sem se naenkrat zavedel, da mi za branje zgodb ni treba čakati do nedelje, ko je na dom prihajala otroška priloga časopisa, na katerega je bila naročena naša družina; pisati sem si začel lastne zgodbice. Potem so jih začeli brati moji prijatelji. Med seboj so si izmenjavali in izposojali kopije mojih pisarij. Eden izmed teh mulcev je precej let kasneje sodeloval z radijskim producentom, ki je za svoj program iskal pisca. Prijatelju se je takrat zdelo povsem naravno, da me je za delo priporočil.

Tako je moje prvo profesionalno naročilo postalo pisanje temačnih zgodb za radio; res je, vem, ni bila ravno kolumna za New Yorker, vseeno pa je bila radijska postaja UNAM (Neodvisne Mehiške Nacionalne Univerze), postaja z izjemnim številom poslušalcev na nacionalnem nivoju. Poleg tega se je program posvečal le literaturi. Ideja programa je bila kratiti čas nočnemu poslušalstvu z dramatiziranimi črnohumornimi zgodbami. 

Tako sem naslednji dve leti vsak teden napisal zgodbo v dialogih; dve mesečno sta bili avtorski, moji, dve pa priredbi dveh avtorjev zahodnega literarnega kanona. Moje prvo literarno naročilo je obsegalo več kot sto radijskih scenarijev; tako sem se nekega dne zbudil in si rekel – mater, saj živim od pisanja!

Od tedaj pišem v dveh jezikih za vse vrste medijev in v vseh možnih formatih. Pisal sem za scenarije za filme, gledališka dela in priredbe, eseje, kratke zgodbe, poezijo (ja, celo poezijo sem pisal po naročilu in nekaj mesecev mi je uspelo plačevati najemnino za stanovanje z branjem poezije v živo), filmske recenzije, novinarske članke, reportaže, roman, roman v nadaljevanjih, umetnostne kritike in politične kolumne ter še nekaj temu podobnih hibridov. Zdi se mi, da je bilo edino, kar je umanjkalo poklicu pisanja: literarna kariera. Nisem prejemal nagrad, nikoli nisem prosil za pisatlejsko rezidenco, ne za štipendije. In ne pišem »velikega dela«.

Svojega literarnega testamenta ne pišem iz zelo preprostega razloga; mislim, da v resnici nimam veliko povedati, predvsem pa nimam navade čakati na »božanski navdih«; v nasprotju s tem čakam na sladko-kislo nujno naročilo, na zamejen prostor znakov, na skrajni rok oddaje, medtem ko nadaljujem s stalno bitko v brušenju umetnosti življenja navadnega smrtnika; bledo osebno bitko v vsesplošni vojni, ki jo bomo na koncu tako ali tako vsi izgubili …

 

*

 

 

V Mehiki obstaja koncept, ki določa precej razširjeno in uporabljano navado, ki pa se je obenem tudi vsi neznansko bojijo: naročilce. Mala prošnja. Usluga. Naročilo se ponavadi pojavi v obliki prošnje, preden se človek odpravi na kakšno dolgo potovanje. Prošnja po navadi zveni kot nekaj povsem nepomembnega, kasneje pa se rada spremeni v nekaj izjemno voluminoznega. »Imam nečaka, ki živi v New Yorku, študira filmsko režijo, rada bi mu poslala par knjigic,« ti bo rekla mama tvoje punce in se nato pred tvojim pragom pojavila z Zgodovino mehiške filmografije v 12 knjigah; to je lahko tudi usluga, za katero moraš prositi kakšnega politika, s katerim si čisto slučajno dogovorjen za delavni sestanek (kot na primer izginotje kakšnega arhiva, povezanega s trenutno vlado); ali osebna vročitev pisma, polnega besed obžalovanja tvojega prijatelja, ki je namenjeno tvoji bivši punci; ali celo kriminalni posel. Mala prošnja. Uslugica. Naročilce.

Zame je to »naročilce« način, s katerim ostajam v stalnem stiku s pisanjem – nikoli se nisem poskušal pozicionirati v nobeno strukturo kulturne moči, v prav noben literarni krog; vem, da za kaj takšnega prav gotovo nimam pravega talenta. Že od nekdaj pišem za urednike, ne za bralce. Lagal bi, če rečem, da globoko v sebi ne čutim potrebe po pisanju, in, seveda,  pišem tudi zato, da bi me brali in ker me berejo in da bi moji bralci, z malo sreče, v branju uživali; a tisti, ki me v resnici spravijo k pisanju, so uredniki. Če nimam dobrega urednika, se rajši sprehajam naokoli, opazujem, berem in se vozim s kolesom.

V Sloveniji so se stvari odvile tako, da si življenje delim s svojo prvo urednico in prevajalko. Vse, kar napišen, se mora pretvoriti v njene besede. Tisti, ki me berejo in ob tem uživajo, so del nekakšnega trikotnika, ne da bi se tega zavedali in me poznajo le s pomočjo filtra njenega glasu.

Doslej nisem naletel na posebno ploden dialog z drugimi pisatelji ali bralci – samo z uredniki.

Tako sem pred dnevi v kavarni ob reki naletel na urednika spletne Literature. 

»O čem bi si želel pisati,« me je vprašal. 

»O čemer želiš,« sem mu odgovoril. »O čem želiš, da kaj napišem? Kaj bi prišlo prav tvoji reviji?« Andrej me je pogledal z začudenjem. 

»Kaj hočeš s tem reči?«

»Natanko to,« sem mu odgovoril. »Da me lahko prosiš, naj pišem o vremenu, o izumrtju, ki grozi rakom ali posebnih vrstah špargljev. Karkoli me bo spravilo v pisateljski pogon, čeprav ne jaz ne ti ne bova natančno vedela, kaj bo iz tega nastalo – in na neki način je to tudi pravi razlog, zaradi katerega pišem.«

 

*

 

 

Pred nekaj leti mi je prijateljica dala v branje svoj prvi roman in me prosila za mnenje. »Roman je dober,« sem ji rekel. »Zabaven, kar dobro napisan, toda glavni problem, ki ga vidim pri njem, je, da se bralcu zdi, da vse, o čemer pišeš, že poznaš.«

»Seveda, gre za mojo avtobiografijo,« mi je odgovorila. 

»Tako je,« sem ji odgovoril, »to je zato, ker pišeš le o tem, kar poznaš; tako tudi zveni, in v tem je problem tvoje pisave.«

V nekem intrevjuju so tudi pisatelja Javierja Mariasa vprašali, če se kot pisatelj sam sebi zdi dober opazovalec. »Sploh ne,« je odgovoril romanopisec, »sem zelo slab opazovalec. Opazujem le, ko pišem.« Jasno.

Če se je name kdaj obrnil kakšen pisatelj začetnik in me prosil za nasvet pri pisanju, sem mu vedno odgovoril le, da naj piše. »Ja, vem,« to mi je že nekdo rekel, je odvrnil, »ampak rad bi vedel, kako to početi zares dobro, ker imam toliko stvari, ki bi jih rad povedal.« »To je že slab začetek,« sem pripomnil. »Po navadi, predem se usedemo k pisanju, nimamo povedati nič kaj posebnega; resnično pomembno, to, kar je vredno besed, napišemo medtem, ko trpimo kot kakšni spokorniki na križevem potu med upovedovanjem tistega, kar si želimo povedati; vaja v pisanju je tista, ki  spregovori; mi samo pišemo.«

 

*

 

 

Sam sem se vedno odločal za življenje pred pisanjem; in vendar sem vedno neznansko užival v pisanju mnogih tistih, ki so črkam dajali prednost pred ulico. Včasih je težko določiti, kdaj se »živeti« spremeni v izgovor za odlašanje s pisanjem. Celo pomivanje krožnikov se mnogokrat zdi privlačnejša aktivnost, kadar se mora človek spopasti z belino ekrana ali lista. In pred tem eksistencialnim razcepom mene na srečo rešuje grenak blagoslov uredniškega deadlinea, vsilitev, kratenje svobode, ukaz.

Pišem tudi zato, ker ugotavljam, da v življenju postanem vedno boljša človeška mešanica prav med pisanjem. Med mnogimi poklicanostmi, dejavnostmi, ki sem jih počel, medtem ko sem živel, in ne pisal, da bi si zgradil kariero, se mi moje bitje na tem svetu zdi priljudnejše kakor takrat, kadar se grem klovna na odru, pišem poezijo ali naslikam kakšno sliko; nisem odličen kolvn, ne izjemen pesnik, ne vizionarski slikar in na vso srečo sem se že pred mnogimi leti odrekel odličnosti kot obliki življenja. Všeč mi je brušenje različnih veščin v razširjenem kraljestvu nepopolnosti in naročila mi tako pomagajo pri brušenju pisanja, saj sem s kraljestvom nepopolnosti sklenil premirje, prav tako kot z odštevanjem preostalih dni.

Pišem.

Prevedla Mojca Medvedšek

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi

    Erika Bianchi

    Pišem, ker je tok besed edini način bega iz pasti časa in zapora jaza, ki ga poznam. Pišem leposlovje, ker je proces pisanja leposlovja začasno premirje v nenehni vojni med resnico in lažjo, ki poteka v meni.

  • Deset krogov iskanja navdiha 

    Agata Tomažič

    Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

  • Izhod

    Dijana Matković

    Ob opazovanju družbe  –  opravilu, ki ga ves čas izvajamo, saj je gre za enega izmed osnovnih načinov preživetja  –  obstajata dve vrsti neumnosti. Prva se dosledno pokaže … →

Izdelava: Pika vejica