Nam naj bo za beatnike sploh še mar?

Uvod v izbor sodobne postbeatniške poezije

Abhimanyu Kumar

V naslednjih dneh bomo objavili krajši izbor postbeatniške poezije s fokusom na Indiji, ki ga je za elektronski medij www.ludliteratura.si pripravil indijski novinar in pesnik Abhimanyu Khumar, tudi avtor tega uvoda.

 

Na to vprašanje ni enoznačnega odgovora. Beatniki, vsaj tisti najbolj znani, so bili v petdesetih letih prejšnjega stoletja v Ameriki – v tem obdobju so si namreč ustvarili ime – skupina belih moških, pogostih uživalcev drog; eden izmed njih je ustrelil svojo ženo in pobegnil sprva v Mehiko, nato v Maroko; neki drug je umrl v Mehiki ob železniški progi; spet tretji se je čisto zapil. Izhajali so iz srednjega ali nižjega srednjega razreda, a so študirali na univerzah Harvard in Columbia – zgolj William Burroughs je bil aristokrat z bogatim družinskim zaledjem. Nekateri so bili nepomembni dolgoprstneži ali manjši hudodelci. Mnogi so bili homo- ali biseksualci. Običajno so obsojani zaradi njihovega obravnavanja žensk, in to z dobrimi razlogi.

Nekateri izmed njih, še posebej Allen Ginsberg in Gary Snyder s partnerko Joanne Kyger, so postopoma izoblikovali dolgotrajen in poglobljen odnos do Vzhoda, prvi do Indije, druga do Japonske. Pri tem ne preseneča, da se Kyger in Ginsberg nista posebej marala, saj je bil Ginsberg mnenja, da ženske vobče niso dobre pesnice. To je bil seveda bedast predsodek, a je Ginsberg v kasnejših letih kljub temu znatno podpiral Anne Waldman.

Beatniki dandanes literate bržkone spravljajo v manjšo zadrego. Tako se, bolj ali manj, glasi tudi naslov nekega prispevka v New Yorkerju. (Vendar je treba za boljše razumevanje vseeno dodati, da je prav Ginsberg revijo New Yorker javno grajal, češ da je intelektualno medla.) Pravzaprav so literarni napadi Beatniki nenehno spremljali, in ti tudi nikakor niso hoteli ostati ničesar dolžni. Slepo izmenjavanje udarcev z vladajočimi skupinami, ki beatnike v veliki meri še naprej zapostavlja, se nadaljuje še danes – neki učitelj v ZDA je bil denimo še pred nekaj leti odpuščen, ker je pri pouku obravnaval ginsbergovo spolno eksplicitno pesem Gospodar, prosim. To je še najbolje ponazorjeno s tem, da je Nobelove nagrade ni dobil Ginsberg, temveč Bob Dylan, na kar je opozorila tudi Waldman.

Nam naj bo zanje torej mar ali ne?

Sam bi temu vsekakor pritrdil, saj se je beatniška estetika skozi čas tudi spreminjala. Danes so bolj znane pesnice, kot so denimo Waldman, Diane Di Prima in Hettie Jones. Beatniškega duha upornosti so prevzeli povsod po svetu – v tukajšnjem izboru denimo Indran Amirthanayagam, predstavnik šrilanških Tamilov, čigar zadnja pesniška zbirka vsebuje tudi odmeve tamkajšnje državne vojne; Sophia Naz, ki prihaja iz Pakistana, živi v ZDA pod rasističnim in islamofobnim režimom Donalda Trumpa; Akhu iz Manipurja piše songe zoper indijsko okupacijo.

Ko smo pred tremi leti ustanovili združenje in spletno revijo The Sunflower Collective, nismo vedeli, kam nas bo to sploh privedlo. Kot vsem drugim, so se tudi nam zastavljala predvsem številna vprašanja. Goirick Brahmachari in jaz sva o Ginsbergovem orientalizmu pred časom že pisala in zgoraj omenjeno problematiko nagovarjala tudi v posebni izdaji neke spletne revije Café Dissensus, toda v tem uvodniku ni prostora za njeno daljšo obravnavo. Zato naj zadostuje, da je mnogo vidikov glede beatnikov še zmeraj vredno obravnavati in se od njih celo kaj naučiti. Bili so skeptični do materializma, odgovore so iskali v duhovnosti, skrbeli so za okolje, se zavzemali za spolno svobodo, protestirali zoper vojno in atomsko bombo. Kar nikakor ni zlohotno izročilo.

Prevod: Andrej Hočevar

O avtorju. Abhimanyu Kumar dela kot novinar v New Delhiju. Izdal je pesniško zbirko Milan in morje. Kadar ne piše o politiki, ureja spletno revijo Sunflower Collective.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Anti-Alamut

    Mladen Dolar

    Kaj je narobe z Alamutom? Vse. Že predpostavke zgodbe njegovega uspeha so povsem zgrešene. Zakaj je (ponavljajoča se) uvrstitev Bartolovega Alamuta med maturitetno branje škandal in še nekaj besed o orientalizmu, »slabi« filozofiji in »slabi« literaturi.