Kritika kot diskurz / kritika kot informacija za uporabnike

Stefan Schmitzer

 

(a) O referenčnemu prostoru – Avstrija

Izhajam iz tega, da ne obstaja avstrijska literarna kritika, o kateri bi lahko govoril, ker pač ne obstaja avstrijska literatura. Obstajata pa literarna kritika in literatura nemškega govornega področja. 

Pred davnimi časi, torej nekje do leta ’89 ali največ ’95, je še obstajal prepoznaven avstrijski trg, ki je vseboval vse, po čemer je Andrej Hočevar v svojem vabilu na simpozij spraševal: v prvi vrsti enotni diskurz, ki je deloval bolje in na drugačen način in ne zgolj kot medij zaporedno navrženih, naključnih mnenj, nato pa še: kulturnopolitična relevantnost.    

(… omenjenega pa ne smemo precenjevati – enotni diskurz je bil namreč pretežno seksističen in esencialističen; presenetljiv in trajen javni uspeh drugačnih estetskih drž – Ernst Jandl, »Dunajska skupina«, R. P. Gruber, Friederike Mayröcker, mnogo pozneje tudi Werner Schwab – se je vanj vpisal le kot kabaretistični fenomen. Te toge pisave so bile zanimive najbrž zaradi bližine ljudskemu odru, Nestroyevemu teatru; tovrstna »pristna« avstrijska kritika je, z drugimi besedami, potrošnike, ki jih je z nabuhlostjo odvračala od »bistvenega«, imela za bedake … A obstajalo je nekaj podobnega kot kritika, ki je vsebovala nekaj takega, kar se je imenovala diskurzivna linija, ki se je na neki določeni način nanašala na neki določeni kanon besedil. Za ta besedila je bilo značilno nagnjenje do kritike jezika, do igrivega uničenja »smisla«, vsebinsko pa so posredovala varljiv občutek kontinuitete poznega cesarstva …)

Vsega omenjenega zdaj ni več; dobrega in slabega; avstrijska literatura je, drugače kot nekoč, postala del »nemškega govornega trga«. Profitne marže so se znižale, zgoščevanja okrog kapitalskih sil so se povečala; število srednje velikih založb, ki lahko s kolikor toliko dobičkonosnim uspehom investirajo v manjše naklade – 500, 1000, 5000 izvodov neke knjige – vztrajno upada proti ničli; slednje so bile namreč, v povezavi z državnim radijskim monopolistom ORF, tiste, ki so poganjale avstrijski povojni trg.  

Tako imenovani »avstrijski« trg je bil od vsega začetka bogato subvencioniran – »resno literaturo« sta politika in uprava pripisovali visoki kulturi, o kateri je vladal nadstrankarski konsenz, da ji »prosti trg« škodi. Izhajalo se je iz predpostavke, da njeni avtorji ne živijo od tantiem, temveč od dobro plačanih literarnih branj na šolah in v kulturnih centrih, ki so svoje prihodke prejemali iz javnih sredstev, od delovnih štipendij in naročil državnega radia. To je oblikovalo pokroviteljske strukture, ki jih je bilo treba upravljati. Po drugi strani pa je to pomenilo tudi večjo svobodo posameznih protagonistov na literarni sceni, ki se jim ni bilo treba že v začetku ukvarjati s prodajno bilanco, temveč zgolj z estetiko – kar je spet za kritiko pomenilo velik izziv v nedotaknjenem nacionalnem prostoru. 

Med letoma 1989 in 1995 se je zgodilo troje: najprej je »konec realnega socializma« pomenil konec »svetovne bitke ideologij« s tem pa konec teoretičnih prepričanj o vlogi države na področju »kulture«; drugič, ponovna združitev Nemčije je proizvedla večji in atraktivnejši trg, ki je obljubljal dobiček; tretjič, »zraščanje« Evrope skupaj s prostim trgom je vodilo v oblikovanje večjih založniških verig z večjo tržno močjo.   

Vse to danes, leta 2015, učinkuje na ta način, da imamo v Avstriji neki nenavaden hibridni literarni ustroj: po eni strani še obstajajo javne podpore, in sicer v takšnem obsegu, da nam ga kolegi iz Nemčije pogosto zavidajo. Po drugi strani pa se subvencionirana literatura in kritika, ki nanjo reagira, že zdavnaj nanašata na nemški trg – s tem pa na nemško paradigmo »prostega trga« in posledično na popolnoma drugo estetiko.  

Poklicna podoba pisatelja je postala difuzna: ali naj bi se udeleževal družbenega ali estetskega diskurza in našel »pravo« držo (in z neko določeno samoumevnostjo živel od podpor za »togo« literaturo); ali pa naj bo »naprodaj« (in torej naj »na trgu« zasluži dovolj)? Zdi se, da nihče ne ve, kaj je bolje. Področje zato zaznamuje kopičenje različnih pozicij, ki bi se morale med sabo pravzaprav izključevati. Toda gre za izogibanje trenjem, avtorji se celo na slepo postavijo proti nezdružljivostim in se lahko brez težav drug poleg drugega igrajo v istem peskovniku.    

(b) Diskurz in informacija za potrošnike

Na literarnem polju, kot je angloameriški, katerega tradicionalni in samoumevni posrednik je »svobodni trg«, kritika deluje kot informacija za potrošnika, ki ga usmerja v odločitvi za nakup. To ni zanemarljivo. Zahteva namreč natančnost in funkcionalen konsenz o tem, kaj so ključni pojmi.  

V literaturi, kot je omenjena avstrijska, ki ne obstaja več, pa je imela kritika funkcijo diskurzivnega dodatka k primarnim besedilom: kot vojni poročevalec poroča s trajnega vojnega območja na Bližnjem vzhodu, v tem primeru tudi literarni kritik poroča s trajnega vojnega območja z imenom »jezik«.

V kontekstu hibridne organiziranosti literature, kot jo pač doživljam kot avtor in kritik, vlada splošna neodločenost, katero od teh dveh funkcij lahko izpolnimo, naj bi izpolnili, oz. jo dejansko izpolnjujemo. To za sabo potegne skrajno škodljivo previdnost pri interpretaciji besedil, splošno nezaupanje do vsakršnega poskusa objektivizacije in ne nazadnje slepo sprijaznjenje z neumnostjo (tako neumnostmi, ki jih pišejo avtorji, kot tudi neumnostmi, ki jih prodajajo kritiki). Previdnost in nezaupanje pa se izražata v tem, da je vse, popolnoma vse opisano oziroma pohvaljeno z istimi besedami, z besedami, ki so izgubile svoj pomen: »natančen jezik«, »bogastvo podob«, »povsem svojstven zven«, »z zamahom« itn. itd. Med najpomembnejše kompetence vodilnih literarnih urednikov tako več ne sodi sposobnost poglobljenega branja, s katerim se je dal ujeti smisel.   

Toliko, kolikor izginja sposobnost kritiške refleksije v pehanju, da bi zadostila katerikoli funkciji, postajajo za posredovanje literature vse bolj pomembni piarovski in marketinški mehanizmi velikih založb in revij. Se pravi: podpira se nadaljnje kopičenje tržne moči v maloštevilnih rokah. 

V nemškem govornem prostoru onkraj literarnega polja in akademske sfere še obstaja pozorna, precej inteligentna in izbirčna literarna publika; in obstajajo avtorji, ki bi lahko s svojimi stvaritvami to publiko zadovoljevali – toda vmesna, posredniška sfera je po mojem skromnem mnenju popolnoma omračena. Mlajši avtorji pa sploh ne poznajo drugega stanja, kot je pričujoče, in ker so se mu na inštitutih v Leipzigu, Hildesheimu in na Dunaju naučili prilagajati, od njih ne moremo pričakovati sprememb.  

Svoje trditve bi lahko podkrepil z mnogimi anekdotami, vendar bi podrobno razglabljanje preseglo okvir te predstavitve: denimo avtor, ki se mi zahvali za povsem negativno kritiko svoje knjige, ker je naj ne bi »še nihče tako natančno prebral«, ali urednik, ki v javni razpravi žirije razkrije, da ni razumel resnično preproste poante nekega proznega besedila, in njegovo »mnenje« brez ugovora postane merodajno pri podeljevanju nagrade, ali do besede identične recenzije neke knjige v več časopisih, objavljene v istem vikendu; mesece trajajoča resna in ogorčena debata v vseh velikih časopisih nemškega govornega področja, ki se je sprožila zaradi članka simptomatične, a manj izvirne vsebine, da je zdravnikovemu sinu na literarni sceni očitno bolje postlano kot sinu čistilke; večkrat nagrajeni slemer, ki je že od nekdaj operiral z reakcionarno-nacionalnimi vsebinami in je npr. »zarodke« rimal na »izrodke«, česar pa, ko je enkrat nekdo na to opozoril, nihče od pristojnih prirediteljev, urednikov ali založnikov ni hotel opaziti.  

Bolj ko napreduje omenjena omračitev posredniške sfere literature na nemškem govornem področju, toliko bolj narašča pritisk resnično zainteresiranih bralcev in avtorjev, da bi se zbližali onkraj te sfere. Prvi koraki v to smer so že narejeni: laže je spontano spraviti dvajset ali trideset ljudi na branje v zadnjo sobo nogometnega lokala kot z mesece dolgim oglaševanjem istega branja v krajevno literarno hišo

 

Kaj tovrstno stanje pomeni za kritiko, bomo šele videli. Vsesplošna konjunktura je vsekakor dovolj slaba, da lahko računamo na boljše čase za knjige.

Prevedla Tanja Petrič

O avtorju. Stefan Schmitzer je rojen leta 1979 v Gradcu. V Gradcu in na Dunaju je študiral germanistiko. Svoje literarne in kritiške prispevke objavlja v nemških in tujih revijah in časopisih. Izdal je več proznih in pesniških del, najnovejša pesniška zbirka Denunziationen (Denunciacije) je izšla leta 2015 pri založbi »hochroth«. Sodeluje tudi pri številnih literarnih, gledaliških in kritiških projektih. Med drugim je v preteklosti … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Odčarati krog (ali mala kritiška utopija)

    Diana Pungeršič

    Z izgubo kakovostne refleksije književnosti v javnem prostoru pač izgubljamo vsi – ustvarjalci, knjige in bralci. A pozitivna novica je, da drži tudi obratno! Je krog zares mogoče odčarati?

  • Kritiška situacija na Madžarskem

    Natália Kovács

    Zdi se, da gre pri krčenju prostora, namenjenega kritiki, v revijah, časopisih in televiziji, in hkratni rasti kritike na spletu, tako v pisni kot v avdiovizualni obliki, za mednarodni pojav. Kot vsaka sprememba v življenju in zgodovini se to po eni strani zdi kot izguba, zveni žalostno, in ko gre za samega kritika, to predstavlja osebno in finančno težavo.

  • Ekonomija kritike

    Andrej Blatnik

    Ustvarjalnost je bila zmeraj glas proti, izzivalo jo je tisto, kar je bilo treba spreminjati, predrugačiti, in takih izzivov je danes na pretek. Torej je danes pravzaprav zelo dober čas za kritiko.