Kolibriji

Carlos Pascual

Nekega dne, ki ne bo nikoli ostal zapisan na straneh zgodovinskih knjig, so svečeniki nekega nomadskega ljudstva po puščavah severa nosili svojega boga, utelešenega v majhnem, prevezanem svežnju mavričnih peres in drobnih votlih kosti, povaljanih v krvi. Bog, ki ga v jeziku tistega ljudstva imenujejo Huitzilopochtli – kar bi v naše jezike in v današnjih časih lahko nepopolno prevedli kot levi kolibri, kolibri z juga ali preprosto levičar, se bo nekega dne povzdignil iz teh skromnih začetkov in postal najmogočnejši in najkrvoločnejši bog na vsej ameriški celini. Njegovo ljudstvo, ki izvira iz mitološkega kraja z imenom Aztlan in ga svečeniki vodijo na poti iskanja smisla lastne usode, pa bo nekoč naselilo otoček sredi slane lagune, v srcu nekega imperija.

 

*

 

 

Nekaj časa je trajalo, preden sem ugotovil, da v Evropi ni kolibrijev (človek jih po navadi ne začne iskati v trenutku, ko stopi z letala ali z vlaka). Nisem vedel, da so ti nenavadni sorodniki hudournikov – s presenetljivim šepetom, s katerim se pojavijo, s smešnim razkazovanjem v hipu zamrznjenega gibanja, z nepojmljivim vzvratnim letenjem v zraku – edinstveno darilo ameriške celine.

Vedno sem bil hvaležen mimobežni prisotnosti kolibrijev v vrtovih, parkih in gorovjih v mojem rojstnem mestu, a nikoli nisem bil zagovornik plastičnih napajalnikov, ki so viseli s kakšnega droga ali veje in jih vabili s sladkano vodo – pač pa so mi bili vedno všeč ljudje, ki so v vrtovih gojili cvetje z namenom, da jih zvabijo k sebi. V nasprotju z veliko večino ljudi imam namreč vrtove veliko raje od gozdov. Kolibrijev še vedno nikoli ne vabim k sebi namenoma. Včasih se mi sredi krutega zimskega dne tu v Ljubljani kakšen prikaže na bregu reke, kot privid, kot prikazen in s seboj prinese spomin na vroče popoldne, preživeto v cvetočem vrtu v Cuernavaci ali na opolzki vonj po jasminu na nekem prijetnem kotičku plaže v Manzanillu. In ko me preplavi ta občutek, ko mraz končno izgine, ko se zelenje prebije skozi sneg in se zdi, da so s pomočjo privida razglasili pomlad, mojo iluzijo poruši prisluh, ki prav tako prihaja od daleč in pravi »poglej, kako lepo, kako čudovito, kako ljubko, kako neverjetna je naša mati narava!«

 

*

 

 

Za Azteke kolibri ni bil utelešenje nežnosti in očarljivosti, temveč je predstavljal nenasitni apetit po tekočini, ki hrani življenje. Njegov pulz ni bil srčni utrip angelske Pacha Mame, matere zemlje, temveč popolna podoba neukrotljivega ritma srca bojevnika, srca, ki ga poganja vrtoglavo trepetanje kril v iskanju neke stalnosti; nenasitne žeje po nektarju. Kolibri je zato v predkolumbovskem svetu na idealni način predstavljal za današnji čas nesprejemljiv obred človeškega žrtvovanja kot edine oblike ohranjanja delovanja mehanizma vesoljnega gibanja. Azteki se niso toliko bali nasilja, ne bolečine, ne prelite krvi; bali so se propada, entropije, obnemoglosti.

Sicer pa Azteki niso bili edini, ki so v kolibriju videli značilnosti, ki jih danes še zdaleč ne moremo razumeti: v majevski civilizaciji, ki jo sodobni čas prav tako skuša osladiti z naivnimi new age idejami, so kolibrija, vsaj v Chichen Itzi, upodobili, kako pije kri iz cveta, ki se odpira na prsih žrtvovanega moža, Olmeki pa so si podobo drobne ptice izdolbli na ritualnih nožih iz žada.

 

*

 

 

Mar napajalniki s sladkano vodo niso neke vrste pornografija? Kolibri pa Don Juan, ki poln testosterona leta s cveta na cvet in teši svojo nenasitno žejo; kot korporacija, ki izkorišča vse kotičke sveta, da bi izčrpala še več naravnih dobrin in pridobila še večje koristi. Mar ni naš sodobni strah pred zaustavitvijo ekonomske rasti podoben strahu Aztekov, ki so se bali izčrpanosti sveta? Mar za ohranjanje delovanja ustroja dandanes ne žrtvujemo ljudi? Mar nam to ni dosti bolj lastno kakor zamaknjeno premišljevanje lepote?

Ne vem, ali so napajalniki za kolibrije obstajali v svetu Aztekov in Majev. Ne vem niti, ali bi bilo v njihovi viziji sveta vabiti kolibrije stran od cvetov etično ali priporočljivo dejanje. Mi to seveda počnemo, in enako počnemo tudi samim sebi. V imenu družbenega reda in varnosti smo razvili vsakovrstne napajalnike, ki nas vabijo stran od odprtega mesa rož in pristali na to, da pijemo sladkano vodo iz izvirov. Tistemu, kar je zaslepljujoče drzno in sebično, pravimo »ljubko« in »srčkano«; živali si želimo pootročiti, ker želimo pootročiti tudi sami sebe. Bojimo se lastne, človeške narave; strah nas je globoke požrešnosti.

Ah, ampak poglej, kolibri! Samo poglej, kako je lep!
 

 

Prevedla Tina Podržaj, pregledala Mojca Medvedšek

O avtorju.   Carlos Pascual (Ciudad de México, 1964) je literaturo, gledališče in film doštudiral v rojstnem mestu Ciudad de Mexico in v Los Angelesu v Kaliforniji. Napisal in objavil je dve pesniški zbirki, kratke zgodbe in eseje pa redno objavlja v literarnih in kuturnih revijah ter na spletnih portalih za umetnost in literaturo. Veliko časa posveča pisanju scenarijev in gledaliških besedil v angleškem in španskem jeziku. Ker se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Žensko pisanje in teme ženskosti, ki so (večno) aktualne tudi v tretjem valu feminizma

    Katarina Majerhold

    Tako lahko zaključimo, da čeprav je danes pisateljic nekaj več kot pred sto leti, pa lahko ugotovimo, da je razlika med številom pisateljic in številom tistih, ki so sprejete v kanon pisateljev in pisateljic, na neki način še vedno podobno situaciji izpred skoraj sto let.

  • Letala že vedo

    Lara Gobec

    Pojav hikikomori in naseljence kapsul zaznamujejo mnogotere oddaljenosti od sveta, najintenzivneje socialne. Posamezniki, ki se odločijo za socialno odtegnitev hikikomori, se popolnoma odpovedo stikom z ljudmi, velikokrat izgubijo osnovni občutek za oblikovanje bližine.

  • Kosti, oblački in podzemlje

    Izar Lunaček

    Kostja je umrl. Ne vem, zakaj, res je rinil že proti osemdesetemu, a videti je bil preklemansko živ, ko je posedal nasproti svojega ateljeja na koncu Trubarjeve, s kot njene risbe skodrano Kamilo za mizo, v leder lajbiču, z očmi, skritimi za temnimi očali, in zgornjo ustnico za belimi bajkerskimi brki. Okrog sebe ni gledal prav lepo in še zlasti zadnja leta je bil do vsega novega še prav posebej tečen, a kdo bi to zameril liku, ki ga je pri sedemdesetih nekdo tako grdo zbil z gorskega kolesa, da se je moral vse naučiti na novo. Ko sva skupaj postavljala njegovo razstavo v Pritličju, se je pod črnino kmalu zasvetila lučka in za godrnjavo fasado si zlahka prišel do mehkega, občutljivega in kot grob papir nezapacanega srca.

Izdelava: Pika vejica