Adijo, zdravo – živijo, kulturno!

Padel sem v krizo. Spet! Pa ne tisto finančno, te sem se žal že navadil. Morda bi bilo bolje reči, da sem v krizi že lep čas, a jo šele sedaj zares ustrezno reflektiram. Gre za nekaj, kar mi je znano iz preteklega prehoda in kar terja trud, poraja nelagodje ter premeščanje in prestavljanje v raznih družbenih, družabnih in drugih okoliščinah. Spomin se mi najprej vrne v zgodnja najstniška leta, ali pa srednja, ko sem doživel novo zavedanje realnosti. Zgodil se mi je, in verjetno da tudi komu drugemu v tistem obdobju, prehod iz otroške brezbrižnosti v novo zrenje in motrenje dotlej vsakdanje realnosti. Gre pravzaprav za malenkost, a nekaj, kar mi je vseeno nakazalo, da se je zgodil obrat. Nekaj, kar niti ni bilo sproženo od zunaj, pač pa je prišlo od znotraj, vezano seveda na vse predhodne vplive okolice.

Verjetno sem najprej pričel vikati učiteljice v prvih razredih osnovne šole. Tisti vi je bil naučeni vi. To je bila prva avtoriteta, ki sem ji moral izkazovati določeno mero spoštovanja. Prva, ki se je ločila od vseh drugih in je odražala drugačen red avtoritete. A to mi je bilo zapovedano. In kar je tovrstnega, pač sprejmeš, še posebno ko si visok komaj meter in trideset. To sem, skratka, opravil avtomatično. Neki soroden, a veliko manj avtomatičen, in zavoljo tega tudi travmatičen, prehod pa se mi je zgodil, ko sem se prvič ob družinskem prijatelju, ki ga nismo obiskali že nekaj časa, pričel spraševati, ali ga moram vikati ali tikati. Seveda sem ga do tedaj, kot vsi otroci, tikal. Ko si otrok, so ti vsi nekako enakopravni. A nenadoma me je zadelo. Saj gre vendar za tega in tega. Ima visoko izobrazbo. Opravlja družbeno pomemben poklic. In visok je bil in močan. Jaz pa mu pravim kar ti, kot da bi bila stara prijatelja. V določeni meri so mi ti prehodi megleni, vse odločitve pa nejasne, a spomnim se, da sem imel potem težave pravzaprav z vsemi. Ponovno sem se moral naučiti za vsakega posebej, ali naj ga vikam ali tikam. Nekaj težav je tu povzročalo tudi družinsko rodoslovje, saj mi ni bilo povsem jasno, kdo, in v katerem kolenu, še predstavlja nekoga, ki se ga tika, in od kod naprej naj bi posameznika vikal. Starši so mi ob tem bili v neko podporo, a velikokrat tudi sami niso izkazovali dovoljšnje mere prepričanosti v svoje mnenje. Ob mojih spreminjajočih se poizkusih so me nekateri strici in tete opozarjali, da naj jih nikar ne vikam in da zakaj sem jih sedaj pričel vikati, drugi manj znani sorodniki so me čudno pogledovali, saj so verjetno tudi oni ob teh redkih srečanjih širše družine pozabili, katera izmed oblik naslavljanja je bila prisotna v preteklosti.

Dogajal se mi je skratka zavestni obrat v negotovost družbenih konvencij in v spoznanje, da so družbene konvencije pač konvencije, torej dogovori. Velikokrat odvisni zgolj od bilaterale, ki ji širši kontekst nudi le okvir. Vse, kar je okvirno, pa je seveda negotovo, gnetljivo, spremenljivo, neoprijemljivo, diskutabilno. In ob tako odprtih situacijah se ti skoraj njuno zgodi vstopanje skozi neopredeljeno v nelagodno, še posebno če s tovrstnimi situacijami pred tem nimaš dosti opravka in se še ne zadevaš, da ti je družba pred tem metala pesek v oči in da pravzaprav nič ni gotovo in sveto, pač pa je prej vse stvar dogovora, pogosto ob predpostavki umišljene naravne ali božanske determiniranosti.

Težave z vikanjem so se mi približno deset let za opisanim obdobjem ponovile, in če dobro pomislim, v določeni meri trajajo tudi danes. Nekako na koncu faksa oziroma ko se približuješ tridesetim, se pričneš spraševati, koga izmed vrstnikov, seveda tistih nepoznanih, vikati in koga tikati. Če sem pri dvajsetih šel na zabavo nepoznanih vrstnikov, nikogar nisem vikal, in če grem na zabavo danes, v zgodnjih tridesetih, padem obvezno v dilemo, najprej, koliko je posamezna oseba sploh stara in, nadalje, četudi je stara približno toliko kot jaz, ali naj jo tikam ali vikam. V vsakem primeru me lahko čaka neprijetno presenečenje, ki se tudi velikokrat zgodi. Nedavno sem tako nekako avtomatično tikal novega soseda, za katerega sem ocenil, da sva približno iste starosti, sam pa je očitno ocenil drugače in je, potem ko sem ga jaz že veselo tikal, raje protokolarno potrdil: »saj se lahko tikava, a ne…«

Podobna in na te prve tipajoče korake spoznavanja vezana problematika se mi je zgodila tudi, ko sem se odločal, kako posameznike, ki jih srečam, pozdraviti in kako jim odzdraviti. Spet so tu tudi težave z vrstniki in različnimi časovnimi obdobji. Živijo in adijo sta se mi vedno zdela nekako zlagano sproščena. Dober dan v svojih različnih obdobjih dneva predstavlja najbolj formalen pozdrav, a seveda ne morem z dober dan pozdraviti prijatelja, znanca, pa tudi ne nekoga mlajšega ali generacijsko primerljivega. Dolgo časa sem uporablja italijanski ›čao‹ (›ciao‹), dokler nisem izvedel, da je italijanski, kar mi ga je, ne vem, zakaj, malo priskutilo, in dokler nisem slišal namigovanja, da naj bi to imelo nekaj veze s sužnji. V tistem trenutku se mi je priskutil še bolj in takrat sem pravzaprav pričel aktivneje razmišljati o pozdravih in načinu, ki ga bom privzel. To, da imajo pozdravi tudi ideološko komponento, sem odkril seveda nekoliko pozneje, kar mi nenehno povzroča še dodatne preglavice, saj pravzaprav ne najdem pozdrava, ki ne bi imel nekih skritih pomenov in konotacij. Zavoljo tega se mi še kako toži po časih, ko smo se kot najstniki pozdravljali skorajda medmetno, nekako z ooo, ki mu je ponavadi sledilo vprašanje ›kwa zdj‹, ›pa kje si ti‹, ›kwa dogaja‹ ali nekaj podobnega. Tukaj je tudi tisti sramežljivi ›oj‹ in odzdravni ›ajd‹, ki pa me ne impresionirata. Včasih je bila prisotna tudi kar tišina, ki ji je sledil stisk rok, temu pa prehod na konkretnejši pogovor. Seveda je rokovanje spet posebna vrsta zagate, ki jo prav tako še vedno občutim, saj se vsaj v Sloveniji ljudje dokaj redko pozdravljajo z rokovanjem, če se že ob srečanju nakaže nekakšno premikanje in zbliževanje rok, pa imaš kot moški problem, ali bo to formalni oziroma sproščeni klasični stisk roke ali bo to nemara bolj prisrčni, lahko bi ga imenoval objem dlani, ki se dogaja nekako v višini prsnega koša in ki mu lahko sledi tudi zbližanje zgornjega dela trupa. Ta pozdrav je sicer bolj športen, a se prakticira tudi v primeru poudarjanja pristnejšega odnosa. Nelagodje je bilo pogosto tudi v samem dejanju rokovanja, saj se je dogajalo, da je eden od pozdravljalcev želel pozdraviti klasično, drugi pa tako bolj športno, potem pa je iz tega izšel nekakšne čuden preplet prstov in dlani. Skratka, spet in spet nelagodje ob čisto vsakdanjih zadevah.

Nekako na faksu sem se odločil, da bom uporabljal večinoma pozdrav ›zdravo‹. Ne vem, ali sem ga ideološko pravilno dešifriral in ali sploh ima kakšne ideološke podpomene, a zdi se, da gre lahko v vse smeri. Sodeč po etimološkem slovarju gre pravzaprav delno za sposojenko: »zdrâvo medm. (19. stol.). Prevzeto iz hrv. zdrȁvo, kar je enako z rus. zdórovo ›zdravo‹, pa tudi s star. in nar. sloven. zdrávo (16. stol.), kar se ohranja npr. v molitvi Zdravo Marija. S to pozdravno besedo si prišli ali odhajajoči zaželijo zdravja. Glej tudi pozdráviti in dalje zdrȁv.« Zdi se mi, da je bil pozdrav večinoma prisoten v socializmu in je, predvidevam, kot tak želel odpraviti stare katoliške načine pozdravljanja. Tako lahko v filmu Moj ata, socialistični kulak zasledimo sceno, kjer duhovnik ob pozdravu malega Maleka z zdravo pravi, ›kaj ne znaš krščansko pozdravit?‹, za tem pa se pozdravita s ›hvaljen bodi Jezus‹ in ›na vekov veke‹. Kar se tiče bolj religijsko obarvanih pozdravov, mi na pamet padejo še ›bog daj‹ ali ›zbogom‹, kar pa sem izvedel ob raziskovanju, je, da je pravzaprav tudi meni dokaj nevtralno zveneči adijo nastal iz verskega ozadja. Takole pravi slovar: »adîjo medm. (19. stol.). Prevzeto iz it. addio, kar se je razvilo iz lat. ad deum, dobesedno ›k Bogu‹. To je kot pozdrav ob slovesu znano tudi v frc. adieu in špan. adios. … Glej tudi zbôgom.«

Hmmm. Adijo in zdravo se mi kažeta kot vse manj privlačni izbiri. Zdravo, četudi socialističen, levičarski ali kakršen koli že, očitno v prvem pomenu nakazuje na zdravje. Verjetno nekaj, kar je nastalo iz čiste eksistencialne skrbi, a kar ima v današnjem svetu zdravja kot ideologije in zdravja kot multimiljardne industrije lahko že povsem druge konotacije. Slednje se potrdi, ko skušam na spletu kaj več izvedeti o pozdravljanju. Vpišeš v poljubni brskalnik besedo ›pozdraviti‹ in dobiš cel kup zadetkov, ki nakazujejo na zdravljenje te in one tegobe. Še slabše jo odneseš, če napišeš zgolj zdravo, saj se kar tare zadetkov, ki ti ponujajo večno zdravje. Tako se mi je že na tej ravni pričel porajati dvom o zgolj vljudnostnem pozdravu, ki nima opraviti z ničemir kot zgolj z izkazovanjem neke pripravljenosti na pogovor. Seveda so tukaj nevtralni dober dan, večer in jutro ter odzdravni nasnidenje, a so v družbi ti izrazi predvsem znak standardizirane omike, kot taki pa se nemara že približujejo meščanskemu ali celo malomeščanskemu in s tem spet izgubljajo svojo nevtralnost. In, kot rečeno, so skrajno ritualizirani kot del bontona, s tem pa jih ne moremo kar preprosto iztrgati iz zgodovinskega konteksta in jih rabiti v nekem pogovornem prijateljskem pozdravljanju.

Kaj pravzaprav še ostane. Servus. Bil naj bi pozdrav, izhajajoč zopet iz latinščine, in naj bi pomenil v dobesednem pomenu suženj. Domneval bi lahko, da so tako pač klicali svoje sužnje, a naj bi pozdrav sodeč po literaturi in etimologiji pomenil predvsem nekaj v smislu ›tvoj suženj sem‹, ali ›na uslugo‹. Kaj pa vem, nikoli nisem bil prav posebno servilen in tudi vljudnostna servilnost mi ne diši. Podobno etimološko razlago ima tudi ›čao‹, čeprav je tukaj že nekaj več pejorativnega, predvsem do slovanov, ki naj bi predstavljali glavni vir sužnjev za Italijane, s tem pa je nekako neprimerno, da izraz s tovrstno zgodovino uporabljamo v našem prostoru.

Kaj? Le kaj naj torej uporabljam? Naj se povrnem k medmetom. Je moč najti pozdrav, ki ideološko ne bi bil zgodovinsko ali moderno vsaj delno kontaminiran? Obstaja sploh potreba po tem, da se pozdravljamo kar se da nevtralno? Ali je nemara treba prepoznati, da že najmanjši družbeni rituali pač odražajo neko klimo in tendenco? Bi zavoljo tega morali naposled premisliti in kreirati nove pozdrave? Če ustaljeni izrazi, kot vidimo, težijo predvsem po zveličanju, po zdravju in malomeščanski rutini, potem bi veljalo iskati neki nov manko, ki bi ga skušali izražati tudi skozi pozdrave. Torej je treba prepoznati in pripoznati nevralgično točko. Nadalje pa je treba uvideti biopolitično komponento pozdravljanja in jo vzeti dovolj resno, da se posvetimo kreiranju novega pozdravljanja. Ob tem je zanimivo, če pomislimo na nekatere zgolj modernejše ideologije in totalitarizme, seveda pa je to razvidno tudi iz zgodovinskih dogodkov, da je ritualizacija pozdravov nekaj, česar se oblasti pogosto lotijo med prvimi stvarmi, saj je to pravzaprav glavni stik s sočlovekom in s tem instantno izražanje pripadnosti nekemu sistemu oblasti.

In? In? Kaj sedaj? Kako zaključiti? Ne manjka mi zdravja, četudi se zavedam, da mi je pomembno in visoko na moji lestvici vrednot. A potem ko smo skozi zgodovino uspeli doseči marsikatero izboljšavo, ki se tiče tudi, ali predvsem, zdravja, je treba odkriti novi manko, ki bi ga izražalo pozdravljanje. In to ne manko, ki bo služil oblasti, pač pa manko, ki bo služili družbeni metamorfozi iz podzemlja. Je pretirano, če za pozdrav ›servus‹ trdimo, da se je verjetno oblikoval predvsem kot ideološki moment vzpostavljanja klime servilnosti? Proti suverenu, kar bi verjetno potrdila tudi zgodovinska analiza, če pomislimo samo na Foucaulta in njegove geneaologije. Kar nam manjka danes, pa je ravno tisto, kar nenehno objokujemo. Družbene spremembe? A-servilnost? Verjetno. Izraz je pač naključen. Gre seveda za iskanje, če se izrazimo v skladu s trenutno politično ideologijo, nekega trajnostnega modela. A ne zgolj v smislu ekonomskega, okoljskega ali česa sorodnega. Četrti steber trajnostnega razvoja naj bi bila namreč kultura. Umetnost? Kot moment vzpostavljanja vedno novega razumevanja družbenega in kot razumevanje dejstva – kar sem zapisal na začetku –, da je družbeno negotovo, gnetljivo, spremenljivo, neoprijemljivo, diskutabilno. Da gre za relacijo, ki pa bi morala biti taka, da bo vzpostavila kar največ sinergijskih, simbiotičnih, vzdržnih in podpornih sistemov. Je to – kulturno? Pomeni kulturno v končni instanci natanko to? Ustvarjanje skupnega horizonta, z mislimi na vse, zato, da bo družba kot skupnost funkcionalno, utilitarno in smiselno skladnejša. Kulture torej? Kulturnosti? Zato vam na koncu ne porečem ›adijo‹, pač pa ›kulturno‹.  In nemara bom poslej odzdravljal kar tako. Vsaj nelagodja ne bom več občutil, ko bom skozi odzdravljanje širil sporočilo, za katerega si v samem jedru tudi nenehno prizadevam.

Kulturno torej.