Zvita žlica za skodelico kave 

Peter Rezman

V Vojniku je norišnica.

Te bodo poslali v Vojnik, so rekli in to je pomenilo, da ti ne delajo vsa kolesca v glavi. Pri vas rečete kaj? Hrastovec? Če si pijanec, greš na Pohorski dvor. V Ljubljani rečejo, da te bodo poslali v Polje. V Idriji greš v Idrijo in na idrijski grad ali kam? Kafka. Čisto novo spoznanje, ko sem prebral tisto knjigo – no, tiste knjige v resnici ne moreš prebrati, ker nima konca. Nekateri pa pravijo, da ima več koncev. Ampak vse to ne pomeni nič. Vojnik je čisto prijazen obcestni kraj, malo pozabljen in malo razvlečen. Na vogalu lahko dobiš kavo pri Albancu. Dobro kavo. Turško. In strašno poceni. Vseeno je prazno. Kako nizko mora Albanec spustiti ceno, da bi Slovenci pri njem pili turški kofe? Najbrž sladoled nudi boljši zaslužek. Pustiš si naložiti eno mešano kepico, veliko za tri, in greš naprej. Stran od Albanca. Kave, prave, turške, ne moreš srebati spotoma. Moraš tam sesti za mizo. Pri Albancu. Na vogalu. Vsem na očeh. Kafka. Grad. Stolp v megli. 

Skoraj z glavne prometnice Celje–Maribor ali Maribor–Celje … Celje Maribor Celje Maribor Celje Maribor Celje, kako je prav? Skoraj s ceste stopiš v ropotarnico, kjer ob dveh spečejo burek, malo naprej je še ena podobna beznica, kjer prodajajo cunje in knjige iz druge roke. Mene cotke ne pritegnejo, za knjigami se je treba tam globoko skloniti. Nekje pri tleh so zložene, kot moja pesniška zbirka v velenjski knjižnici. Mimogrede si lahko ob Družmirje obrišeš še čevlje. Knjige ne morejo biti na tleh. Pod policami mora biti vsaj dvajset centimetrov prostora, da lahko čistilka brez težav očisti tekstilno talno oblogo. Tudi za knjižnice valjda veljajo nekakšni higienski standardi, če se jim že jebe za moje Družmirje in za Družmirje.0. Tako je pa spodnja polica le centimeter od tal in tam se nabira da ne rečem kaj. Vse. Vse knjižnične svinjarije, ki jih ni malo, se nabirajo v tistem ozkem prostoru. Kako boš potem očistil knjižnico? Ne da se. 

Vstopiva. Meni pade v oči zidna omarica, oblepljena s časopisnim papirjem. Potem zagledam obešalnik iz žlic. Tebi je všeč torba iz džins kiklce z naramnico, ki ima rdečo progo. Pristoji ti. Naramnica. Jaz vprašam tetico, kako so obdelali časopisni papir, da je trd in gladek. Kot ultrapas. Prodajalka, ki peče burek, razkrije skrivnost. Lepilo za les, vse drugo je odvisno od spretnih rok. Aha, si mislim, ni problem. Zelo spretnih rok sem, kupil bom lepilo za les in bom to hitro obvladal. Trd in gladek. Smejiš se. Naramnica z rdečo progo, ki teče točno čez prsi, se trese. Prsi se tresejo. Pristoji ti in se trese. Trd in gladek. 

Na žlicah, ki so zvite kot pod pogledom čarovnika – saj veste, da znajo nekateri čarovniki kar s pogledam kriviti železo – na teh zvitih žlicah ne visi nič. Spomnim se pa, kako so se mi kot otroku smilili partizani. Ves čas so živeli v gozdu, brez hrane, glodali so lubje, spomladi mlado bukovo listje, včasih so uplenili kakšnega zajca in skuhali kislo juho kar brez soli. Potem niso imeli žlic, da bi lahko tisto juho jedli kolikor toliko spodobno. Kar tako so srebali iz loncev, brez žlic. Grozno. Tu pa dobesedno ne vedo več, kaj bi z viškom jedilnega pribora in krivijo žlice v kljuke za obešalnik. Potem na njih nič ne visi. Samo zanimive so. Kaj vse lahko človek naredi iz žlic, si mislim in misel mi spet uide na partizane. Na starega očeta. Ob štirih zjutraj je menda prišla štirinajsta udarna divizija in ga odpeljala neznano kam. Meni so rekli, da je šel v partizane. Že, že. Je šel, je šel. Samo ni šel prostovoljno. So ga mobilizirali, kot mene čez 31 let. Samo tisto ni bilo nič. Jaz sem prišel nazaj tik pred božičem tisoč devetsto šestinsedemdeset. Starega ata ni bilo več. Življenje je izgubil, menda na letališču v Teru, v zgornji Savinjski dolini. Zdaj je tam Herbal glamping. Kaj je to? Pojma nimam.

Nikoli prej še nisem slišal za Ter. Mala vasica blizu Ljubnega. In kako je sploh lahko bilo letališče v taki luknji? Predvsem pa, kako lahko človek izgubi svoje življenje. Najbrž se je hotel peljati z letalom, pa mu je padlo življenje dol in se je izgubilo. Letala ne moreš mimogrede zaustavit, stopit ven, kot s kakšnega bicikla, pobrati izgubljeno življenje ali kaj drugega. Na primer denarnico, ki leži na tleh. Če je mulci prej ne potegnejo stran. Denarnica je kakopak na vrvici, je samo del otroške igre. Smo rekli, a gremo nastavit denarnico h goriškemu kozolcu, in smo šli. To je bila naša zabava, ne pa računalniške igrice.

Tako se je stari ata odpeljal z letališča v Teru, življenje mu je padlo dol in ga je izgubil in izgubil se je tudi avion s starim atom na krovu, nikjer več ga niso našli. Mogoče je odletel v Albanijo po skodelico kave. Ata, bi kavo? Ne ve se. Izginil je. Kot letalo, ki ga je vozil Antoine de Saint-Exupéry. Oba sta izginila v času druge svetovne vojne. In tako se o malem princu ve čisto vse, o mojem starem atu pa nič. Neki Ciril, ki je tudi že mrtev, je sicer mojemu atu, ki je tudi že mrtev, dal vedeti, da bi naj njegov ata hotel pobegniti nazaj domov in je dobil šus v hrbet. Kdo ve, kdo je pritisnil na petelina in pritisnil ga je tako močno, da nikoli več ni mogel zakikirikati. Kisla juha, nimaš kaj. Kurji ajmohc iz petelina. Brez žlic so ga srebali iz piskra, da jim ni bilo treba žvečiti bukovih listov. 

Ne. Nisva obtičala v Vojniku. Saj nisva nora. Kaj boš v Vojniku?

Se pa vsakokrat ustaviva in greva v ropotarnico. Tista tetica tam naju že dobro pozna. Ve, da ne bova kupila ničesar. Stikava med starimi cunjami, skodelicami, žlicami, radii, slikami, gramofonskimi ploščami, knjigami, kakopak kupi in kupi starih smrdljivih knjig, ki so se vlačile po kdo ve katerih podstrešjih. Ležijo tam.

V ropotarnici.

Za en evro kos.

Kdo bi to bral?

Saj nisva nora! 

Malo pogledava in greva naprej. 

O avtorju. Nekoč, davnega leta 1981, sem pomalical četrtinko črne štruce, srednje veliko glavo čebule in deset dek prekajenih svinjskih rebrc. Potem sem zaspal. Ko sem se zbudil, sem se zelo ustrašil. Vse naokoli je bilo kot v rudniku Brbotalniku. Črno črna tema. Takrat sem se spomnil, da sem v službi. Strah me je minil, … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Voluhar

    Zarja Vršič

    Naslednje vstanem že ob petih. Manca je še v postelji, kot otrok zvita v dve gubi mirno diha. Tako spi že od nekdaj. Nekaj časa jo gledam. Potem se tiho oblečem in zapustim sobo.

  • Longitudinalno

    Ivan Antić

    Spričo napake na zidu, nekega neznatnega odstopanja, sem se v trenutku povrnil v stanje naravnosti, v kakršnem nisem bil že dneve. Ko sem šel mimo rumenkaste hiše − na kateri se je odluščil del ometa −, mi je odleglo, dobro pomnim.

  • Stanje stvari

    Mirjam Gostinčar

    Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Taki smo celo, ko se ne staramo.