Zdaj me vidiš, zdaj pa ne

Zgodba s festivala Alibi, 27.–29. 9. 2019

Renato Bratkovič

Spustil se je na levo koleno, me pobožal po laseh in rekel: Zapomni si, mala, nikol v žiulenju se ne pusti zjebat nobenemu moškemu, da se neo končalo takot s tvojo materjo!

Zarežal se je, vstal in še enkrat pogledal proti mami in bratu, ki sta gledala vstran, sedel v avto in odpeljal. Gledala sem za njim, dokler ni izginil za ovinkom, in prisegla bi, da sem še takrat videla, kako mi je pomežiknil v vzvratnem ogledalu.

Čeprav me je kasneje redno vozil na tekmovanja v judu, je za mamo in brata takrat nehal obstajati.

Jožko je moj starejši partner. Ne življenjski partner, bognedaj, ampak partner v službi. Dobro, nekaj sva imela tudi po službi, ampak začel mi je iti na živce. Rekel je, da nekaj čuti do mene in da bo pustil ženo. Takrat mi je vse padlo dol. Kaj je res treba delati dramo? Kaj ni dovolj, da se zvečer kdaj zapeljeva k Trem ribnikom ali kam na Pohorje?

Mislim, da je bolše, da se nekaj časa nea vidima, mu rečem, ko ustavim pred postajo.

Prosim?!

Čeljust se mu povesi do popka.

Nekaj časa se–

Sem ču, bevskne Jožko. Kak to misliš »nea vidima«? Delima si pisarno, pizda, v istem avtu se vozima!

Ne delaj cirkusa, Jožko. Zdaj me vidiš, zdaj pa ne … Konec je. Nikol nisem mela namena stabo preživet žiulenja do konca svojih dni takot fpravlicah. Mela sma se fajn, dokler je trajalo, zaj pa je konec. Predaleč si šou, jebiga ― sn ti rekla, da ne čutim do tebe nič razn–

Jožko ves penast izstopi, tresne z vrati in se s hitrimi koraki napoti proti vhodu. Preden vstopi, se obrne in nameri s prstom vame, trenutek za tem ga vrata pogoltnejo, jaz pa vzdihnem in izvlečem ključ.

Jožko bolšči v monitor in si spenja lase v čop. Ignorira me. V pisarno vstopi Šef: Luna, pridi, prosim, v mojo pisarno.

Pričakovala sem ta »pridi v mojo pisarno«. Prejšnji teden sem zajebala veliko operacijo proti mednarodni mamilarski tihotapski mreži. Na podlagi zanesljivega vira sem izvrtala podatke o ključni osebi, ki naj bi v tej mreži predstavljala slovensko vejo. Poleg Jožka in mene so pred vrati stali štirje uniformirani specialci. Že ko se je tip na drugi strani vrat usral od strahu, bi mi moralo v trenutku postati jasno, da nekaj ni v redu. Ko pa smo razbili vrata in premetali njegovo luknjo, smo našli samo tri jebene sadike gandže. Od takrat me sodelavci kličejo »Balkonski bojevnik«, policiji pa se baje krave režijo.

Glej, Luna, razmišlo sem … O tem, kaj naj stabo po fsem tem.

Nič ti ni treba razmišlat, sem suspendirana?

Aja, potem bi ti morau dat še dopust, alkaj? Ne, neboš je tak poceni odnesla. Specialno nalogo mam za tebe.

Pred mene porine sliko Branka Vatovca, mladega, vase zagledanega populističnega politika, ki je v parlamentu pristal takoj po faksu in nima sekunde delovne dobe v privatnem sektorju, potem pa pametuje o tem, kako nam migranti kradejo službe, feministke pobijajo nerojene otroke, pedri in lezbe izpodkopavajo temelje naše zahodne krščanske družbe in podobno sranje. Za trenutek se skoraj razveselim, mogoče ga moram pripeljati pred lice pravice?

In kaj je fšpičo?

Prosim?

Kaj je naredo?

Šef zavije z očmi: Nič ni naredo, prejeu je anonimne grožnje, ti pa boš poskrbela, da bojo tud ostale samo grožnje!

Reči, da se hecaš!

Luna, po operaciji Balkonski bojevnik ti dam nekaj, česa neoš zajebala … Upam.

Jebi se!

Foter je procesiral, kar je ravnokar slišal in opazoval ravnatelja, rekel pa ni nič. Ravnatelj ga je vprašujoče pogledal.

Kaj? je vprašal foter. Mali jo je pošlato za joške in ona mu je dala lekcijo, fčem je zaj problem?

Problem je ftem, da je mali zdaj v bolnici in bo tam še kr nekaj časa. In to ni prvi taki incident.

Vete kaj, je rekel foter. Jaz ne pustim, da mi mulci šlatajo hčerko, in če vi nea znate poskrbet, da se »incidenti« ne bi dogajali, mora mala za sebe pač poskrbet sama. Če mene fprašate, je ta sestanek končan, vi pa ― se je foter obrnil k mami mojega sošolca ― se z malim še malo pogovorte, če ne se bom jaz!

Zgrabil me je za roko in me odpeljal na sladoled.

Pizdun me je pustil čakati petnajst minut. Že jaz sem prišla kakih deset minut kasneje, kot je naročil Šef, ampak kaj si ta kreten misli, da je moj čas vreden manj kot njegov?

Prikaže se kot filmska zvezda iz Hollywooda, pokončen in z eno obrvjo višjo od druge, s prsti si gre skozi lase. Dobro, da nisem bila na kosilu, ker bi bruhnila.

Branko, reče in mi ponudi roko, nagne glavo in me poskenira od glave do pete.

Mam en pomembn sestanek, pol pa lahko grema kaj pojest.

Komaj čakam … Zaradi ene procesne napake je inšpektorica z oddelka za boj proti drogam postala osebna spremljevalka človeku, ki bi mu najrajši sama kaj naredila.

Mislim, kolk sem razumeu, si mi naslednih nekaj dni na voljo štrndvajset ur?

Medtem ko ga čakam, pokličem Šefa ― Glej, pravi, z njim boš, kolko te bo pač rabo, boš že ure not prnesla. Nočem, da se mu kaj zgodi, ko je pod mojim varstvom.

Tvojim?!

Dobro veš, kaj sn hoto povedat. Zaj pa odloži in opravi svoje delo.

Čez dobro uro pride zadovoljen s sestankom, očitno je dosegel, kar je hotel. Ne vem ne s kom ne zakaj se je dobil, pa me iskreno rečeno niti ne zanima. Samo, da mine.

Pajčevino mam v želodcu, reče. Grema v Sestradanega Jocota ― danes ma na meniju morskega pesa za prste polizat.

No, jaz bi ti jih najrajši odgriznila. Zavijem z očmi in obrnem ključ.

Novodobni politik, ki se ima za vplivneža, z ajFonom lovi kompozicijo mrtve narave na mizi in sproti nalaga na Instagram. Ko že petič živčno pogledam na telefon, skapira, da mu ne sledim, ampak gledam na uro: Okej, okej, sori, zaj bo. Naloži si porcijo in naredi še serijo slik »moj krožnik«, navdušeno pove, da je za prejšnjo serijo prejel že 124 lajkov, jaz pa zazeham in si nalijem tretji kozarec vina.

Medtem ko žvečim, mi nekaj naklada, jaz pa gledam, kako odpira usta, vsebina njegove politične agende mi jemlje tek, zato preslišim večino predavanja in si dolivam.

Račun!

Natakar z naglasom južno od Kolpe prijazno prinese račun, Branko pa vzvišeno našteje bankovce in čaka, da mu vrne drobiž do zadnjega centa.

Pizda, takemu pa že nea dam napitnine! Ko bomo nardili Slovenijo spet vlko, bo to letelo nazaj, od kod je prišlo!

»To« nama zaželi še naprej prijeten večer, jaz pa bi se najrajši pogreznila v zemljo. Šef mi bo to drago plačal.

Zunaj se mi pred avtom podrgne z mednožjem po riti, kao po nesreči. Manever ponovi z roko, jaz pa se obrnem in mu jo zvijem na hrbet, da se zloži na pokrov motorja. Reži se, zato mu malo navijem dlan, dokler ne zaječi od bolečine.

Pri štirinajstih sem bila v kinu s tipčkom, ki me je dalj časa gnjavil in vztrajno prosil, naj hodim z njim. Bil je leto starejši in baje kul ― nekaj sošolk je bilo norih nanj, meni pa se ni zdel nič posebnega, imel je pač glavo, roke, noge in vse, kar imajo drugi. Filma se ne spomnim, ker mi je ves čas bezljal z jezikom po ustih, potem pa mi je zlezel z roko pod hlače. Takrat se mi je utrgalo.

Najprej se spomnim teme, potem pa njega, kako se zvija pod mano in prosi, naj ga spustim, ker se mu zdi, da ima zlomljeno roko.

Mojemu fotru se je to zdelo precej zabavno, njegov pa je pizdil, kako je mogoče, da punca kaj takega prizadene svojemu fantu in da me čaka res lepa prihodnost ― ampak brez njegovega sina.

V avtu nisva spregovorila niti besede. Odložim ga pred hišo, počakam, da izgine in se odpeljem domov. Na telefonu imam tri neodgovorjene klice ― Jožko, zdaj bi bila celo z njim rajši kot s tem bivolom. Zjutraj naj bi ga pred hišo počakala že ob osmih. Zvrnem se na kavč, prižgem Netflix in pustim, da me uspava Black Mirror.

Ob devetih sem pred Brankovo hišo. Ves živčen pride ven in si med potjo do avta gladi zapestje.

Pred eno uro bi morala bit tu!

Moraš samo umret pa dauke plačat, mu odvrnem.

Ni mi jasno, kakšne zveze ima s Šefom, da je dobil osebno stražo, ki jo plačujejo davkoplačevalci, ampak zdaj se mi res ne da ukvarjati s tem.

Kam? vprašam.

Pove mi naslov nekega podjetja, kjer ima znova pomemben sestanek. V kafiču nasproti si privoščim dvojni espreso in vodo in gledam, kdaj se bo prikazal ven.

Ko je prišlo obvestilo, da je umrl foter, sem imela že dvajset let. Na pogrebu so bili njegova nova žena in hčerka, stara kakih dvanajst ali trinajst let, nekaj sorodstva po njuni strani in jaz. Za mamo in brata je, kot rečeno, umrl že zdavnaj, v meni pa je zdaj naenkrat pustil praznino.

Lekcijo, naj se ne pustim zjebat nobenemu moškemu, sem vzela smrtno resno.

Branko se prikaže na vhodu in vprašujoče gleda levo in desno. Odločim se, da lahko malo počaka in simpatični natakarici pomaham, naj mi prinese še en dvojni espreso.

Pred njim se ustavita moška in ga ogovorita. Eden od njiju nosi Mercatorjevo vrečko. Branko stopi korak nazaj in začne nekaj razlagati, pri tem pa maha z rokami. Tisti z vrečko potegne ven jogurt in mu ga zabriše v glavo. Bela tekočina se mu razleze po do takrat brezhibni pričeski in pomislim, koliko lajkov bi na Instagramu pobral za posnetek šoka na svojem obrazu. Čisto vse.

Srknem svojo kavo in končno začnem uživati v nalogi, ki mi jo je dodelil Šef.

Branko me išče s pogledom, medtem pa pokasira še en jogurt. Malo se mi zdi škoda hrane, ampak politika je javni servis in če si davkoplačevalec s predstavnikom ljudstva želi deliti jogurt, kdo sem jaz, da mu to preprečim?

Branko panično steče proti mojemu avtu, tipa pa za njim. Zdaj namesto jogurta prileti jajce. Branko se skriva za avtom in se pomika zdaj levo, zdaj desno, tipoma pa ne kapne, da bi ga napadla vsak s svoje strani, ampak družno lazita za njim, pri čemer vsakomur takoj postane jasno, da stanje stvari ne more biti drugačno ― kakršni volivci, taki politiki.

Počasi stopim iz kafiča, prečkam cesto in pritisnem na daljinca. Avto dvakrat sikne in pomežikne z vsemi štirimi. Tipa se ustavita.

Ne pustite se motit, gospodje, rečem, sedem v avto in obrnem ključ. Tipoma je malo nerodno, Branko pa skoči na sovoznikov sedež.

Pizda, ne morš verjet, trudiš se, izpostaulaš se, garaš za dobro ljudstva, pol te pa to isto ljudstvo jebe v glavo!

Dobesedno, rečem, ko mu beli tok še vedno polzi po glavi.

Branko poliže prst.

Ni slabo, reče. Ki pa si bla ti? V bistvu se to ne bi smelo zgodit! Teoretično gledano sn preživeu atentat! Povedo bom tvojim nadrejenim!

Vzamem telefon in poiščem Šefovo številko.

Prosim? se oglasi.

Tu bi ti en rad nekaj povedo, rečem in predam telefon Branku.

Na fotrov grob grem dva- do trikrat letno. Ponavadi takrat, ko se mi nabere sranja, ki ga nimam s kom deliti. Včasih pa tudi, ko mi gre zares okej. Vem, da me ne sliši, ampak vseeno imam občutek, da ne govorim v prazno. Vsaj tisti kamen me sliši. Še več, tisti kamen me razume.

Šef skimava z glavo. Luna, Luna, res nea vem, kaj naj rečem.

Saj ni kaj reč … Suspendiro me boš za en mesec, mogoče me boš dau na disciplinsko, kaj te jaz vem. Ti si tu, da ukrepaš, ne jaz.

Ne seri, neom te suspendiro. Vatovec si je zaslužo lekcijo, če mene fprašaš.

Če bi mi to povedo prej, bi mu še jaz dala inštrukcije.

Šef dvigne kazalec, češ, naj neham.

Naj pol napišem poročilo al ne?

Spravi se mi spred oči, predn si premislim. Mam kaj bol pametnega za delat, ko da poslušam tvoje pametovanje. Pokliči mi Jožkota!

Usta se mi razlezejo v nasmeh.

K Šefu moraš, rečem presenečenemu Jožku, se počim za svojo mizo in komaj zadržujem smeh.

 

Besedilo je nastalo v okviru  književnega festivala Alibi

 

O napisanem z avtorjem

Besedilo je bilo treba napisati precej hitro. Je kakšna taktika, ki si jo ubral pri pisanju, pa je sicer morda ne bi?

Kot oglaševalec sem navajen, da je probleme naročnikov treba reševati v kratkih rokih. Sicer je postopek pisanja kampanj in oglasov precej drugačen od leposlovja, ampak kreativnost je mišica, ki jo bildaš z rednim treningom. Konec koncu, naročniku tudi ne moreš reči »Oprostite, nisem imel navdiha.«
V petek dobimo naslove (čeprav nastopam tudi v vlogi organizatorja s povsem drugačnimi zadolžitvami, se mi zdi pošteno, da sem podvržen enakim zahtevam kot moji gostje) in edina metoda je, da do jutra stuhtaš neko osnovno idejo, ki jo potem skušaš čim bolje izpeljati do konca.

Kaj so bila najpogostejša vprašanja in zagate, s katerimi si se srečeval ob pisanju pričujočega besedila?

Mislim, da za zahtevnejša vprašanja enostavno nimaš dovolj časa. Ko se proces zaustavi, pač vstaneš, si naliješ še eno kavo ali pa greš ven na kratek sprehod – zelenja je naokoli dovolj, da požgečka ustvarjalno mišico. Naslednji dan moraš tako ali drugače imeti končan tekst, ki ga boš samozavestno interpretiral občinstvu.
Na srečo pa imamo vsi pred objavo na spletni strani in v Panorami še dovolj časa za piljenje in urejanje … Šele takrat lahko zares govorimo o končnem izdelku.

Si v okviru pisanja tega besedila glede svojega pisanja odkril kaj takega, kar bo tudi sicer vplivalo na tvoje ustvarjanje?

Odkrito povedano: ne. Ko se porodi ideja, ki se mi zdi dovolj zanimiva, da bi jo razvil, sedem in pišem, dokler ne končam. Včasih počnem to na roko in potem urejam med pretipkavanjem, včasih direktno tipkam, pustim besedilo nekaj časa ležati in se potem znova vrnem k njemu.
V oglaševanju sem dobil precej asketski slog: nobenih pretiranih opisov, nobenih nepotrebnih pridevnikov ali prislovov, želim, da bralec na neki način postane soavtor. Veliko časa pa posvetim jeziku, za katerega hočem, da je sočen, da zveni, kot bi ti pripovedoval zgodbo za šankom. Pri tem mi pomaga mariborščina, ki jo pogosto uporabljam v dialogih, včasih pa za celotno besedilo. (Zanimivost: moja prva zgodba v mariborščini je izšla leta 2013 v reviji Mentor, torej celih pet let pred Štajerskim árgom!)

O avtorju. Renato Bratkovič čez dan piše oglasna sporočila, ponoči pa leposlovje, pri čemer »lepo« pomeni »temno«. Piše v slovenščini (jasno, saj je njegov materni jezik) in angleščini (most do tujega bralstva), zaradi česar mu uspe ustvariti samo pol tega, kar bi sicer lahko — ali pa je to samo dobrodošel izgovor. Izdal je dve zbirki … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Nekoč, ko bodo paglavci leteli

    Timotej Žvanut

    Eni me ljubijo, drugi skrivaj sovražijo, nihče pa se mi noče zameriti. In k meni pridejo oboji. Veliko zgodb poznam. In ljudi. Le uho jim moraš posoditi, in potem ti jedo iz roke.

  • Božično potovanje

    Dušan Mitana

    Avtobus je bil mrzel in čisto prazen. Bil sem edini potnik. Šofer mi je jezno izročil vozovnico, brez besedice. Razumel sem ga; tudi jaz sem si znal predstavljati veliko prijetnejše preživljanje svetega večera.

  • Odmev lajajočih psov je izginil za vedno

    Andreja Časar

    »Genialno,« je rekel. »Iz tega pa res lahko narediš dobro zgodbo.« »Se ti zdi?« sem dejala na videz zainteresirano. Ni se mi zdelo pomembno, ali mu je všeč ali ne. Vedela sem, kaj moram storiti. Ljudje vedno vemo, kaj moramo storiti.

Izdelava: Pika vejica