Zabava

Pavle Fenjveši

Najprej si je nanesla debelo plast temno rdeče šminke. S konico jezika je obliznila zgornjo ustnico in poljubila ogledalo. Dolga vrsta zbledelih odtenkov je kazala, da je to večkrat počela. Potem je zgladila gube na krilu, ki je bilo skladno z barvo šminke. Obula je dolge petke, ki so ji dodali pet centimetrov višine. Natanko trikrat je počesala lase in se zavrtela okoli svoje osi. Rebrasto krilce se je nalahno povzdignilo in razkrilo njena lepa stegna. Gledala je v podobo, ki je odražala poslovno-žurerski videz.

Na cesti je stal možakar v dolgem usnjenem suknjiču in sumničavo pogledoval proti njenem oknu. Zagrnila je zavese, saj ni hotela, da bi jo kdo opazoval. Lahko bi bil kdorkoli, morda celo kak zasledovalec ali pa iztirjen voajer. Po mestu se motovilijo raznovrstni čudaki. V usnjeni torbici je imela majhno vrečko, napolnjeno s kokainom. Potegnila je kratko črtico in se podala ven, obiskat Berga. Včeraj jo je poklical in jo povabil na vselitveno zabavo. Preselil se je v najzanikrnejši del mesta, kamor niti okupatorska vojska ne bi nikoli stopila. To ji ni bilo mar. Pomembno je bilo to, da je Berg prirejal najboljše zabave v mestu, pa četudi so se odvijale v majhnem stanovanju. Pri njemu ni bilo nikoli dolgčas. Sedla je v taksi. Voznik je bil torej tisti, ki je stal pred njenim blokom. Kako hitro lahko človeka po krivem obsodiš, če ga presojaš po zunanjem videzu. Izkazalo se je, da je vdovec s tremi otrokmi. Ponoči je delal kot voznik, da jim je lahko omogočil dostojno življenje. Kratek čas se je pomudila pred vhodnimi vrati in pritisnila na zvonec. Slišali so se dolgi koraki. Pred njo je stal Berg s svojim značilnim ciničnim nasmeškom.

»Kje so ostali,« je vprašala Berga. Pogledala je po majhni sobi. O zabavi ni bilo ne duha ne sluha. Na masivni pisalni mizi je bil postavljen velik črn pisalni stroj. Edina stvar, ki jo je Berg prenašal med večnimi selitvami. »Vse ostalo lahko kupim, od stroja pa se nikoli ne ločim.« To je bil pač Berg. V enem stanovanju je lahko napisal samo eno zgodbo. Preden se je lotil novega dela, se je vedno najprej preselil. »Samo tako lahko pišem. Zgodba ima svoj okvir in kako naj napišem zgodbo v ustaljenem okvirju. To bi bilo, kot da bi slikar novo sliko naslikal na staro. Absurd. Si težko našla mojo novo rezidenco?« »Ne. Taksistu sem povedala naslov. Rekel je, da  je bil tu že večkrat. Sta morda prijatelja?«

»Ne vem. Kako je pa izgledal ta tip?«

»Kako to misliš, kako je izgledal?«

»Kako je pač izgledal. Ne delaj se neumno. Pa to je vendar povsem enostavno vprašanje. Kako naj vem, če sva prijatelja, ko pa niti ne vem, kdo te je zategnil sem.« Všeč ji je bilo, da je po vseh teh letih s tako lahkoto zamajala Bergov notranji mir. Tako nevrotičen je lahko bil samo on. Če stvari niso tekle, tako kot je on hotel, ga je popadla panika. In ko je Berga popadla panika, se je zabava pričela. Takrat se je pričel dreti in če je pred sabo našel kako steklenico, jo je zabrisal v najbližjo steno ali pa v najbližjo osebo, kakor je naključje naneslo.

»Berg, ne se razburjat. Sem se malo pohecala. Ne spomnim se več, kakšen je bil. Bil je pač tip, taksist. Že na daleč si lahko ugotovil, da je taksist.«

»Jebemti, kakšen taksist?! Monika, ne me zajebavat!«

»Oblečen je bil v dolg črn plašč, če ti to kaj pomeni. Ne vem, kako mu je bilo ime. Ni me zanimalo, zato ga nisem vprašala. Mi je pa povedal, da ima tri otroke.«

»Ja, ja, to je zagotovo zgornji sosed. Njegovi mulci vse noč razbijajo in me motijo pri delu. Že večkrat sem tolkel po vratih in jim grozil, da jim bom poslal policijo, pa nič ne zaleže. Vsi bodo postali težki kriminalci, verjemi mi.«

»Kako lahko rečeš, da bodo kriminalci, če jih niti ne poznaš. Stavim, da si bil prava zgaga, ko si bil majhen, pa si vendar izpadel čisto okej.«

»Ko sem bil jaz majhen, se takih stvari ni smelo početi. Če si zajebaval starejše, so ti primazali eno klofuto in to je bilo to. Če danes udariš mulca, imaš takoj opravka s celo armado odvetnikov. Avtomatično si kriv. Samo v takih primerih lahko računaš na hitra sodišča. Hitreje te obsodijo kot preklete vojne zločince. Starši so postali prevelike šleve. Že od daleč lahko opaziš, če je mali zgaga. To se vidi po obrazu. Takim ne zaleže lepa beseda, ampak samo vzgojne batine. Saj veš, da sem bil včasih učitelj. Na lastni koži sem izkusil, kako ti poberejo vse dostojanstvo.

»Kaj si pa storil?« Do sedaj ji še nikdar ni omenil, da je bil učitelj. Ni si ga mogla predstavljati v tej vlogi. »Si kakšnega učenca prebutal, ker ni napisal domače naloge ali pa je bil spet kriv alkohol?«

»Takrat nisem pil. Bil sem učitelj matematike. Vsi sovražijo učitelja matematike. V razredu sem imel eno dijakinjo, Maša ji je bilo ime. Imela je talent za matematiko in večkrat sva se srečevala po pouku, da sva skupaj reševala razne probleme. Bila je zgledna učenka in jaz sem bil njen mentor.«

»Berg, dragec, pričenjaš me dolgočasit. Mar ne bi raje nekaj spila. Že celo pot sanjam o dobrem viskiju.« Ob omembi pijače je Berg postal drug človek. Živel je za viski, dobre ženske in dobro drogo. Ona je bila pravi paket. Tri v enem.

»Viski. To je super ideja. Najboljša, ki sem jo danes slišal.« Hitro je stopil in s hladilnika privlekel tretjerazredno žganino. Zopet ta brlozga, je pomislila Monika. Pa naj bo. Preden ji je ponudil kozarec, je naredil dolg požirek.

»Kako si lahko pisatelj, če si bil prej učitelj matematike?«

»Pisanje in matematika imata eno skupno lastnost. Dober si lahko samo, če imaš talent in tega mi ne manjka. Jaz nisem samo pisatelj. Jaz sem najboljši pisatelj v mestu! Ne žali mojega ponosa. Brez mene to ne bi bilo nobeno mesto, ampak močvara, kamor gredo umret sanje.« Res je znal biti dramatičen. Bil je edini pisatelj, ki ga je poznala, tako da ni mogla presoditi, če je res dober ali ne. Glede na to, da je bil matematik, ni mogel biti ravno dober.

»Berg, ti si itak v vsem najboljši. Ti si najboljši ljubimec, kar sem jih kdaj imela.« To je bila laž. Treba mu je bilo pihati na dušo. »Kako lahko dvomiš v mene. Jaz sem vendar tvoja največja občudovalka.« Ob teh besedah se mu je prižgala iskrica v očeh. Kako je predvidljiv. Naredila je kratek požirek. Rjava tekočina ji je pustila grenak okus v ustih. »Kdaj pa pridejo ostali? Ura je vendar že enajst čez. Skrajni čas, da se zabava prične.«

»Ah, ta stara reč,« se je namuznil Berg. Spraznil je svoj kozarec in nadaljeval. »Danes ne bo zabave. Povabil sem te, ker se počutim osamljenega. Lahko bi se sama zabavala, tako kot včasih.« To je imel torej ves čas za bregom. Že po dekorju bi lahko ugotovila, da tu ne bo nobene zabave.

»Morda. Vendar se boš moral res odrezati, da ne bo tako kot zadnjič, ko si obležal mrtvo pijan na kavču.«

»Ti seveda prideš samo, če je zabava, da lahko pred mano flirtaš z drugimi moškimi,« ji je očital Berg. »Sploh pa sem se odpovedal zabavam. To se me več ne tiče.« Z močnimi rokami je prijel Moniko in jo položil na star fotelj. Sklonil se je nadnjo in jo skušal poljubiti. Spretno se je izvila njegovem prijemu. Ta trik je že poznala.

»Kako si drzneš. Lahko me šlataš. Dobro veš, da se ne poljubljam!«

Glavo je položil med dlani in se skril pred njenim srepim pogledom. Polotila se ga je žalost, katere vzrok ji ni bil znan. Na silo mu je potisnila kozarec v roke. Pijača ga je vedno razvedrila.

»Še vedno ne razumem, da si se odpovedal razvratu. Kaos je tvoje naravno stanje. V njem uspevaš.« V tem trenutku je bilo Berga najbolje zamotiti z banalnostmi.

»Sit sem zabav. Sim sem tega mesta. Sit sem vseh žensk, ki se valijo skozi to luknjo.«

»Ti nisi nikdar sit. Žeja v tebi ne bo nikdar usahnila. Si se tudi mene naveličal?« Privzdignila je krilo in mu nastavila dolge noge. Pričela je poplesovati pred usločeno postavo in nalahno zvijala boke. Vzdušje se je hipoma spremenilo. Berg se je pognal preko dnevne sobe in na mizo postavil ogledalo.

»Monika, kokain na mizo!« V povelju ni bilo prostora za oporekanje. Polovico vrečke je stresla na ogledalo in ga enakomerno porazdelila. Štiri dolge črte so stale v vrsti. Sama je potegnila najmanjšo, preostanek pa pustila Bergu.

»To te bo poživilo. No, končaj prejšnjo zgodbico. Kaj se je potem zgodilo. Kako si postal pisatelj?« Kokain je pričel učinkovati, saj jo je nenadoma zanimalo, kaj se je zgodilo s tistim matematikom.

»Aha. No kje sem že ostal? Že vem. Maša je osvojila prvo mesto na občinskem tekmovanju. Pomedla je s konkurenco in povabil sem jo na en kozarček, da proslaviva njeno zmago. Šla sva v nek lokal, ki ga je poznala. Nisem vedel, da se v njem zbirajo dijaki moje šole. Ne vem, če je to storila namerno. Pa saj ni bila njena krivda, jaz sem bil tisti, ki je predlagal, da nekaj spijeva. Takoj ko sva vstopila, sem zaslišal, kako je lokal potihnil. Nastala je moreča tišina in na sebi sem čutil pogled vseh dijakov. Potem pa sem storil največjo napako v življenju. Obrnil sem se proti njim in jim rekel: »Kaj pa gledate. Še niste videli dekleta na zmenku. Fantje, z matematiko boste lahko tudi vi očarali dekleta.« Problem je bil v tem, da je bila Maša res lepa. Fanta ni imela in tisti mulci so mislili, da sva par. Večkrat so jo dražili, da je zaljubljena v profesorja. Ne vem, če je bilo to res. Rada me je imela, pa to še ne pomeni, da je bila vame zaljubljena. Imela sva dober odnos, vendar je bil to vedno odnos med profesorjem in dijakom. Nikoli nisem šel čez to mejo. Opazil sem, da ji je postalo nerodno. Verjetno je mislila, da bo izpadla odrasla, če se bo pokazala v družbi profesorja.«

»Hitro sem spil svojo pijačo in se poslovil. Pred lokalom me je počakal nek učenec, dvojkar. Pričel me je izsiljevati, da mu moram zvišati oceno pri matematiki, sicer me bo zatožil ravnatelju, da imam razmerje z dijakinjo. Seveda se nisem preveč zmenil za njegove grožnje in sem mirno odkorakal naprej. Nato pa sem za sabo zaslišal krik. Isti divjak je držal Mašo in jo stiskal k ograji. Grozil ji je, da mora iti z njim v avto sicer jo bo pretepel. Nekaj sem moral storiti. Niti ne vem, kaj točno se je zgodilo. Naslednja stvar, ki se je spominjam, je bila, da je nepremično ležal na tleh in iz ušes mu je tekla kri. Zaradi hrupa so ostali prišli iz lokala in zagledali Mašo v mojem objemu. Mašo sem nato odpeljal domov. Naslednji dan pa me je v kabinetu pričakal oče tistega učenca. Seveda je bil bogat in na grbo mi je spravil odvetnika. Tako sem prenehal s poučevanjem in se posvetil pisanju.«

»Pa si res imel kaj s to Mašo,« ga je vprašala Monika. »Tudi jaz sem bila zaljubljena v svojega učitelja in prav lepo sva se imela. Pa si jo?«

»Monika, ven!« je ukazal! Peklenski plamen mu je odseval v očeh. Nenadno trzanje obraznih mišic se je prelevilo v spačeno grimaso. Stopil je do nje in jo pričel nekontrolirano tresti. »Marš ven, sem rekel!« Skušala ga je poriniti vstran, a je bil njen odpor prešibak. Ni se ji uspelo otresti jeklenega primeža. Prvi udarec je bil namenjen njeni glavi. Nekako se mu je uspela izogniti. Nogo mu je zarila v dimlje. Zvil se je v klobčič in se kot črv zvijal na tleh. Salve kletvic so letele v njeno smer. Ni se zmenila za njegovo ječanje. V kuhinji je pograbila nož. »Če se me še enkrat dotakneš, ti bom odrezala jajca!« Noževo konico je potopila v preostali prašek in si butnila majhno dozo v možgane. Okrepljena z novim pogumom je pograbila steklenico in jo razbila na Bergovi glavi. Telo je negibno obležalo na kuhinjskem podu.

Ko se je ovedel, Monike že zdavnaj ni bilo več v stanovanju. Kljub vsemu mu je pustila majhno darilce. Poleg pisalnega stroja ga je pričakala kratka črtica koke. Snifnil je prašek, ki je imel okus po neostiku. V pisalni stroj je zataknil list papirja in pričel pisati: Najprej si je nanesla debelo plast temno rdeče šminke. S konico jezika je obliznila zgornjo ustnico in poljubila ogledalo. Dolga vrsta zbledelih odtenkov je kazala, da je to večkrat počela. Potem je zgladila gube na krilu, ki je bilo skladno z barvo šminke. Obula je dolge petke, ki so ji dodali pet centimetrov višine. Natanko trikrat je počesala lase. Zavrtela se je okoli svoje osi. Rebrasto krilce se je nalahno povzdignilo in razkrilo njena lepa stegna. Gledala je v podobo, ki je odražala poslovno žurerski videz. Na cesti je stal možakar v dolgem usnjenem suknjiču in sumničavo pogledoval proti njenem oknu …

 

O avtorju. Pavle Fenjveši, rojen 29. 10. 1989 v Ljubljani. Odraščal v Idriji, kjer je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo Jurija Vege Idrija. Od leta 2008 vpisan na Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo – Gradbeništvo UNI, konstrukcijska smer. Trenutno se še ukvarja z diplomo. V prostem času bere knjige in se ukvarja s … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Reka

    Anja Mugerli

    V kraju, kjer sem v mladosti živela, so ljudje drug o drugem vedeli vse. Vedeli so denimo, kdo je s kom prešuštvoval. Vedeli so, da mehanikov sin ni … →

  • Zahvalni dnevi

    Zuska Kepplová

    Ko je k nam prišla mama, je najprej nosila moje copate. Potem sem ji v kitajski trgovini z mešanim blagom kupil nove. Nakupil sem vse, kar bi ji … →

  • Besede

    Neža Ambrožič

    Ena nogavica, druga nogavica. Vijoličasti sta in visoki, dolge noge ženske, ki se oblači, pokrijeta skoraj v celoti, le drobnemu paščku kože pustita, da pokuka na plano, preden … →