Transpozicija

Tanja Petrovič

Danes sva se ponovno videli, po dolgem času. Imela je rjavo frizuro, nastriženo v otroški paž, nič posebnega, da bi jo omenjali. A prav čedna je bila ta ukročena skuštranost svojeglavih las v ravno linijo, kot prva lastovka dekliškosti je bila, nežna, malce resna in morda nekoliko pristriženih peruti, takole ob straneh, pri ušesih predvsem, neenakomerno …  Mama ji jo je bila naredila, kot že večkrat prej.  Mama, sama, s starimi kovinskimi škarjami od babice, ki so se že nekoliko na trdo razpirale v rez. Tega se je deklica na sliki še dolgo zatem spominjala. Mama ni bila frizerka, ah ja, kje pa! Nežne pisarniške roke je imela. A je vendarle vešče, z malo potezami ostrigla tudi babico in ji nato na lase navijala stare, zvite kovinske vitlerje, da je bila potem vsa taka smešna in je imela na glavi grmovje številnih lukenj, ki so valovile med napol otrdelimi sivimi lasmi od trdilca, festiger smo mu rekli. Nabavljali smo ga v Avstriji, kamor smo hodili po nakupih. In bi obrezala še koga, če bi ji le prišel pod to udomačeno orodje, ki je hkrati z lasmi rezalo tudi zrak v kuhinji na nevidno tanke rezine in ga delalo toplega in domačega od vsega tega medgeneracijskega lepotičenja. Če bi hodile k frizerju, bi bilo drugače; hladno bi bilo in tuje, čeprav so se ljudje med seboj poznali. Ampak sem pa šla, enkrat. Ko je ona res pogumno zastrigla dolžino; enkrat takole v levo, drugič v ovinek na desno in tako naprej stopničasto v višine, dokler ni škarij zaustavil jok v ogledalu. In smo, na vrat na nos, mokro zdivjali do tistih pravih poklicnih, da so na kratko opravile s preostalim strniščem …  Med pokošenimi travami je nato v razkošju poletnih žarkov še dolgo do jeseni skrivala glavo med bilke in prisluškovala njihovi rasti. Če je bil dež, so vidno rasle hitreje. Njeni lasje pa kar nikamor; čisto počasi, enakomerno so poganjali, in ne popita voda ne keksi, nič jih ni spodbudilo. Ni pomagalo. Samo čakanje na jesen. Dolgo dolgo se potem ni hotela striči pri mami. Tudi potem, ko je ni bilo več.

Zaslišalo se je trganje šivov. Mali pažek je imel poletno oblekco; pisano je zafrfotala na sliki. Temnomodro blago z velikimi rdečimi žepi v obliki srčkov. Za vsako roko svojega. Zares srčkano. Levi in desni srček, pa čeprav imamo ljudje v resnici le enega. Ampak tukaj, na poletni oblekci, ki se je lahkotno končevala nad drobnimi koleni in je z naramnicami globoko segla čez popke prsi do hrbtne ploščadi, pa je bilo pravo razkošje žepov. Prerada je roke tlačila vanje, kot bi bili notri bomboni, morda. In žepov se ni dalo dobro zašiti, desni je venomer odpadal. Morda zato, ker ni imel svojega srca, na katerega bi bil skrivoma pritrjen. Tako si je deklica mislila. A v resničnosti je to predstavljalo hud problem. Babica je bila šivilja, to je bila njena prava profesionalnost, s katero se je pred obiski ponašala, a je bila tudi njena življenjska nesreča. Majstrstvo so rekli temu, obrtno dovoljenje, tako nekako. Ni bilo tega papirja. Ga ni bilo. Ga je odnesla druga svetovna in delo v tovarni orožja v Avstriji, ki se je po vojni prelevila v jeklarno. Prisilno taboriščno delo, ki je ljudi množično osvobajalo njihovih odvečnih teles, se je torej spremenilo v nekoliko bolj prostovoljno in iz pepela kosti stare celine so rasli poganjki novih možnosti. So jo zbombardirali, tovarno, a se je babica pravočasno rešila s pobegom. Bombe pa so še kar padale nanjo na različne načine, ostala je gospodinja. Zato je babica kasneje, po vojni, šivala na singerci kar tako za več družin v vasi. Ponoči zelo pogosto. In je imela v leseni kuhinjski klopi ob jedilni mizi pod dvižnim pokrovom pravo zbirko čudovito pisanih zvitkov niti in gumbov, kar je bilo vsekakor vredno otroškega občudovanja. Še zlasti ker je bilo natančno zloženo in deklica je morala zares paziti, da je po natikanju položila vse na svoje mesto. Babica, ona nikakor ni mogla dokončno zašiti desnega žepa. Kar naprej se je paral in puščal neme vprašaje. Prav jasno se je spominjala deklica tistega zvoka, ko je nit vzvalovila iz drobnih luknjic in svobodno zaplapolala v zrak. Prstki pa tudi, kar skozi luknjo. Saj nje to niti ni pretirano motilo, ta osvobojenost od zašitih spon. A čez nekaj časa si kar ni več upala povedati, ponovno prositi. Je sama vzela nitko, šivanko, nekoč skrivaj. Je naredila nekaj zamahov z roko v zrak in navzdol in pritrdila žep nespretno, a z močnimi šivi. Je bila gledala večkrat poprej njene roke. Jim sledila z zenicami. Prosim, ne povejte tega babici, obljubite. Da bo lahko spala naprej, v miru, kajti bila je že noč. In vse je morala deklica skorajda tipaje zložiti na svoje mesto, sukanec svetlordeče barve poleg svetlordečega, ki je barvno že rahlo prehajal v temnordečo barvo. Bila sta skupaj, vedno. Če je katerega zmanjkalo, ni trajalo dolgo in ležala sta spet eden ob drugem pod pokrovom teme v klopi, tako kot babica in dedek v sosednji sobi. Slišalo se je smrčanje obeh, vsekakor obeh, to je razločno odmevalo po hiši, saj sta strojnici regljali kot v vojni ena za drugo ali druga čez drugo, čeprav nekdo od njiju zase tega na glas seveda nikoli ni priznal. Kljub temu je deklica večkrat smuknila spat na sredo, v to vojno območje, med dedka in babico. Bilo je toplo.

Odložila je sliko z njo na pokrov pralnega stroja in se v mislih presedla na klop s sukanci. Nismo jih metali stran, po tem. Po tistem, ko je postala hiša prazna. Ko je vlečenje drete zamenjalo komaj slišno valovanje zaves ob prepihu, ki je bil potreben, da se je hiša prezračila. Stare hiše se morajo prezračiti, veste. Morajo se, in to temeljito. Hiše umirajo brez ljudi veliko hitreje, kot da bi hotele priti čim prej za njimi. Starajo se, zidovi dobijo gube in klecajo pod težo svojih neznosnih let. Ne moreš jih preprosto umiriti. Lahko pokličeš mojstre, takšne s papirjem ali brez, uredijo, vsekakor. Nekaj uredijo, po navadi brez davka. Le da čas teče dalje, sešteva tako, da odšteva. In hiši preostane vedno manj prostora na uri, a v tem ni edina. Hiša govori, če si le vzamete čas zanjo in njene zgodbe. Pove vam, da je babica vedno govorila, kako jo je strah vode. Že od nekdaj. S tem je strašila še vse druge, kako da ne smejo plavati, v morju pa sploh ne. Mama zato ni plavala. Nikoli, vam pove hiša. In da je bilo babico že od nekdaj smrtno strah vode, globoke posebej. Stala je lahko v vodi le do začetka spodnjega dela trebuha, nikakor ne do želodca ali vršičkov pljuč. Prvinska groza. Urangst, čisti prastrah. Še od Praslovanov, ki so morali plavati čez tisto reko. Deklica si je predstavljala, da je ta voda, ki je babici vzbujala tako močan srh, zelo temačna, verjetno vrtinčasta, kakršna je bila bližnja reka, ki jo je bežno poznala in je tekla le slab kilometer stran. Seveda je morala paziti in ne hoditi preblizu. Zato sta se gledali deklica in reka z globokimi očmi le od daleč. Na prodnati ravnici te reke je stala njihova hiša, zgrajena po vojni, in je vsa dišala po ilovnati zemlji in po rokah dedka in babice. Deklica na sliki se je spomnila, kako jo je bila babica nekoč, ko je bila stara približno toliko kot zdaj na sliki z oblekco, rešila vode. V plavalnem bazenu, v katerega je bila brezglavo skočila. Rešila jo je, jo hlastno potegnila iz vode, z močno delovno roko. Jo je rešila, zagotovo, so povedali tudi drugi. Ampak nekaj pa je bilo dobro, davno za tem. Bolje. Da je ni videla v obraz. Babice, ko je sopla v bolnišnici. Ji je rekla mama, da ji je voda zalivala pljuča. Se niso, na koncu, več trudili izčrpati, s cevko in z iglo. Bila je med najstarejšimi na tisti naplavljeni ravnici, preteklo je bilo že skoraj za stoletje vode. Nekoč te vseeno odnese, je kasneje pomislila deklica s slike, pa če plavaš ali ne. Usta so obstala odprta. Slike po tistem obdobju so nekoliko izgubile barvo, veliko je bilo črnine, ki so jo nosili še dolgo dolgo po tem, ko so umoknile še škarje.

Vse prve fotografije iz otroštva so bile črno-bele, slike z mamine poroke, porok nekih drugih ljudi, krstov otrok in številnih pogrebov. Sami družabni dogodki in kdaj pa kdaj kakšna, posneta med vsakodnevnim delom. Kasneje, ko je bila deklica še majhna, so bile fotografije že barvne, majhnega, kockastega formata, a vedno zabarvane. Filme so nosili razvijat k edinemu fotografu na glavnem trgu v mestu. Pričakovanje je bilo dolgo teden dni, otrokom se je zdelo nepredstavljivo. To je bilo zanimanja in veselja ob ogledovanju obrazov, obujanju dogodkov! Tudi slika oblekce s srčki je bila kockasta, osenčena z neko čudno zeleno fotografsko meglico, kot bi ujela zraven še košček sluzastega vesolja. A bila je dragocena, redka in ni skalila navdušenja. Ko sem mnogo kasneje stala pri fotografskem pultu v drugem, večjem mestu in nestrpno odbirala sveže razvite slike, ki so se zdele še malce vlažne, sem razmišljala, katere bo treba takoj zavrniti. Polagala sem jih perfekcionistično na levo, tiste prave, skladne. One nepravilno razvite, s kakšno pikico ali senco, pa frcnila na drugi kup, da se ne bi mešale. Precej sem potovala v tistem času, zato obilica slik. Deklica s črnimi očmi me pogleda iz kupa za odpad. V čudoviti gladki beli obleki, brez žepov. 

Ena stvar je zares neverjetna v tej deželi. Mlade, še nezastrte deklice v pisanih oblekah, z bleščicami. Deželo naredijo čarobno, pisano, lesketajočo. Deklice imajo valovite črne lase in tople, zaupljive temne oči. Njihove obleke delujejo razkošno na ozadju sivorjave revne dežele. Fantje, ki stojijo ob jemenski deklici na sliki, so oboroženi. Skoraj vsi fantki so me gledali divje, se spomnim, ko smo se kot kuščarji prašno premikali skozi mesta, vasi. In fantje so se skorajda brez izjeme igrali s kalašnikovimi. Za začetek s plastičnimi. So kdaj namerili tudi vame, v točko, kjer morda hranim te spominske zapise. V trgovinah s špecerijo si pa lahko kupil prave puške. Obešene so bile na umazanih stenah, poleg polic s kruhom in cigaretami. Morda so se mi zato zdele obleke deklic toliko bolj kontrastne, v soncu, ki je klicalo po senci. Njihove mame je zakrila dolga črnina. Ne vem, zakaj so se mi od vseh potepanj namesto znamenitosti zasidrali globlje predvsem posamezni človeški obrazi in drobne neumnosti. Drevo s plastičnimi vrečkami, živobarvnimi, ki jih je na gole rjave veje nanesel veter, recimo. Ne vem več, v katerem od mest je stalo to nenavadno drevo. Ali pa gobavec sredi indijske množice, ki te gleda v tla. Prav dobro pa še čutim, kako me je bilo strah nekaj mesecev zatem prestopiti ameriško obmejno kontrolo na letališču z žigi držav, v potnem listu, ki niso bila na seznamu želenih. Počutila sem se nelagodno, kot da bi se mi pred okencem strgali žepi in bi pri tem izgubila dokumente, identiteto, spomine, in postala nekdo nevarno drugačen. Pripravila sem si bila natančna pojasnila o namenu svojih, verjetno nenavadnih popotovanj. Da pač nekako rada potujem, na to so me navadili že starši in mi je zato v krvi, fotografiram pri tem, nato rada pogledam slike … bi verjeli? Da moram zdaj v ZDA službeno, imam vse papirje, povabilo njihove banke, kar ugledne institucije, kar bi me naj varovalo pred  nadležnimi vprašanji.

»A vi ste iz Slovenije? Welcome,« me je vprašal officer. Ja, v slovenščini.

»Ja, sem. A vi tudi?« odprem usta.

»Ne, a smo dve leti živel v Ljubljani. With my family, we loved the country so much. Kako je zdaj v Ljubljani, povejte …«

Povem, da kar zelo v redu, ni nam težko, mnogo se gradi, je tudi kar nekaj tujcev … En tak košček trenutka je obstajal pred krizo, ko smo bili še ponosni na to našo malo državico. Zgodovinsko pripovedko, zabeljeno s skromni-majhni-in-pošteni, smo naložili v spominski procesor vsakemu tujcu, ki nas je bil pripravljen poslušati. Krize povezujejo ljudi kot krvno sorodstvo, a to je incestna kri. Pred krizo je tudi ameriška banka, ki nas je povabila, še navidezno trdno stala, na skladovnicah napihnjenih papirjev. Njeno ime so nedolgo zatem izbrisali tudi z bahavega pročelja njihove najelitnejše poslovalnice na Manhattnu, ki ga je takrat ob naših pogledih zlato božal blag pomladni piš z oceana. Takrat. Steklene stavbe izginjajo na drugačen način kot tiste mnogo bolj zemeljske. Pregloboko se spogledujejo z bleščavo oblakov in nekega dne v njih izginejo.

Deklico na sliki povprašam, če sem še ista oseba. Če hočeš ostati isti, mi govori, ne smeš videti preveč, ne smeš dihati predolgo, pregloboko, ne preveč raznolikega in rezkega zraka. Ne smeš slišati, kako ljudje prehajajo v zvok in nato izginejo. Da se hiše ječé vrnejo v nedrja zemlje, kot da bi jih nikoli ne bilo. Da deklice nekoč odvržejo šelesteča krilca in se zastrejo pred vročimi pogledi v dolgi črnikasti mrak. Da plastične puške zamenjajo kovinske in s pritiskom na gumb v neki točki bobneče uničujejo človeške spomine. Držim v roki sliko deklice z oblekco in potipam svoj odsotni obraz. Oči so drugačne, lesk je deklici na sliki tuj, manj zaupljiv, zenice priprte. Lase mi že dolgo strižejo na paž neznanci. Odložim ogledalo, roke nemo potisnem v žep, se usedem na rob banje in odprem pipo, da zaklokota hladna voda. Nekam slabo mi je v želodcu zadnje čase, morala bi bolj redno jesti. Začutim, da je hlačni žep ob desni strani nekoliko strgan. Nejevoljna sem. Kakšno sranje, kam naj sploh nesem popravit tole brezveznost, se kdo danes sploh še ubada s šivanjem. Moram sama … A najprej je treba najti šivanko, nit; ne vem niti, kje točno ju imam, če sploh. Res se nimam časa ukvarjati z malenkostmi, čakajo me že kupi knjig, prekleto. To je pomembno, temu se posvečam. Nikoli se nisem zares naučila šivanja, spet bo treba poskušati na pamet, pomislim. Razmetane slike z enim zamahom pospravim na kup. Odprem predale, če bi se od kod, iz kotov, morda zaiskrila šivanka.

Obstaja statistično pomembna verjetnost, da sem vse to jaz. Pomembna je statistika, reče deklica z oblekco in izgine v žepih.

O avtorju. Tanja Petrovič, rojena l. 1973, v prejšnjem tisočletju v tisočletnem mestu Ptuj. Živi v Ljubljani in dela na področju ekonomije. Kadar zadiha prosti čas, se ji zapiše krajša zgodba ali pesem, tudi kakšna otroška. 

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Model

    Helena Šuklje

    »Mi boš malo sedela?« reče pričakujoče.
    Visoko poletje je, jutro, ne zelo zgodnje, a vendar še ni sredi dopoldneva. Mala podstrešna soba diha z odprtimi okni, ogretim lesom in belim ometom. Sedim na stolu s črnimi naslonjali za roke. Stol je gladek, zlizan od desetletij.

  • Kresničke

    Liu Zakrajšek

    Utrujeni sva od lovljenja metuljev. Zato počivava v visoki travi, kjer zvenijo črički. Kraška tla dišijo po pečenem kruhu in poletju. Gledava v nebo.

  • Srečko

    Vesela Ljahova

    Toda moral je priznati, da je kljub temu srečko. Preživel je zimo, ki se je bližala koncu, prejšnjo noč pa si je priskrbel naročje trsk, ki jih je zakuril pred spanjem.

Izdelava: Pika vejica