Stanje stvari

Mirjam Gostinčar

1

 

Zdravnik na urgenci – kot kaže, je ravno končal sekundarij – jo vprašujoče pogleda naravnost v oči. 

Kako naj kaj takega spregleda? Po svoji stari navadi skomigne in se zazre v strop ali steno, v prvo neživo stvar, ki ji pride pred oči, da lahko brez težave zamrmra: »Vrata omarice.« On pokima, nekam vsevedno, ampak obenem spet otročje. »Aha, tako.« Brez nadaljnjega jo pošlje na šivanje. Skladno z izrečenim zdiktira listino za odpust. Hladno, mehansko. Odvija se kot po tekočem traku, čeprav ni vedno tako. Že čez slabe pol ure z roko na kljuki čaka na odhod. Vselej se zna podvizati, če ji tako narekujejo okoliščine. Odhaja sicer osramočena, ampak tudi olajšana. V bistvu kot razgrajač iz sobe za streznitev, čeprav je primerjava povsem neumestna. Tip te baže jo je že tolikokrat izmaličil, da je nehala šteti. Čeprav v nizkem startu, se nenadoma zave, da je za nekaj odločno prepozno. Ob odhodu jo namreč ujame premočrten zvok vajenčevih besed, odločnih besed bodočega doktorja, ki potujejo z nadzvočno hitrostjo in mendrajo vse, kar je na poti. Še preden se s silo upre ob vrata, jo dohitijo in za hip celo zadenejo. Čudno, prečudno. Nikoli ni nič dala nanje. Čeprav niso nič posebnega, spodkopljejo vtis mlačnega sogovornika. V njej donijo še dolgo zatem. Nezaslišano, ko pa si je domača samo s tišino in pozabo. »Vrata omarice lahko po potrebi spremenimo v tretjo osebo.« Ampak ona je že zunaj, v drugem svetu skrušeno lovi sapo in si prigovarja: »Vdih, izdih.« Zares nenavadno, da jo nekdo ne le pošije, ampak se celo vpraša, zakaj je prišla. Kar je pravzaprav smešno … da mu je več do spremembe kot njej. Tako nepopisno smešno, da se krohot, ki se mu vda v prvi skriti ulici in še kasneje, na nekem notranjem dvorišču, sprevrže v obupan jok. Ne glasen, tiste vrste je, ki te oklene in boleče stiska vse dele telesa.

Kako, da se ji zdi misel na odrešitev tako domača? Prav gotovo se ji je že kdaj prikradla v sanje. Ne more biti sicer prepričana, ker ni sledila toku. Ni jasno, kdaj se je želja skupaj z brezupom zarasla v brezoblično gmoto. Zato ne more razpoznati niti tega, da se je vdala. Na tem dvorišču stoji, v slepem kotu vonjav in glasov iz stanovanj, ki jo spominjajo na ljudi. Ni več del vsega. Vse prej kot to.

 

 

2

 

Mudi se mi, kot vse pozne popoldneve ali večere, ko se tako ali drugače iztrošena odpravljam domov. V vedno istem ritualu zaprem predale in potem še okna, da kakšna izgubljena mačka ne bo spet sprožila alarma. Na koncu zaklenem pisarne. Najprej osovraženo pisarno naše šefice in hip zatem še – nekoliko bolj ljubeče – to storim z vrati pisarne nas, svetovalk. Povzpnem se po stopnišču, vklopim alarm. Težka vhodna vrata gibko tlesknejo za mano. Mrak oblizuje nebo, krošnje valovijo.

Odhajam iz Zatočišča, kjer delam in kamor se po nedoumljivi logiki še kar vračam. Nič me ne izuči, v meni mora biti precej mazohizma. Tako mi vsaj vsevprek očitajo. In ja, celo pri nas se delovni dan konča. Čeprav z ljudmi ni ravno tako, da bi jih prestavil na jutri. 

Vržem se v avto in poženem. Kot zakleto me ulovi rdeči val, stojim domala na vsakem semaforju. Kot bi mi snežilo po možganih. Ko čakam, prižgem cigareto, tisto skrivno, o kateri domači nimajo pojma in zaradi katere me tu pa tam stiska slaba vest. Nihče ne more niti slutiti, kako obupno potrebujem nekaj, da se sprostim. Da spustim na plano tuje demone, ki so se usidrali v meni, in se dan laže zapelje čezme, prevesi v preteklost in poslovi. Notranja inventura se zgodi nehote. Fotokopirni stroj in lučka, ki se zapelje čez vso mojo vsebino, me še zadnjič presvetli, preden zradiram zatohlo sobo na sodišču. Vanjo so poleg advokata in tožilca ter naju s starko nagnetli še ducat študentov prava, ki se pripravljajo na pravosodni izpit. Po službeni dolžnosti so mi jo dodelili poleg dveh, treh žrtev v zadnjih dveh mesecih. Bednik je napol slepo mamo brcnil iz hiše. Dobesedno. Cigareto v enem samem sunku posesam do filtra. Ganljivo, da je zgodba orosila oči bodočih pravnikov. Svet te tu pa tam še preseneti. Starka ne bo preminila doma. V zatočišču se ji z zakonom dodeljeni čas izteka. Nimam srca, da bi jo stalno opominjala, zato sva z vodjo ves čas v laseh. 

V istem hipu se pokadi iz mojega napol ugaslega čika in izpušne cevi tvinga. Besno hupanje me zdrami, zelena luč seva, tudi na mojem obrazu je, in nisem edina, ki se ji mudi domov. Roko na srce v prazen dom. Še posebej odkar imava z bivšim skupne le še dolgove in deljene vikende za otroka. Pritisnem na plin in se zasmejim tipu, ki mi od zadaj živčno kaže prst. Točno določen prst. Pa kaj. Tudi fini trenutki so, denimo odvetnik pro bono. K njemu vodim ženske po pravne nasvete. Žar črnih oči mi kar spodmika tla pod nogami. Pa čeprav me jezi, ko se ponavlja: »Razmislite o resnici in pravici. In razliki med njima.« To tumba vsem po vrsti, v sebi mu tiho pritrjujem. Tak svet bi se mi zlahka zagabil. 

Spet stojim pri zeleni luči, le da za mano ni nobenega nepotrpežljivca. Ja, s temi črnimi očmi bi si lahko privoščila kak krog. Da bi se spomnila, kako je življenje lepo. Odnese me pač po tolažbo k njemu, ki je bolj slab nadomestek, lahko si obetam izključno seks. Leživa v poltemi, zaspal je, jaz pa si privoščim ostanke vina. Stojim ob oknu, kadim. Kupi nepomite posode za svobodo. Vsi se staramo, vsi postajamo nemočni. Takšni smo celo, ko se ne staramo. Zgnetem se nazaj obenj, ob toplo moško telo, in predme se pretihotapi mlad obraz študentke socialnega dela. Bonus zadolžitev vodje, ker me rada muči. 

Odpravila sem obotavljivo in v zadregi – mislim, da v podobno zagatni drži kot kak pesnik na literarni večer. Slečejo ga do golega, pa mi sploh ni do tega, da bi gledala kakršnega koli nagca. Ali da bi to celo bila. Po drugi strani pa razkošje za študente. Meni se ob vpisu ni posvetilo, v kaj se spuščam. Prepričanje, da lahko rešim svet in sebe v njem, je nečimrno spodpihovalo krila dobrega. Tako pa sva se s tisto študentko dobili pred avtomatom za tople napitke in sendviče. Dolgi, sveže prepleskani hodniki, prežeti z živimi spomini. Hotela sem ji plačati kavo, a se ni izšlo. Navdušenje v Vidinih očeh je v meni z leti postalo manj intenzivno. Zato je tudi zbudilo nedoločno, skoraj krvoločno zavist. V zameno za slepo navdušenje se vsak dan srečujem z izgorelostjo.

Vztrajno sem se izmikala preiskujočemu pogledu, ki je napeto sledila pripovedi. Ni bil pravi trenutek, da jo odvrnem, da izpostavim možno razočaranje v poklicu. Obstajajo taki, ki nikoli ne bodo sprejeli pomoči. Zdi se, da mi je uspevalo. Ker: »Kul.« Tako je rekla in si na hrbet vrgla šop plavih las. »Ti pa ne nakladaš. Prej sem bila pri enem liku iz doma upokojencev. Uiber zavožen model …« Kaj naj bi porekla na tole in kdo je zdaj zavožen? Malo mi je laskalo, ampak navzlic temu se počutila pasje, v celoti hinavsko. Mogoče je pa suhoparnež svoje dni sedel v moji vrsti. »Druga populacija,« sem zamrmrala. Me je uspela slišati? V resnici mi ni mar, zataknila sem se v svetu odraslih. Za nagrado sem si ob slovesu privoščila črno kavo iz avtomata, direkt v žilo, in potem v avtu še Oasise – Whatever. Muzika me rešuje. Komad sem privila na ves glas, da je moj tvingič kar nosilo iz silnic, ko sem se drla z refrenom. 

Sonce v daljavi je utonilo. 

 

 

3

 

Sedijo pred televizorjem, vsi štirje. Nenavadno, da so vsi doma, da se sinova še nista potepla na ulico. Omamno zatišje pred viharjem. Očeta še ni. Z enim ušesom so stalno pri ključavnici, vsi štirje, skupaj osem ušes, ker kaj pa naj. Odštevajo minute. Nikoli ne morejo biti zares pripravljeni. 

Na kodrasti glavi hčerke leži njena roka in jo boža. Mehanska gesta je in težko si prizna, da ob tem nič ne čuti. Podobno kot ne sliši besed in ne zazna toplote žarka skozi okno, ne ujame niti spokojnosti drobnega diha. Mala s široko razprtimi očmi sledi filmu. Ta govori o nekem posilstvu. Prav gotovo ganljiva zgodba. Sama omahuje, noče se prepustiti vsebini, ker se vse v njej upira. Upira pa se zverinsko. V hipu bi jo lahko iztirilo. Ampak potem deklica zatrepeta. Pod težo nagnusnih spominov nase in na očeta, otipavanje in pijan dah na temenu, noči kot večnost. Ječanje. In bolečina. Povešenih ramen ji pritrdita tudi njena brata. Njena mladoletna sinova. 

Nenadoma se v njej nenadzorovano sproži plaz. Boleče se začnejo nad njo zgrinjati odtajani spomini, tisti zaledeneli iz kdove katerih dob; spomini na prvorojenca, ki je ravno shodil in ga je mož naciljal kot napol spuščeno žogo, da je v sunku poletel v zid, svojo grozo in bolečino ob padanju skozi okno – kdove zakaj jo je pahnil iz prvega nadstropja. Bumf in tema. Odjek prve grde besede, ki je priletela vanjo in se ni hotela odbiti. V vrtincu jo nese skozi spomine, obnemoglo podrsava čez ovinke in se končno s posneto kožo vsa polomljena vpraša: »Vrata omarice?« 

»Spakirajte,« jim nenadoma zaukaže, tuj glas je, ampak odločen. Zelo odločen, saj se vsi trije zabodeno zagledajo vanjo. »Pa hitro,« še doda, »bolje bo, da preden pride oče!« Prvič, odkar pomni, prvič sploh, jo brez nadaljnjega ubogajo.

 

 

4

 

Z Vesno se nemo spogledava. Poznam jo, zato vem, da ravnokar stika po žepu za solzilcem. Ta je brez dvoma na svojem mestu. Sama sem bolj adrenalinski tip. Preden stopiva v kavarno, preveriva okoliščine. Trdno sva odločeni, da v ključnih momentih ne bova zavozili. Odločitev, ki sva jo sprejeli še maloprej, se nama zdi neomajna in nespremenljiva. Čeprav sva, neštetokrat potrjeno, povsem neposrečena kombinacija. Butec in butec. To nama sodelavke in vodja nenehno vtepajo v glavo, ampak nama kaj zabičati je tako brez pomena, kot ne bi bilo nikoli izrečeno. Ne sme iti nič drugače, kot sva se dogovorili na avtobusu. Tako mirno in brez besed, kot sva gledali skozi šipo. Razumno bova pretehtali razloge za in proti sprejemu te ženske v Varno hišo, posvetili se bova primeru, zategnjeno in analitično kot pravzaprav ne znava. Če bova v dilemi, se bova diskretno dogovorili z brcanjem pod mizo. 

Vendar pa se sklep od še maloprej preprosto razblini. Ko vstopiva v kavarno, jo takoj zagledava, kako sloni nad mizo, in najin čut ne zataji. Videti je vsa zgrbljena, zagotovo mlada, ampak starikava. Najsi se še tako trudiva, nikakor ne moreva spregledati brazgotine, ki se ji vzpenja čez levo arkado. Tista na drugi strani je brezhibno zašita, iz prve pa zlahka razbereva, da ni več šla k zdravniku. Pogleduje naju in midve ji vračava poglede, spodbudne poglede, kot najbolje veva in znava. Končno se nama malce v zadregi nasmehne. Nervozno raztrga vrečko sladkorja, ki se razsuje po vsej mizi. 

Nekaj tako nedopovedljivo otožnega leže nad naše omizje, da se z Vesno začneva pospešeno sesedati vase. Sva pač mehki socialki, kar že dolgo ni trend. Pošli so revolucionarji, zamenjali so jih mlahavi desničarji, ki se prepuščajo svetu brez izzivov, brez vizij. Tak svet, naj se kar sprijazniva? To mi šele požene kri po žilah! Midve sva pač zmerom samo to – še kamen bi se nama zasmilil. In ko sva že pri kamnu? Včasih sva daleč bolj izgubljeni kot najini klienti. 

Vesna ne zdrži, preveč jo hromi zaveza do delodajalca, zato mi – kot vedno – pobegne na stranišče. Od tam me naskrivaj kliče na mobitel. Glas se ji trese od razburjenja: »Kaj naj? No, kaj???« Nič ne pomaga, ne prizemljim se, ker se predme zapelje pogled tiste študentke. Presunljivo odločen pogled, ki poka od zanosa in prepričanosti, da me kar zvije. Pa ne kot prezeblega ptiča na žici. Kontrola v glavi se vklopi kot avtopilot, členki pobledijo. Mučno dejstvo ostaja. V zatočišču imamo zmeraj problem s prostorom. To, da je nekdo sprejet, ko mu gre res za nohte in ko se odloči, je prava ruska ruleta. V spomin se vrine nedavni sprejem. Zaradi njega sva bili z Vesno še cel mesec v nemilosti. Ni se nama izšlo odpraviti pohabljeno gospo na berglah. Že res, da ni bila za v našo varno hišo. Hišo, v kateri je vse polno stopnic in zavitih hodnikov. 

Sedim za mizo, brez besed bolščim v smešno socialističen prt. Spet samo jaz nasproti tega žalostnega obraza, v katerega se je čisto brez volje zvrnila dvojna kava brez sladkorja. Vesna se prihuljeno vrne k mizi in odrecitira izčrpen monolog o pravilih naše hiše. Dobro ji gre in zna ga tekoče. Doda še nekaj o pričakovanjih in varnosti. Obe čakava, da bo gospa začela govoriti o sebi. Koprniva po tem, da bi ji vsaj malce odleglo. Čakava zaman. Očitno je strah prerasel vse občutke. Mogoče je pa kaj ostalo? Oči se nama zasvetijo, itak bova klonili. Čeprav … to so njihove besede! Zaplete se, ko izza vogala povabi k mizi še podmladek. Taka je sociala. NNNP. Kljub temu se mi rahlo zamegli, Vesna zardi. 

»Na razpolago imamo samo sobo za žensko z enim otrokom,« suho pripomnim. 

»Vem,« mi gospa skoči v besedo. Zveni neverjetno odločno, kar nekako ne pritiče njenemu nebogljenemu videzu. »Če bi povedala po resnici, bi me takoj odslovili, ni res?« 

Vesna mi pomigne, presenečeno in kot da zasačeno. 

»Saj ugiba,« stisnem čez zobe, ampak to sploh nima smisla. V nobenem oziru ne spremeni stanja stvari. Čutim, da gre zares. »Prav, ampak na voljo imate samo kabinet.« 

Gospe se zasmejijo oči. Tudi Vesna se nasmehne, malce zadržano, saj nama je jasno, kaj naju čaka. Med drugim opazka, da ne znava šteti. Ampak kaj je to proti življenju? Proti več življenjem, pravzaprav? Skomigneva in poprimeva vsaka kos njihove prtljage, gospa pa nama tiho sledi in za njo še mala četica. Več kot disciplinirano, ob čemer se nehote spomnim na svoja dva, ki se zvečer vrneta s podaljšanega vikenda pri očetu. Veselo mi zatrepeta v prsih. Brez odvečnih besed se napotimo proti avtobusni postaji. 

Ni kaj, stara gara že prihaja na prvi tir.

O avtorju. Mirjam Gostinčar (1969), po srcu in tudi poklicu socialna delavka, se je po preizkušanju na različnih področjih socialnega dela, našla na Društvu za nenasilno komunikacijo. S srcem je seveda še pri marsičem; literaturi, filmih, glasbi in umetnosti nasploh ter neštevilnih drugih hobijih, ki ji osmišljajo življenje in ga delajo (skoraj) popolnega. Najraje izmed vsega ima kratke zgodbe.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Lopa na ludshottski gmajni

    Nikolai Duffy

    In pomisliš na besede, toliko besed, nekatere izrečene, druge ne, mnoge izrečene zgrešeno, pri čemer je vrzel med sinapsami in usti tako pogosto zapolnjena z napačnimi občutji, z napačnim naslovnikom, besede zaradi besed, kako izpadejo v knjigah, in vsa skozi leta zgrešena branja, tvoja nič manj kot kogakoli drugega.

  • Sandra

    Clare Azzopardi

    Ne vem, zakaj me ključi tako mikajo, a vedno kadar kakšnega zagledam, mi pogled vztrepeta, srce poskoči, kolena se zašibijo, roke oznojijo, glava se zasuka levo in desno, in takoj ko se prepričam, da me nihče ne gleda, ga izmaknem, spravim v žep kavbojk ali torbico in počakam na pravi trenutek. 

  • Gravitacija

    Robert Kuret

    V sobi je dvanajst mož in vsi mi govorijo isto žalostno zgodbo. Oni niso žalostni. Oni vsi vejo, že dolgo. Oni so vsi spoznali. Hitreje od mene. Kako si potreboval toliko časa, se zdi, da me sprašujejo. Skoraj posmehljivo. Kaj si si mislil? 

Izdelava: Pika vejica